(SAMOGOVOR) Življenje z Madžari

Tako, zdaj pa imamo. Madžari tu, Madžari tam, Madžari povsod. Od lendavskega fuzbala prek mariborske banke in naprej proti zahodu. Okej, saj lokalni bankirji, nekaj jih poznam, že dalj časa prestopajo bolj pogosto kot mariborski nogometaši. Ob vsakem naslednjem srečanju izveš, da zdaj finančno igro igrajo za Nemce, Avstrijce, Ruse, Italijane ... A precej jeze čutim v mestu zaradi zadnjega prestopa, zaradi računice milijarda minus 250 milijonov je državljanom ukraden denar, čeprav ni tako enostavno, tu je še druga matematika z veliko domišljije. Za rajo predvsem deljenje z ničlo.

Saj vendar živimo v globalnem svetu in taki, ki smo kaj naokoli lazili, vemo, da je vseeno, ali je ameriško ali madžarsko, če že naše ni. Problem je, da so nam dali upanje, da bo naše. In še zraven smo vrgli, da bi bilo bolj naše. Toda banka je kot žlahta na rojstnem dnevu: pojamra, da za živeti nima, z bankovcem ali dvema jo dokapitaliziraš, na naslednji rojstni dan pa pride razložit, kako lepe nove žaluzije ima. O dolgu niti besede. Naj madžarski prijatelji ne bodo jezni, a naš problem je še, da smo na tem koncu nanje vedno gledali ... drugače. Nekoč je bil, saj se spomnite, najbolj pristen mariborski stik z vzhodnimi sosedi - Lenti. Nisem hodil k njegovim štantom, sem pa kaj dobil od tam. Finta je, da hudič od črtaste majice še po četrt stoletja ne skoči vkup, ne zbledi in se ne strga. Le trd je vsakič bolj, da sem zadnjič godrnjal, da bom za prihodnjega pusta lepenka, in je bil že ogenj v strehi, ker so gospa to vzeli za kritiko pranja. Ampak to je druga zgodba, poanta je, da je bila to očitno prvovrstna madžarska roba, kar se čudno sliši, ko pa so se nam sredi devetdesetih Madžari krepko zasmilili.

Še na faksu so nas podučili, da se tako, kot to počnejo Madžari, ne dela. V tranziciji so prvi v tem delu Evrope razprodali svoje kronske dragulje, telekomunikacijska podjetja, petrokemično industrijo. Ha, mi pa smo dobili certifikate. Le kako bi z njimi ravnali drugače, kot da smo jih lokalpatriotsko potiskali v KBM. Z grenkobo smo poslušali znance z zvezami, ki so težili z vlaganjem v Petrol ali Krko. A kdor se zadnji kislo smeje, se najbolj kislo smeje. Kot se je kolega, ko je šel stat v vrsto za nakup delnic KBM. Sredi popoldneva je le prišel na šiht in triumfiral: to je dolgoročna naložba, za sinovo šolnino bo! Kaj naj, vsak je svoje sreče kovač. Ali kovacs, kakor hočete. Kar mu je ostalo, ni bilo niti za en sam ... pengo. Ne vem, če poznate predhodnika forinta, zato šnelkurz iz časov, ko smo na faksu drugič in zadnjič omenili vzhodne sosede: ti so imeli po drugi svetovni vojni bankovec, ki je svetovni rekorder po nominalni vrednosti, bankovec za kvadrilijon pengov - enica in za njo 24 ničel. Kila kruha je stala šest milijard.

Da se nismo otresli sumničavosti, si nismo čisto sami krivi. Jezik je bil strašna bariera. Še v vojski, kjer so Lendavčani, kadar so hoteli zasebnost, med seboj začeli žlabudrati v madžarščini. Vsak Madžar se rad pohvali, da lahko nepretrgoma preklinja pet minut, ne da bi se ponavljal; menda je štos v tem, da se lahko v madžarščini tako igraš s priponami, da vedno nastane kaj žlahtnega. Najbrž od tod nezaupanje. Ali pa od Gustava, te umetnine, ki jo začneš ceniti prepozno, uničevalca otroških sanj, ko si pred spanjem čakal živopisno risanko, pa se je na ekranu pojavil Gustav in je bilo ... vege.

V naši nevednosti o deželi golaža in Rubikove kocke smo zgrešili čas, ko so si madžarske elite začele jemati nazaj, kar je menda njihovega. In prišle po tisto, za kar smo mislili, da bo naše. Ker je bilo že ameriško, jim še zameriti ne moremo. Nasprotno, ker v odnosu z Madžari nikoli nismo imeli zdrave mere, smo zdaj prijatelji, kakršni še nismo bili. A na totem koncu, kjer smo Videoton tolkli, še preden je postal last Orbanovega tesnega prijatelja, nam je hitro jasno, kako kdo igra. Zato vemo: ko bomo vlekli črto pod politično dobrikanje sistemu, kakršnega so si postavili vzhodni sosedje, bomo še srečni, če nam na računih ostane kakšen ... pengo.