(SAMOGOVOR) (Nes)končnost v gorah

Že od malega smo se pri nas doma vzpenjali v gore in prisegali na planinarjenje, čeprav prvi koraki, spodbujeni od staršev, in nadaljnji pohodi, zlasti v mladosti, niso bili nujno moja prva izbira preživljanja prostega časa. Kot večine otrok in mladostnikov, ki jih zanimajo drugi podvigi, običajno nevezani na zbliževanja z naravo. A privzgojena ljubezen do gor ostane za zmeraj, ne glede na začasne mladostniške muke. Zato sem hvaležna za vsako priganjanje k pohodom in za sleherno izkušnjo odstiranja gorskih svetov, katere vrednost se izkristalizira predvsem s časom. Četudi prehajamo skozi različna življenjska obdobja - od navduševanja nad osvajanji vrhov do odmikov ali začasnih umikov, predvsem od napora, ki ga terja vsaka zahtevnejša pot -, ostane vzpostavljeni spoštljivi odnos do planin za zmeraj.
Posebnost gora je tudi v tem, da so lahko družabno doživetje, ki spodbuja veseljaško kolektiviteto, dajejo pa vselej možnost za izolirani umik, pri katerem med težavno hojo lahkotno premišljuješ, ne da bi prav posebej načrtno mislil. A prav zato nekako nevsiljivo in nenadno domisliš načine, kako razvozlati dotlej nerazvozlano. Svoboda, na prostem v gorovju, deluje nekako brezmejno, ne glede na omejitve v skalah. Prizemljitev nato vse višje pod nebom odpira nove dimenzije in hkrati učvrščuje spoznanja in zavedanja o razpetosti med končnostjo in neskončnostjo. Hkrati pomirja od stika z vsakodnevno realnostjo, v kateri se prepogosto utapljamo, izgubljamo. Ko se med preboji navzgor odpirajo razgledi, se odstirajo možnosti novih, drugačnih, čistejših pogledov na svet, ki sežejo dlje, so globlji in izostrenejši od dometa običajnega pogleda. Tako izginjajo strahovi, zamere, dnevne preokupacije in medsebojna trenja ter tudi nestrpnosti, ki zastrupljajo družbeno realnost, v katero se nenehno zaletavamo. Ti pobegi so v današnji, vse bolj polarizirani družbi brezbrižnih digitalnih obmetavanj s težkimi besedami še bolj nujni kot kadarkoli prej.