Borut Planinšič
Nekajkrat skozi zgodovino smo se moški sami sebi zdeli ogrožena vrsta. Pustimo, da je bil alarm največkrat lažen. Z lovom na mamuta se je začelo. Pa smo preživeli. Se spomnite onega referenduma, ko so nas strašili, da nas ženske sploh ne bodo več potrebovale? Da smo nabreklih mišic strumno stali vznak in čakali najhujše, pa je bil preplah spet odveč in smo se lahko zleknili nazaj na kavč. Potem je nekdo v debato o poženščenih moških in sodobnih copatah prinesel prvo elektronsko cigareto, tisto bi nas skoraj zares pokončalo. In tako naprej, vse do zadnjih dni, ko je bil takšen vik in krik, da mi še zdaj ni jasno, zakaj se naenkrat v lokalu bolj kot zasluženega piva razveselim pogleda na pisoar.
Potem pa otrok iz šole domov prinese dragocen listič. Vabilo na predavanje z naslovom Vloga očeta pri vzgoji. Ha, na tako zadevo se gre s kulijem in beležko, da si človek zabeleži nova pravila, ki bodo poslej veljala pri hiši. To je dan, ko gremo v šolo samo moški, smo ateji al' nismo! No, začeli smo slabo. Sedem žensk in jaz smo sedeli tam. Pa en par, pri čemer je on sumljivo ponižno sledil njej. Zdi se mi, da sva se s psihoterapevtom ujela v zgroženem pogledu, da je konec, da je moški svet razglasil predajo. Toda nadaljevali smo precej bolje. Z zamudo se je skozi vrata vsulo še toliko atejev, da smo bili naposled v razmerju pol-pol.
Predavatelj, poimenujmo ga ... as, je bil nam, očetom, hitro všeč. Takoj nas je kupil s tisto, da so v prepiru dejstva sekundarnega pomena. Divje smo prikimavali, vedoč, da žene ne moreš premagati. Komaj z matematično natančnostjo ovržeš njene trditve, njen A, že dobiš pod nos, da je ona trdila B, le ti si to razumel kot C, cepec. Da ima oče močan vpliv na intelektualni razvoj otroka, je nadaljeval as. Ta je bila zmagovalna, končno jo je nekdo izrekel. Saj veste, ko otroka predstavimo z "lep je po mami ...", si ne upamo nadaljevati s tistim, kar imamo na robu jezika. Ne vem sicer, zakaj se je takrat ženski del občinstva začel nasmihati in zavijati z očmi. Moški smo upoštevali pravilo, da mora oče biti duhovno zrel človek. To je najbrž tisti del, ko doma sikam, da nisem več za ta svet, da sem ujet v paralelnem vesolju, v katerem drugi državljanstva delijo znanstvenikom, mi pa politikom.
Nič ne de, gremo dalje ... Oče prinaša stabilnost, če je le pristen v svojem vedenju. To je to, če se pri nas gleda netflix, se gleda netflix, pa če se bormašina, polica in vijaki na glavo postavijo. In oče mora biti ne permisiven ne preveč avtoritaren. Zastonj vam predam finto, ki zadene zlato sredino: zadnje čase najstniški, fantovski del mularije doma mirno, skoraj šepetaje, na videz brezbrižno dobi pod nos: "To boš lahko v vojski razložil." Za dodatno dozo državljanske vzgoje in političnega opismenjevanja je nujno nadaljevati z ... "No, odvisno od tega, kdo bo zmagal na volitvah." Pretkana mladina vrne z navidezno brezbrižnostjo, zgrabi telefon in ne posluša ničesar več. Po moje prečesava volilne programe. In je mir. Ni za kaj, ne hvalite me naokoli, pravzaprav vam dam še eno razsvetljensko: ko žena robanti, se nikar na kavču ne zvijajte v klobčič, čakajoč, da mine. Menda je treba noter, v oko viharja, tako baje daš vedeti, da ti je mar.
Čeprav smo moški bolj racionalna bitja - ne tolcite po meni, to je rekel on, strokovnjak, ne jaz -, so me bila sama čustva, ko sem hitel domov razglasit vse, kar sem si pribeležil. Kot nekakšen mitološki oče sem bral s seznama, posebej sem pazil, da sem v veličastnem nagovoru primerno intoniral najpomembnejše besede, kakršni sta "intelektualni" in "stabilnost". Mislim, da je vžgalo. Dnevna soba s televizorjem je bila naslednji večer zares "varen brlog", kakršnega naj pomaga zagotavljati oče. Žene nikjer. Netflix je osamljeno brlel na ekranu, jaz pa na kavču. Za večerjo sem si odprl konzervo tunine, ker nisem našel nič drugega. In zjutraj me nihče ni zbudil, da je treba na šiht, še zadnji hip sem skočil v avto, preden je naša vrla šoferka divje stopila po gasu. V mestu še nikoli nismo bili tako hitro. Tako tiho.
