V pradavnini so ljudje vsako leto znova s strahom opazovali, kako se dnevi krajšajo in noči daljšajo, in se nato po zimskem sončnem obratu vsako leto znova veselili ob spoznanju, da je svetloba vendarle premagala temo, da je sonce zmagalo nad nočjo. Na te poganske tradicije se je kasneje navezalo izročilo krščanskega božiča, ki so ga v krščanski cerkvi kot spomin na Kristusovo rojstvo začeli obhajati v 3. stoletju. Nanj so, podobno kot ob drugih krščanskih praznikih, nalepili celo paleto najrazličnejših kulturnih prvin, šeg, navad in verovanj predkrščanskega izvora. Praznovanje je od nekdaj spremljal kult zelenja, iz tega pa se je razvila navada krašenja božičnih dreves.
Kdo je bil prvi?
Poganska ljudstva, zlasti germanska, so drevesa častila kot simbol življenja in jih krasila. Kelti so v zahvalo za dobro letino in svetlobo s sadeži in svečami krasili hraste. Podobno navado pritrjevanja sadežev in svečk na drevesa so ohranili tudi stari Rimljani. Druga ljudstva so jih nato začela okraševati še z raznovrstnimi okraski, ki so ponazarjali darove stvarstva - darove polj in sadovnjakov, gozdov in morja. V krščanstvu so bili prvi okraski na drevescu rdeča jabolka -, z njimi je božično drevo simboliziralo rajsko drevo.
Še danes ni znano, kdo je prvi okrasil božično jelko. Po eni razlagi naj bi bil to Martin Luther, po drugi pa pripadniki cehovskih združenj baltskih dežel. Legenda o Luthru pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je pogled na zasnežene mlade jelke popolnoma prevzel. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. V navdušenju je posekal jelko, jo odnesel domov in postavil v sobo, da bi to čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa je jelko še okrasil s svečami, kar naj bi simboliziralo zvezdno nebo in božansko luč.
Med mitom in resničnostjo
Nekateri zgodovinarji navajajo, da so prvo božično drevo postavili pred pekarno v nemškem Freiburgu leta 1419 in ga okrasili s slaščicami in oreški, a prve dokumentirane navedbe so iz baltskih dežel.
Leta 1882 sta Edward Johnson in Thomas Edison drevesce prvič okrasila z barvnimi električnimi lučkami.
Skoraj vsa ljudstva že iz pradavnine poznajo obdarovanja ob zimskem solsticiju, a brez lika Božička, ki ga tudi krščanstvo ne pozna. Božiček je komercialni ameriški izum.
V 80. letih 19. stoletja so z izumom darilnega papirja darila, ki so prej visela na drevesu, prestavili pod drevo.
Francozi se obdarujejo za novo leto, Italijani pa ob svetih treh kraljih.
Zakaj prav jelka?
Že starodavna ljudstva so častila drevesa in njihovo moč, ki so jo razlagali kot delovanje gozdnih duhov in božanstev. Čaščenje dreves se je v različnih ritualih in običajih ohranilo tudi po tem, ko so se Evropejci obrnili h krščanstvu, med drugim tudi v običaju, da se med zimskimi prazniki postavlja božično drevo pred vhodom v hišo ali v njej. Verjetno sta prav oblika jelke, ki se bolj kot katerokoli drugo drevo odločno vzpenja proti nebu, soncu in zvezdam, in njena simbolika razlog, da je postala tudi božično in novoletno drevo.
Cerkev je sprva nasprotovala postavljanju božičnih dreves
Božične jaslice
Sv. Frančišek Asiški (1181-1226) velja za prvega, ki je v votlini v vasi Grecchio v Italiji Kristusovo rojstvo upodobil v jaslicah. Do 15. stoletja so jaslice postavljali samo v cerkvah in samostanih, šele po letu 1600 se je ta navada razširila tudi po meščanskih hišah. V Evropi so jo po različnih deželah prevzemali v različnih obdobjih. Na Češkem so bile doslej znane najstarejše jaslice postavljene leta 1562. V Rimu so po domovih jaslice postavljali v začetku 17. stoletja, v nemško govorečih deželah v drugi četrtini 17. stoletja, na Avstrijskem po letu 1700.
Na slovensko ozemlje so upodobitve Kristusovega rojstva prišle s predstavniki frančiškanskega reda že v 13. stoletju, a širše je navada postavljanja jaslic pri nas povezana s prihodom jezuitov v prvi polovici 17. stoletja. Prve naj bi postavili v Ljubljani leta 1644, po domovih pa so jih začeli postavljati na prehodu iz 18. v 19. stoletje.