(SAMOGOVOR) Pritisni 1 za živčni zlom

Še ena nadloga je, ki bo z nami tudi po covidu. No, najbrž je bila množično z nami že pred pandemijo, a takrat še nismo bili tako pozorni. Ona z avtomatskimi odzivniki podjetij, javnih služb in uprav, organov in zavodov. Ne glasovna pošta, ko po pisku pustiš sporočilo, tista je menda že zastarela. Na ono "Pritisnite 1 za ..." finto mislim. Neskončno finto, ki preraste v fobijo pred tem, da bi še kdaj koga poklical. Eni prisegajo, da je prav to namen robotiziranega hudiča. Jaz verjamem, da so strokovnjaki in uslužbenci tam, na koncu pravilnega zaporedja cifer, zato, da pomagajo. Le prebiti se do njih je številčni kviz, v katerem zmagajo brihtni in najbolj potrpežljivi.

Odkar se je svet umaknil na distanco, število opravkov, postopkov in potrdil, s katerimi se je treba bosti, pa se je ravno v tem času namnožilo, pritiskamo številke kot mahnjeni. Saj poprej prebrodimo ves internet, vdaš se in pokličeš zares le takrat, ko ni več druge rešitve. In začne se divji ples. "Pritisnite 1 za ... bla, bla, bla, pritisnite 2 za ..." Ko začutiš svoj trenutek, zmagoslavno plozneš po štirici ali celo petici, ker tvoj problem je vedno umaknjen nekam na konec nabora pravilnih odgovorov. Nikar ne poskusite z mojo finto, misleč, da ste prepametni za mašino. Že navajen pravega zaporedja sem v klicu na ... ne vem več od vseh teh odzivnikov in central, mislim, da je bila občina ... hladen ženski glas hotel presekati s takojšnjim stiskom na štirico. Linijo vam ven vrže. Boš ti, ja, nazaj v vrsto!

Okej, navodila ponižno poslušaš do konca. Pritisneš, karkoli že je treba. Še kar poln elana spet zaslišiš: "Pritisnite 1 za ..., pritisnite 2 za ..." Pritisneš drugič in ... "Pritisnite 1 za ..." Bog pomagaj! Ne, čisto zares - bog pomagaj! Kajti to je avtomatizirani inferno, v katerem se voziš iz prvega v deveti krog in nazaj. V vse bolj nadrobnem izletu, ki ga drdra stroj, nisi več prepričan, da veš, kaj hočeš, koga hočeš, je tvoj problem za ta ali oni oddelek, si zajebal že v drugem krogu kviza ali boš v tretjem. In kaj, če obstaja še četrti?! Ko že hrepeniš po stari dobri centrali, kjer je pravi človek naveličano izdavil "Vežem", je podmenijev naenkrat konec. Takrat pride najboljše: "Vsi operaterji so trenutno zasedeni."

Začne se nov privilegij: mrmranje neskončnega refrena. Po ameriški raziskavi klicatelj najdlje ostane na liniji, če iz slušalke šiba jazz. Slovenski glasbeni nabor se nagiba drugam, od pevk, ki jim ni uspelo na Emi, do takih instrumentalnih komadov, kot bi jih sklemfal s sintesajzerjem na terasi hotela v Poreču. Naši avtomati imajo še zafrkantsko noto, ko ti hkrati mrkneta wifi in 4G, glasbo prekine obvestilo: "Lahko pa nam pišete na elektronski naslov ..."

Bolj drzni robota damo na zvočnik. A ena roka mora biti ves čas prosta. Kajti če dočakaš trenutek, da spregovoriš z nekom iz mesa in kosti, moraš biti hiter, na drugi strani nimajo časa za to, da boš sendvič odlagal ali kar pač človek v dolgčasu že počne s prosto roko. Po dolgih menijih in podmenijih, po obvestilu "Ste peti v čakalni vrsti" in silnem čakanju se zadnjič na Zpizu v hvaležnosti, ki za sabo potegne že prav osladno vljudnost, še predstaviti nisem utegnil do konca, ko me je tip spet vrgel na avtomat: "Vpišite svojo enotno matično številko občana." Ha, ne boste me. Če kaj poznam na pamet, je to kup pomembnih in nepomembnih številk. Videl sem se že, kako prehitevam čakajoče, četrtega, tretjega, drugega, ko sem s strašno brzino tipkal 13-mestno kodo. Nato pa ... "Ste deseti v čakalni vrsti." Obupal sem.

Obstaja izhod iz peklenskega labirinta. Ponekod ti ponudijo možnost, da te pokličejo nazaj, če odložiš. Menda pokličejo hitro. To je to! Ker sem mož beseda in zato tudi sam še stroju verjamem na besedo, nisem več gnjavil. Odložil sem. In čakal. Vmes sem v sili postal tak strokovnjak, da sem vse (p)opravil sam. Čez tri dni je zazvonilo. Pogledal sem cifro, zdaj že veste, da si zapomnim vsako. Bili so oni, ta hitri. Nisem dvignil. Čeprav me je imelo, da bi. Da bi jim z robotskim glasom vrnil: "Pritisnite 1 za ..."