(SAMOGOVOR) Preživetveni nagon kot farsa

Uroš Esih Uroš Esih
02.02.2020 02:54

Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Janez Janša nikoli ni cenil Šarčevega premierskega humorja.
Robert Balen

Preživetveni nagon v človeški vrsti sodi med najbolj socialno neinhibirane nagone, ki jih je človek skozi svojo evolucijo uspel ohraniti nedotaknjene. Preživetveni nagon je seveda najmočnejši človeški nagon. Ljudje, pogosto v tretjem svetu, čedalje več pa jih je v prvem svetu, so sposobni preživeti v res mizernih, človeka nevrednih okoliščinah. Ima pa preživetveni nagon tudi svojo farsično razsežnost, ki jo lahko te dni spremljamo v politiki. Lahko bi celo rekli, da se preživetveni nagon ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. V slovenski politiki namreč, po bolj instinktivnem kot programiranem sestopu Marjana Šarca z relativno kratko trajajoče oblasti. ​Šarec je odstopil zato, ker upa, da bo preživel bolje, da bi se po predčasnih volitvah okrepil in razširil svoj preživetveni prostor.
Svoj preživetveni prostor si je igralec, šaljivec in imitator lika in dela svojega vzornika Janeza Drnovška širil s svojimi zdaj že znamenitimi šarcizmi, s katerimi je lovil najmanjši skupni imenovalec pozornosti pri najširših množicah. Antološki je na primer postal šarcizem o cvrtju krofov: "Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa krofi ne bodo uspeli." Dejstvo je, da se je Šarcu cvrtje krofov sfižilo, saj je bilo preveč prepiha v njegovi utesnjeni kuhinji, kjer se je poleg njegovih gnetlo še pet koalicijskih in nadkoalicijskih lačnih ust.
Med šarcizmi denimo prevladujejo metafore o hrani in racionalnosti kmečke pameti, s katerimi je koketiral predvsem z ruralnim in polruralnim občinstvom: "Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju."
Ker se vsak spozna na avtomobile, je Šarec natrosil tudi kakšno avtomobilistično: "Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico." K temu pa je dodal še napotke za navigacijo: "Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor." Vse skupaj deluje kot pošarčeni alanfordizmi. Zgleda, da je Šarec zamudil odlično priložnost, da bi bil lani častni sponzor razstave ob 50. obletnici kultnega stripa v Narodni galeriji.
A bolj kot so se mu kopičili problemi, bolj kot so mu metali polena pod noge, manj izviren je postajal; zmanjkovalo mu je humorne iskrice, ki ga je krasila: "Bolj kot nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej." Tipičen humor in instantna samomotivatorska formula vseh, ki se soočajo s koncem, zato se prepustijo preživetvenemu nagonu, ki pa ni preveč zabaven. V rubriko izposojenih, neoriginalnih šarcizmov, po krivici drugouvrščene besede lanskega leta, sodi tisti ponarodeli o zajcu in ražnju: "Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja." Šarec ni njegov avtor, je pa kot etnolog zbral ljudsko izročilo.
Ko pa je ne prav dolgo nazaj Šarec, nekdanji ministrant in nedeljski obiskovalec cerkve, izustil eno najbolj znamenitih življenjsko-ekonomskih resnic, ki jih verniki sicer ne želijo slišati, bi morali vsem, ki sledijo sporočilnosti šarcizmov, zazvoniti vsi alarmi. "Na dolgi rok smo vsi mrtvi," je Šarec iz rokava potegnil najbolj znano misel slovitega britanskega političnega ekonomista Johna Maynarda Keynesa.
A vseeno so bili vsi koalicijski partnerji, vsi poslanci, vsi državni sekretarji ter vsi ostali visoki in manj visoki partijski funkcionarji v ponedeljek šokirani, ko je Šarec razglasil smrt koalicije. Pa saj jo je s pomočjo Keynesa tudi jasno napovedal, če bi ga zares poslušali. Preživetveni nagon je očitno pri Šarčevih partnerjih tokrat sprva zatajil, nato pa se je vklopil v vsej svoji intenzivnosti in razkošnosti. Najmočneje se je preživetveni nagon seveda oglasil pri tistih, ki so najbolj ogroženi.
Poslanka SMC Monika Gregorčič je intuitivno in brez zavor, kot da bi ji besedilo narekoval sam preživetveni nagon, tvitnila, da so predčasne volitve "mokre sanje premierja v odstopu", ključ do njih pa da ima prvak SDS Janez Janša. To pa je tisti mož, ki nikoli ni cenil Šarčevega premierskega humorja in ga je ob vsaki priložnosti naslavljal s Serpentinškom ter pošiljal na smetišče zgodovine. Da jim ni več do smeha, so spoznali v SD, kjer je podpredsednik stranke Matjaž Nemec vse skupaj odlično sintetiziral: "Želeli smo prvega med enakimi. Dobili pa smo drugega Janšo." Vrag je vzel šalo, kopijo zamenjuje ne tako zabaven original. Smeha bo od zdaj naprej bistveno manj, volivcem, ki jih je prijetno zabaval Šarec, bo šlo še najmanj na smeh, ko se bo preživetveni nagon svingerskih sredinskih poslancev usklajeval z Gregorčič-Nemčevimi smernicami.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta