Nek petek dopoldan sem opazovala kostumsko vajo za predstavo Amadeus. In to je zame privilegij.
V nadaljevanju preberite:
Nekatere zgodbe, ki so mi pustile največ, sem našla tam, kjer sem upala, da mi jih ne bo treba iskati. V enem zadnjih intervjujev, ki sem jih v letu opravila, bilo je z vodjo Potujoče knjižnice Ivana Potrča Ptuj Tjašo Mrgole Jukič, je knjižničarka, h kateri sem še kot osnovnošolski otrok ob sredah pred domačo osnovno šolo na bibliobus hodila po knjige zase in po romane za mami, dejala, da so jo pred 21 leti na to delovno mesto poslali za kazen. Ni bilo za kazen, toda po spletu okoliščin sem se znašla na Večerovih straneh Podravja, čemur sem se sprva upirala, nato pa s številnih terenov odšla z mislijo, med kakšnimi srčnimi ljudmi živim.
Nekatere zgodbe, ki so mi pustile največ, sem našla tam, kjer sem upala, da mi jih ne bo treba iskati. V enem zadnjih intervjujev, ki sem jih v letu opravila, bilo je z vodjo Potujoče knjižnice Ivana Potrča Ptuj Tjašo Mrgole Jukič, je knjižničarka, h kateri sem še kot osnovnošolski otrok ob sredah pred domačo osnovno šolo na bibliobus hodila po knjige zase in po romane za mami, dejala, da so jo pred 21 leti na to delovno mesto poslali za kazen. Ni bilo za kazen, toda po spletu okoliščin sem se znašla na Večerovih straneh Podravja, čemur sem se sprva upirala, nato pa s številnih terenov odšla z mislijo, med kakšnimi srčnimi ljudmi živim.