(SAMOGOVOR) Hvalospev za kostanje

V jeseni postanem sitna, celo apokaliptična. Do zime se sitnoba še stopnjuje, največkrat jo odplakne šele prvi sneg. Dotlej jo moram  – v dobro vseh, ki jih imam rada – blažiti z nekaterimi rituali. Eden od ljubših je tale: rada hodim po ljubljanskih ulicah, v glavi premlevam sto reči in glodam pečen kostanj. Mala merica v prestolnici stane dva evra in pol, cena za nekoliko večjo pa se giblje okoli štirih evrov. V manjši merici je povprečno deset kostanjev, kakšen od teh je gnil ali zažgan, a kaj, ko so pa ostali tako dobri. Moram si jih privoščiti. Nakup se enostavno izplača! Vseeno pa v trenutku, ko prodajalcu izročam kovance, v glavi slišim mamin glas: ​"A si čisto nora? V Ljubljani PLAČUJEŠ za peščico italijanskih kostanjev? Doma pa jih imamo toliko, da hodimo po njih!" 

Podobnih podukov sem sicer deležna tudi takrat, ko v restavraciji naročim solato. Vsaj med tistimi, ki izhajajo z dežele, namreč velja nezapisano pravilo: ne zapravljaj za hrano, ki raste doma. Obenem je zanimivo, da so nekateri plodovi (kot denimo kostanj) med mojimi mestnimi kolegi  – če sem "predolgo" v Ljubljani tako čutim tudi sama – dojeti kot zelo elitna dobrina. Od začetka jeseni pa vse do januarja jih sicer ponujajo za vsakim vogalom, a si jih marsikdo težje privošči. No, vsaj v količinah, ko bi se jih dodobra naužil.

Ena merica kostanjev namreč močno vznemiri brbončice. Ti pa s črnimi prsti nenadoma brskaš po vrečici, ki je – prazna. 

Kot kaže je zanimanje za kostanj, ta slasten plod, precej obče. Tudi na (zelo dodelani in aktivni) spletni strani, imenovani Gozd in gozdarstvo, lahko obiskovalec prebere mnogo zanimivega, recimo to, da so kostanj ambiciozno sadili že stari Grki in Etruščani, s plodovi pa kljubovali lakoti. Odraslo kostanjevo drevo je namreč izredno produktivno, saj proizvede od 100 do 200 kilogramov plodov, rodi pa vsako leto, močneje vsaka tri leta. Glede na to, da v Sloveniji kostanje najdemo pravzaprav povsod (uspevajo do nadmorske višine 800 metrov), je kostanjevo drevo izjemna (a pozabljena in spregledana) priložnost. Mestni prodajalci po drugi strani velike količine maronov – zaradi sladkosti in zajetnosti so meščanom najbrž najljubši – dobavljajo iz Italije. Če želijo pokriti stroške najemnin stojnic, ki se gibljejo od 500 do devet tisoč evrov, pa jih je treba dobaviti in prodati ogromno.

Mislim, da bi bilo o večji pridelavi kostanjev vredno razmisliti. Najprej zato, ker jih imamo Slovenci radi, še posebej pa zato, ker je pridelava lahko varčna in ekološka s kar najmanj truda. Pri tem se moramo spomniti, da z uživanjem kostanjev ne proizvajamo odpadkov, če smo preudarni, pa jih ne rabimo proizvesti niti pri prodaji. Zanimivo je tudi, da lahko posušene "odpadke" kostanjevih plodov uporabimo kot kurjavo. To je prikladno, saj postaja zavržena hrana vse večji svetovni problem. Številke so zaskrbljujoče tudi v Sloveniji; po podatkih iz 2018 je vsak prebivalec naše države po nepotrebnem zavrgel okoli 13 kilogramov užitnih živil, zavržena hrana (ki je v drugih primerih sploh ni mogoče nadalje izkoristiti) pa ustvarja velik pritisk na okolje. Proizvodnja namreč izrablja dragocene (in težko obnovljive) vire, kot so prst, voda in goriva. 

Obenem je kostanj nasiten in hranljiv, obrača pa se ga lahko v različnih jedeh, nikakor ga ne gre uživati samo pečenega ali kuhanega. A pozor: zgoraj zapisano ne namiguje, da se popoldne odpravite v naključen gozd, naberite tono kostanja z njim nahranite celo vojsko sorodnikov! Če plodove nabirate ljubiteljsko, ga lahko domov odnesete največ dva kilograma. Pri tem mora biti nabiralec pozoren tudi na lastništvo gozdov – če lastnik v svojem gozdu prepove nabiranje plodov, je to treba spoštovati. Ne le zaradi vljudnosti, pač pa tudi zato, ker vas lahko gozdarski inšpektor ob nedovoljenem nabiranju oglobi za 200 evrov.

Take pridelovalne prakse se naposled lotimo sistemsko in z ambicioznim programom. Površine, primerne za pridelavo, seveda niso neomejene, a imamo jih veliko. Letos še torej uživajmo v "sosedovih" maronih, v prihodnje pa začnimo razmišljati predvsem o slovenskih kostanjih. 

Znalo bi se zgoditi, da bo tudi očitkov, kako nesmiselno je plačevati za italijanske plodove, tedaj manj.

Kar raste doma, je vendarle vredno podpreti.