(SAMOGOVOR) Vodič, kako ne obogateti

Vem, k vragu z denarjem, zdaj gre za zdravje, za to gre, da se skupaj iztrgamo iz objema virusa. A če že ni ravno nekega altruizma v tipih, kakršen je izkoriščevalski šef Amazona Jeff Bezos, uradno najbogatejši med nami, zakaj ne bi mi vsaj sanjali, da bomo nekoč uspeh merili s pol ali pa četrt bezosa.

Včasih se spomnim možakarja, ki je v bifeju zraven Večera bral knjigo Milijonar v eni minuti. Tako se je zatopil vanjo, da si je zraven naročil že četrti špricer. Nak, tako ne gre. Če po prvi rundi ni dojel ... Ampak saj nihče od nas ni. Na robu naše parcele že dolgo razpada račja hišica. Relikt iz onih časov, ko smo ljubezen do živali naivno enačili z biznisom. Ker se največje ideje menda porodijo iz hobija, samo poglejte, kaj je nastalo iz Marka Zuckerberga, četrtega najbogatejšega, in njegovega programa za parčkanje študentarije. No, s kolegom Bojanom sva na neko kmetijo vendarle prodala dve raci in čez čas, ko je kmet dojel, da perjad neusmiljeno golta polže, v zahvalo dobila še kilo mesa. Vse neobdavčeno, to imejte za samoprijavo.

Toda to so bili Bezosa nevredni začetki. Še sreča, tako pravijo bogati, da ne šteje sto spodletelih idej, ampak le ena prava. Ker ravno te dni po ulici skupaj nabiramo za travnik za hišami in gruntamo, kaj početi na kmetijskem zemljišču, kamor še konkretne lope ne smeš postaviti, ne da bi te lopnil inšpektor, sem nabasal na novo idejo. Mimogrede, sosed sanja o sadovnjaku. Sadovnjak na travniku, lepo vas prosim, kdo bi med same visokoleteče ideje vtaknil eno tako navadno. Ona druga je bila čisti dobiček. Brez tekanja sem ter tja z bolečim hrbtom. Kajti če imamo po štajerskih parcelah in vrtovih česa v izobilju, je to vendar - polž.

Verjamem, da je v vlažnem poletju in jeseni tudi vam živce žrla ta počasna, a vztrajna zalega. Sosed se je pohvalil, da jih je eno jutro nabral rekordnih 360. Resda je naša ideja terjala domačega polža, onega s hišico. In drži, da je zbiranje polžje sline že utečen biznis. Z njo se mažejo vplivnice, priučene kozmetičarke doma kuhajo zvarke, taki časi so, da človek za zdravje in večno mladost da nase vsakega hudiča. Ampak dokler je mini pomadica iz polžje sline vredna 40 evrov in več, je prostora na tržišču še za nas, smo si rekli.

Poln zanosa sem stopil ven po testni primerek. In se zgrozil: kot da so rdeči španski brezdomci iztrebili lokalno populacijo! Vse, čemur se je nekoč reklo veliki vrtni polž, Helix pomatia, je izginilo neznano kam. Pretaknil sem nekaj koncev. In obupal. Potem pa dan, dva pozneje, ko se je zdelo, da je bolečina minila, zmagoslavno privrešči mladež: "Evo ga, prvega za farmo!" Malo me je že bilo sram, da smo, polni elana, še mladino okužili s podjetniško idejo, že tako ji manjka igre in še bolj ji bo, ko bo spet doma. A kaj bi to, ko pa se je med otroškimi prsti svetil takšen primerek, s tako mogočno hišico, da ga še narisati ne bi mogel bolj sijočega.

Akcija! Toliko sem se že podučil, da sem vedel, da mora biti sluzasto zlato, če že ne leze, ali sila veselo ali pa hudo razdraženo, da se začne sliniti. Zrl sem v polža, on je buljil vame z dvema ali z osmimi očmi, kaj pa vem, če to velja le za pajke, tako malomarno sem se ga lotil. S kazalcem sem ga kresnil po rožičku in penasta svojat se je skrila v hiško. Minevalo me je potrpljenje. Pravi biznis je menda brez čustev, zato se mi je naenkrat zdelo neumno, da bi jih še od polža terjal. Spet me je začelo zanimati, kje je ta hip kariera instant milijonarja pri Večeru. Polža sem prepustil na milost in nemilost sosedu, kot plen št. 361. Sploh ni opazil. Strmel je dol po travniku in sanjal o jabolkih. Vdal sem se: ja, nič, sosed, bomo pa sadna drevesa sadili! Če kopljemo dovolj globoko, morda udarimo ob vrelec. In bomo v koronakrizi tudi mi petrodolarje šteli, ne da bi eno samo delnico kupili.