Na šoli na Taboru, kjer smo imeli rajonski štab, saj je bila šola edina dovolj velika za tak megaprojekt, je bila izobešena zastava, dorekli smo pravila popisovanja, preigrali vse situacije, ki se lahko pripetijo na terenu. A teorija ne premore dovolj domišljije, da bi človeka pripravila na vse, kar se zgodi, ko gre Slovenec popisat Slovenca. Edino, kar ni ravno sodilo v naše domoljubje ... ja, s popisom se je dalo tudi dobro zaslužiti, država je bila odprte malhe, zato se je med idealisti znašel kak oportunist, ki ga ni gnala le želja po statistiki. Danes je drugače, ne popisujejo več v živo, letošnji popis bo zajemanje podatkov na daljavo. Sodobni statistiki ne vedo, kaj zamujajo.
Fino in pomembno se mi je zdelo, ko sem pri vratih pokazal izkaznico, bil sem organ, ki vnaša red v kaos. No, hitro sem dojel, da v domove prinašam predvsem - nemir. Lep kos Maribora sem obredel, in to večkrat, saj so se mi nekateri vztrajno skrivali. Izza vrat si slišal šumenje copat, pokrovček kukala na drugi strani vrat je zacvilil, glasba je utihnila. Kot da sem akviziter, prekleto. A naposled sem v vseh stotnijah gospodinjstev, ki sem jih imel na seznamu, ponosno našel vsakogar. Kot mlad idealist sem že bil razočaran, da organa zgolj zato, ker ga pošilja država, eni ne vidijo radi. Takrat sem trčil ob prve teorije zarot. Danes jih imate na družabnih omrežjih, le en klik stran, takrat sem jih spoznaval analogno, od vrat do vrat. Da sem tam zato, da jim bo država vse vzela, so me premerjali eni. Da sem prvič prišel beležit, ko pozvonim drugič, pa bom že davek pobiral, kajti nismo popisovali le ljudi, tudi stavbe. Drugi so mislili, da z navidez prijaznim vdorom v domove iščemo neprijavljene stanovalce. Eh, pravilo je bilo takšno: četudi je tip v gatah sedel, je bil pač prijatelj na zgodnjem obisku, nič več kot to.
V raznorazne družinske stiske sem se zapletel, bil mediator v sosedskih sporih. Skupaj smo, da bi jih vsaj malo potolažil, merili sosedovo previsoko ograjo in zgroženo odkimavali, četudi države vse to ni zanimalo. Še danes ne vem, ali jo. Pri neki hiši so me hoteli napiti, a se nisem dal, ker smo se v štabu jasno zmenili: če bi se pri vsaki hiši prijateljsko šlukalo, bi s številkami nastal tak sudoku, da bi nas Slovencev uradno že tedaj bilo tri milijone. V eni hiši je hotel biti muzikant duhovit pri vsaki točki neskončno dolgega formularja, na vprašanje, koliko otrok ima, je začel naštevati razmerja z vsemi ženskami iz soseščine. Takrat sem razvil nekakšno fobijo pred veseljaki, ki stresajo štose čez vsako mero. Pri drugi hiši polnoletni sin ni hotel iz sobe, ker je dremal. Nastal je strašen družinski prepir, oče je prijavil, da mali nič ne dela, mati ga je branila, da se vendar šola, oče pa je nazaj zavpil: "Ja, za someljeja. Kaka šola je to?!" Na rodovitni štajerski grudi je to hud greh, a mislim, da sem takrat razvil še fobijo pred vinom, do danes sem ostal zakrknjen pivopivec.
Ena ta mlada je odprla gola, mokrih las. Kot resen organ niti trznil nisem. S krikom je zaloputnila vrata in zaklenila za seboj. Toda bil sem kot napačno naslovljena pošta, ki se vedno vrne. Kot esemes, ki te vsakič najde. Pozneje smo skozi neroden smeh skupaj ugotavljali, da je mislila, da zvoni mož, ki je na hitro v trgovino skočil. Z amatersko slikarko sva ocenjevala njene akvarele, nametane po stanovanju, z drugo damo sva prestrašena zrla v plinsko bombo pod koritom, od koder se je širil nevaren vonj. Od tam sem hitro pobegnil, ker tiste dni še nisem bil ravno tehnični tip. Zdaj so drugačni časi. Letos vas bodo spet, kot že nekajkrat, popisali z zbiranjem podatkov iz različnih baz, še vedeli ne boste, da ste popisani. A najbrž je še najbolje tako. Ne le zaradi covida, teorij zarot se je vmes namnožilo toliko, da bi popisovalci čez dvorišča in travnike bežali, kot da smo nekakšni geodeti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
