Zvezdana Bercko
Japonska, v japonščini Nippon ali dežela vzhajajočega sonca, je otoška država na skrajnem vzhodu Azije med Tihim oceanom in Japonskim morjem. Sestavlja jo skoraj sedem tisoč otokov, bolj poznamo le nekaj največjih: Hokaido, Honšu, Šikoku, Kjušu in Okinavo. Sodobna, tehnološko visoko razvita Japonska je za povezavo med številnimi otoki zgradila obsežen sistem mostov in predorov, izkopanih pod zemljo in pod vodo. Tako je danes to bolj ali manj en sam kopenski prostor. Japonsko ozemlje obsega približno 370 tisoč kvadratnih metrov, s čimer je po velikosti šele 61. država sveta. Na tem ozemlju pa živi 126,3 milijona ljudi, kar uvršča Japonsko med najgosteje poseljene države.
Japonski otoki so del pacifiškega ognjenega obroča, obširne vulkanske cone, ki obroblja Pacifik. Na otočju je 108 dejavnih ognjenikov. Prav pod Japonsko se stikata dve tektonski plošči, zato je tam veliko potresov, ki so velikokrat katastrofalni. Spomnimo se leta 2011, ko sta silovit potres in cunami na severovzhodu države povzročila najhujšo jedrsko nesrečo po Černobilu. Posledice katastrofe, ki je zaznamovala celotno državo in odnesla okoli 20 tisoč življenj, še vedno niso v celoti odpravljene.
Najvišja japonska gora je Fudži, ki se 3776 metrov visoko dviguje ob pacifiški obali osrednjega Honšuja, jugozahodno od Tokia. S svojo simetrično obliko in vrhom, ki je pet mesecev v letu pokrit s snegom, je znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih.
Sončni disk
Še bolj znan simbol Japonske je njihova zastava, ena najbolj prepoznavnih na svetu. Uradno se imenuje nisshoki, kar v japonščini pomeni sončna zastava, številni prebivalci dežele vzhajajočega sonca pa temu državnemu simbolu rečejo tudi hinomaru oziroma sončni disk. Bela barva zastave simbolizira poštenost, integriteto in čistost japonskega ljudstva, rdeč krog v sredini pa predstavlja boginjo sonca Amaterasu.
Japonska zastava ima dolgo zgodovino. Prvi zapis o zasnovi zastave s sončnim krogom je iz leta 701, ko ga je uporabljal takratni cesar Mommu. Kot državna zastava je bila predstavljena leta 1870 in je bila sestavljena iz rdečega sončnega diska v sredini in 16 sončnih žarkov rdeče barve. Številni prebivalci dežele vzhajajočega sonca si želijo, da bi zastava s sončnimi žarki znova postala uradna, a temu mnoge sosednje države ostro nasprotujejo. Ta simbol je bil v ospredju cesarske japonske mornarice med invazijo na številna ozemlja med drugo svetovno vojno. Azijcem, ki so trpeli pod japonsko okupacijo, tako zastava s 16 sončnimi žarki še vedno prikliče zlovešče spomine.
Češnjev cvet kot simbol smrtnosti
Najljubši čas večine Japoncev je pomlad, natančneje kratek čas cvetenja češenj. Ta naravni pojav je postal del japonske kulturne identitete, beli in rožnati cvetovi se s svojo lepoto in simbolizmom pogosto pojavljajo v japonski umetnosti.
Vsako leto Japonci pozorno spremljajo napredek cvetenja češenj. Med prvimi lahko v pojavu uživajo običajno v začetku marca na Okinavi, s toplejšim vremenom pa se fronta cvetenja češenj oziroma sakura zensen pomika proti severu, ko v aprilu zacvetijo češnje v Tokiu, v maju pa na severnem otoku Hokaido.
Pomladni spektakel ne privablja le številnih turistov z vsega sveta, na Japonskem predstavlja tudi pomembno gospodarsko panogo. Trgovine, restavracije in kavarne se namreč v spomladanskih mesecih založijo z različnimi izdelki, ki so povezani s češnjevimi cvetovi. Od belo rožnatih embalaž do najrazličnejših kulinaričnih užitkov z okusom sakure - pivo, čokolada, kava, čips ipd.
V tem času Japonci pod cvetočimi drevesi tudi radi razgrnejo odeje za piknik, se družijo, opazujejo cvetove in uživajo v spokojnosti narave. Več stoletij stara tradicija se v japonščini imenuje hanami in predstavlja radostni čas festivalov in slavljenja lepote češnjevih cvetov. A veselje je kratkotrajno, češnje običajno odcvetijo v enem tednu, nato veter odnese v zrak bele in rožnate cvetove ter z njimi posuje zelenico pod drevesi. Ta kratek čas cvetenja češenj predstavlja na Japonskem tudi pomemben simbol človeške smrtnosti in zavedanja, kako kratko in dragoceno je lahko življenje.
Obred pitja čaja
Še ena od nezgrešljivo japonskih tradicij je čaj. Pitje zelenega čaja na Japonskem ni le nujno opravilo, ki poteši žejo. Gre bolj za uživanje, zato sta priprava in pitje čaja na Japonskem pravi obred, po katerem Japonci iz zelenega čaja dobijo vse najboljše, kar ta ponuja. Pravi tradicionalni obred pitja čaja lahko traja tudi več ur.
Ponudba zelenih čajev na Japonskem je izjemna. Najbolj razširjeni vrsti sta senča in banča, ki imata nežen okus in ne premočno aromo. Zahtevnejši uporabniki prisegajo na tamaryokucho, kukicho ali gyokuro. Slednji spada med najdražje čajne vrste na svetu, nekateri ponudniki najboljših vrst zahtevajo tudi do tisoč dolarjev za pol kilograma te vrste.
Japonski zeleni čaj zahteva poseben način priprave, predvsem pa uživanje brez dodatkov. Torej brez sladkorja, brez limone in vsekakor brez mleka.
A ni pomembna le vsebina, pač pa tudi posoda, v kateri nastane čaj. Japonski čajnik se imenuje kyusu, pravi tradicionalni je glinen s stranskim ročajem, v sodobnejših različicah pa je na voljo tudi steklen ali keramičen. Pomembno je predvsem, da je čajnik dovolj velik, da se v njem čajni lističi razprejo ter ponudijo polno aromo in okus.
To pa ni tako enostavno!
Posebnost sodobne Japonske, ki običajno tujce najbolj šokira, pa so njihova visokotehnološka stranišča. Najbolj običajen dodatek k školjki na Japonskem je avtomatiziran curek vode, ki spere zadnjico. Z nadzorne plošče prilagajaš pritisk vode, položaj šob in temperaturo vode. Sušenje s toplim zrakom namesto toaletnega papirja in ogrevano stikalo sta običajna dodatka. Večina školjk ima stikalo, s katerim je mogoče gretje izklopiti in tako v toplejših mesecih varčevati z energijo. Nekatere školjke pa imajo še pameten senzor, ki beleži, kdaj se školjka najpogosteje uporablja, in jo v skladu s tem tu ogreva.
Samoumevni so avtomatski pokrovi, ki se dvignejo, ko se približaš školjki, in se potem sami spustijo. Zlasti na javnih straniščih pa so vgrajene tudi tako imenovane zvočne princese, posebni dodatki, ki jih uporabniki aktivirajo z mahanjem z roko, da začnejo ustvarjati ambientalne zvoke, ki preglasijo naravne.
Tradicionalni kimono
Tradicionalni obred priprave čaja zahteva tudi tradicionalno oblačilo kimono.
Kimono, beseda je sestavljena iz besed kiru, kar pomeni obleči, in mono, kar v prevodu pomeni stvar, je oblačilo, ki je osnovno obliko dobilo pred več kot tisočletjem. H kimonu sodijo tradicionalni leseni cokli in obi, širok pas, ki služi za zavezovanje kimona. Tradicionalno žensko oblačilo sestavlja dvanajst delov, moško do pet. Pravi tradicionalni kimono je ročno delo z bogatimi okraski iz visokokakovostnih tkanin. Cene hitro presežejo vrednost deset tisoč evrov, z vsemi dodatki, pasom in obutvijo ter perilom tudi do dvajset tisoč evrov.
Kimono že dolgo ni več del japonskega vsakdana, ampak ga, predvsem ženske, nosijo ob posebnih priložnostih. Moški jih nosijo redkeje, le včasih na porokah in različnih drugih obredih. Danes je kimono sestavni del vseh treningov in tekmovanj v borilnih veščinah, borci tradicionalnega suma pa ga morajo obvezno nositi tudi v prostem času.
Borci tradicionalnega suma morajo kimono obvezno nositi tudi v prostem času
Gejše, umetnice plesa in glasbe
Vsakodnevno so v kimono odete tudi gejše, ki predstavljajo tradicionalne japonske umetnosti plesa in glasbe. Izraz gejša prihaja iz tokijskega narečja, sestavljata ga besedi gei (umetnosti ali umetnost) in sha (oseba). Gejša se v času usposabljanja v Tokiu imenuje hangyoku (poldragi kamni), v Kjotu pa maiko (plešoče dekle).
Uspešna gejša mora predstavljati lepoto, milino, umetniški talent, uglajenost in popolno vedenje. Poleg tega mora obvladati petje, ples, slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora igrati šamisen, ročni boben, flavto in druga glasbila ter biti seznanjena z aktualnimi družbenimi dogodki, poznati mora književnost.
Prve gejše so se začele pojavljati v 7. stoletju, ko so poznali ženske artistke saburuke ali strežnice. Šlo je za dekleta in žene, ki so ostale same, može in fante so izgubile v bitkah. Nekako je bilo treba preživeti, nekatere saburuke so prodajale spolne užitke, medtem so se druge, bolj izobražene, preživljale z zabavanjem gostov na družabnih srečanjih visoke družbe.
Ko se je japonski cesar leta 794 preselil v današnji Kjoto, se je začela japonska kultura gejš, in kmalu so ta dekleta postala sinonim za z lepoto obsedeno elito. Večina jih ni nudila spolnosti, za to so se specializirale kurtizane. Konec 18. stoletja, ko se je začel največji vzpon gejš, celo niso smele nuditi spolnih užitkov, da so zaščitile posel kurtizan. Gejše so zasedle posebno nišo kot umetnice in učene ženske spremljevalke.
Kmalu so gejše razvile svoj slog oblačenja in njihove trende so posnemale modne ženske iz vseh slojev japonske družbe. Kultura gejš je vztrajala do konca druge svetovne vojne.
Po vojni so se le redke vrnile v okrožja gejš, tiste, ki so se, so zavrnile zahodni vpliv in se vrnile k tradicionalnemu načinu življenja in umetnosti.
