A nekateri, ki neumorno sodelujejo v netenju sporov in podpihovanju sovraštva in nestrpnosti, se očitno v tej sceni znajdejo bolje in se iz stalnih obračunov tudi napajajo - ne zmanjka jim streliva za obstreljevanja, ki postajajo vse bolj brutalna in brezsramna. Bičati za vsako ceno in hujskati le zato, da bi se še bolj polarizirali in da bi se pokregali do konca - v delu digitalnih družbenih omrežij z bolj ali manj znanimi akterji je to očitno osrednja gonilna sila. Medtem se lahko zgražamo, moraliziramo in smo nenehno ogorčeni, lahko tudi racionaliziramo z argumenti in preizprašujemo, ali res želimo (so)delovati, ali pač izberemo umik in odmik. Bistvene razlike v naših reakcijah na koncu niti ni in so kot posamične minorne, nepomembne: celoten pogon se zdi tako silovit, da se v resnici za naše mnenje ne zmeni, temveč avtomatično melje dalje.
V virtualno realnost se je prepirljivost le do neke mere preselila - tu se samo lahko vsak hip izrazi in zlahka uresničuje in deli, naseljena pa je v nas nasploh in v okolje, v katerem realno (pre)živimo drug z drugim. Prepirljiva virtualna mašinerija v ničimer ne spreminja dejstva, da je ta realnost še zmeraj (vsaj do neke mere, pa kakorkoli prirejena in prilagojena za objave) preslikava sveta in življenj, ki jih živimo. Morda na družbenih omrežjih deloma izražam filtrirano mnenje "za javnost", ki ga bolj ali manj premislim, a hkrati se to, tudi če je spisano za všečke (kar je pogosta težnja vseh), ne more odmakniti od tega, kar v resnici sem ali mislim. Tudi če poganjam stališča, ki jih zastopam načrtno in so del neke širše skupnosti, še vedno odločam sam(a). Kar pa je danes šlo (pre)daleč in v kar smo povsem prostovoljno vstopili, je, da se večina zadev, o katerih se opredeljujemo, vse bolj reducira na politični prepir. Ali kar politični konflikt, razkol, ideološki prepad, ki smo ga prej že premoščali, zdaj pa se veča in poglablja in nas razmejuje na leve in desne, ločuje na podpornike in nasprotnike vlade, ukrepov, odlokov, uredb, mask, šole na daljavo. Črno -beli svet, le eno ali drugo, brez vmesnih možnosti. Ali si z nami ali si proti nam - izbir, da tehtaš pozitivno ene in druge plati ter prepoznavaš negativno ene in druge plati, tako rekoč več ni. Vse je postalo ultimativno. Povej mi, s kom se prepiraš, pa ti povem, kdo si.
Ali si z nami ali si proti nam
Tudi sama v vsestranskih napetostih trenutnih občutljivih razmer, v ostrem tempu vsakdana, bolj opazujem, kako se opredeljujem, reagiram, kaj in kako komu sporočam. Morda še bolj ključno kot v vsem, kar (lahko) izrazim javno in gotovo sodi v javne razprave, spremembe ali učvrstitve reakcij zaznavam v povsem zasebni sferi. Vse več je vse bolj potenciranega, na- in zašpičenega, včasih položenega na nož in tudi pretiranega. Koronaobdobje je premešalo in prevetrilo marsikaj, zlasti zelo zasebne odnose. Na sito je položilo recimo dolgoletna prijateljstva in intimne zveze, o čemer se pogovarjam z mnogimi. Zdi se, da v krizi, ki jo določajo in zaznamujejo tudi strah(ovi), večje zavedanje minljivosti, tudi dejstva, da stvari nimamo pod nadzorom sami, bolj izostrujemo svoja stališča. Da na novo (do)ločujemo pomembno od nepomembnega v lastnih vrednostnih sistemih. Morda niti ni slabo, da lahko v težjih časih ugotovimo, kam in s kom se lahko najbolje umestimo, kdo je v resnici iskren prijatelj, naš, tvoj, moj človek, kdo je vreden zaupanja in kje se bodo srečevale ali razhajale prihodnje poti. A hkrati so nekatere odločitve in ubeseditve nepovratne - ostale bodo tako ali drugače. Morebiti jih šele bomo obžalovali, ko jih bomo presojali z distance in za nazaj - kar je pogost princip, ki se ga obče ne moremo otresti.
Več mirnosti, manj prepirljivosti bi nam vsem vsekakor prišlo prav.