(SAMOGOVOR) Pritisk odločilnega trenutka

Preverjanja znanja, veščin in sposobnosti, na katerih se moraš izkazati v natanko odmerjenem času in prostoru, so izjemno težka preizkušnja, tudi za vse, ki so se načeloma dobro (na)učili in so pripravljeni na maturo. Odrezati se najboljše natanko takrat, ko se to terja, je bržkone eden največjih izzivov nasploh - nikakor ni redek. Nenehno smo pred naborom za nadaljnji izbor, v kaki konkurenci - za šolo, službo, poslovno priložnost, še kak drug izziv ... Za marsikoga je izkazati se v točno določenem trenutku stres, ki ga bo lahko omejil do take mere, da se nikoli ne bo mogel zares izkazati in prikazati v najboljši možni luči in različici sebe. Po svoje je krivično, da je tolikokrat "usoden" točno predpisan preizkus, v katerem ti je oziroma ni uspelo in si boš na tej podlagi nadalje koval poti. Če ti je spodletelo in je izid dokončen ali si ga nato nekako vzel in sprejel za nepopravljivega, je povsem mogoče, da boš jutri delal čisto druge reči, kot si si jih zase predstavljal še včeraj.

Kako zahtevno je dokazati in izkazati se, ko imaš morebiti eno samo priložnost, nasploh še kako dobro vedo športniki, zlasti ko se prebijajo na (naj)višje tekmovalne ravni. Ko se mlad, neobremenjen športnik vzpenja in je še opredeljen za perspektivnega, ko na njem ni pritiska favorita ali mu (še) ni treba braniti doseženega, mu je bistveno preprosteje napredovati in zmagovati kot na točki, ko je že nanizal uspehe, s tem pa tudi okrepil pričakovanja - notranja, zlasti svoja, in tudi zunanja. Odločilna priložnost običajno resda ni le ena, jih pa vendarle ni prav veliko - biti natanko takrat, ko si na odločilni tekmi, sposoben strniti vse hkrati - v telesu in glavi - terja posebno moč. Vsak, ki spremlja napredek in razvoj že pri svojem otroku športniku - kot ga tudi sama kot mama -, lahko dobesedno čuti vsak korak v prebijanju do zmag in tolčenju skozi poraze. Zmagoslavje je seveda vsakič sladko, uspeh je deljiv in nanj se z veseljem pripne vsak - hkrati pa nikoli ne traja dolgo, saj je današnji uspeh jutri treba spet potrditi, se spet dokazati in utrditi. Manj empatije okolja izkusi športnik že pri razumevanju in dojemanju okolice, kakšno je dejansko v ozadju garanje za rezultate. Še manjšo empatijo (ali pa je sploh ni) je zaznati takrat, ko izid tekme odstopi od pričakovanj in kadar preprosto ne gre. Takrat je športnik, športnica tako ali drugače povsem sam(a), tudi osamljena - kot se sicer nasploh večkrat znajdemo sami, ko je treba premostiti ovire, se izmotati iz kriz(e), najti način, da potiskamo naprej in ne opustimo ciljev. Sestopati, odstopati od nečesa, izstopiti, ko postane res naporno, je pogosto sicer najlažji izhod. Ni pa tudi najbolj premišljen in dolgoročno naravnan - že kmalu po tem, ko se čustva ohladijo, vselej pride nova (pre)izkušnja. In spet je treba ponoviti vajo in premagati vse svoje omejitve - ni redko, ko je prav lastne omejitve najtežje streti.

Nasploh je morda še bolj kot z odločilnimi trenutki ali vsaj takimi, ki jih imamo za odločilne, dobro opraviti tako, da v vseh razpredanjih čim prej odvržemo "če-je", ki se tako radi vrivajo v premisleke. Pogojniki nemalokrat preplavijo naša razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi ravnali drugače, če bi se izteklo drugače, če bi se torej odločili drugače, kot smo se, in pogosto nadalje zamegljujejo realna stanja in še posebej ovirajo celovitejši (v)pogled naprej. Morda bi v osnovi, če neke priložnosti ne bi vzeli tako ultimativno, če bi jo zmogli vzeti bolj kot igro in ne kot tekmo, jo uzreti kot čim bolj relativno in s tem čim manj absolutno, niti ne bi bilo toliko odločilnih trenutkov. Seveda so nepopravljive in nepovratne priložnosti, sploh v tekmovalnih sferah, je pa v vsakdanu tudi dovolj priložnosti in možnosti, ko odločajo tudi trenutki, v katerih navidez nepopravljive odločitve popravljamo, spreminjamo in izboljšujemo.