Smučarija ostane v krvi. Če si jo zgrabil kot otrok, smuči nikoli nisi dokončno pospravil v klet. Vedno znova te mraz kliče v breg in zato bi tudi to zimo, ko je v naših planinah prava idila, vriskajoče vijugala po progah. Turnega smučanja se zaradi poškodbe kolena izogibam, sem si pa nadvse želela na klasično in se tako že pripravljala, da odrinem na Kope, četudi bi pred zagonom sedežnice morala opraviti še hitri test na koronavirus. A načrt mi je večer pred namero prekrižal ad hoc vladni odlok, ki je nenadno, a zdaj že navadno, kar preko noči, zaprl smučišča, medtem ko so žičnice v Avstriji streljaj od naših še naprej v pogonu. Niti se ne trudim več razumeti razlogov in argumentacij, ki ne pijejo vode. Morda pa bi preprosto utegnilo biti nekaj na tem, da je naš domet dojemanja na podeželju bolj omejen kot v mestih. Verjetno bi vladni govorec Jelko Kacin natančno razložil in raztolmačil, tudi zato, ker je pogruntal nenadkriljivo primerjavo med mestom in vasjo glede nošenja zaščitnih mask. Menda jih po vaseh ne nosimo tako dosledno kot v mestih, tudi hitri testi naj bi kazali na našo neprilagoditev. Nedvomno je v ozadju (p)osebnih ugotovitev še niz dokazov, ki nas upravičeno ločujejo na pridne meščane in malopridne vaščane.
Ker živim v Dobji vasi sredi mesta Ravne, sem v zadnjem obdobju v hudi dilemi, ali sodim med meščanke občine, ki sploh ni mestna, ali morda prej med vaščanke četrtne skupnosti. Ta negotova (ne)umestitev me muči, ker se v vaseh, kjer so k okužbam prispevale še koline (klasičnih zidanic, vsaj kot jih razumem, v koroški regiji nimamo), neprimerno obnašamo. V naši vasi sicer začuda videvam ljudi z maskami, še rekreativci, ki se poženejo na stezo proti skakalnici, ali sprehajalci v parku nosijo maske. A teren v provinci lahko zmede, sploh če streže s prizori, ki se ne vkomponirajo v obče ugotovitve v mestu. Saj te iz mesta vendarle morajo biti plod izjemnih dognanj za široka razpredanja in nikakor ne pavšalni zaključki na vladnih tiskovkah.
Ker sem sama z vasi v mesto kot študentka šla na podiplomca malo (do)študirat na teoretsko-metodološko smer komunikologije - zanjo je bila takrat celo subvencija države, ker naj bi bila v javnem interesu -, se me trditve, ki niso podkrepljene vsaj s kako konkretno mini raziskavo, najbrž nekoliko bolj dotaknejo. Objektivno jih ne morem razumeti, četudi bi se šla kvalitativno raziskovanje z metodo opazovanja z udeležbo. Ker bi to počela v svoji provinci, bi utegnila biti subjektivno vpletena in ne dovolj nevtralna, s tem pa tudi neznanstvena, ker bi se brez potrebne distance vnaprej trudila ovreči hipoteze. A vendar: ko nam o razlikah trdno, četudi osebno, spregovori vladni govorec, nimamo druge, kot da trditve vzamemo skrajno resno in se zamislimo. Saj to na vasi običajno tudi se, kadar nam govorijo s televizije.
Smučamo bolje od meščanov, se nam vsaj zdi
V naš zagovor, da v veliki meri dosledno nosimo maske - to pa že v širši koroški regiji -, sicer ne govorijo niti okužbe, saj ostajamo v prvi četrtini najbolj problematičnih regij. Visoka pojavnost okužb nas bo tako držala doma dlje. Ponovni fizični vstop v šole je našim otrokom še bolj oddaljen kot mestnim v bolj z urbanostjo prepredenih regijah, sploh če upoštevamo bojazen, da bi utegnili v šole za nameček vstopiti kar brez mask. Sploh pa so razlike v regijah od nekdaj očitne - na vzhodu smo manj razviti od zahoda in nič ne kaže, da bomo s korono bolj. Tako ni razloga, da bi bili užaljeni ali se počutili manjvredne. Sploh pa na našem podeželju težko razmejujemo urbano in ruralno.
Zima naj tako mirno mine, četudi brez smučarije, a vsaj brez poškodb - že ena sama v nekaj dneh delovanja smučišč je dovolj za preobremenitve urgence. Tega pa niti na vasi nočemo. Pa četudi smučamo bolje od meščanov. Se nam vsaj zdi. In zato tudi vemo, da drži.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
