Sladkor, naš zaveznik in sovražnik: Kaj je resnica in kaj mit?

Tale ''nesrečni'' sladkor res dviguje veliko prahu. Sladkor (glukoza) je gorivo, iz katerega telo pridobiva energijo. Naša telesna in duševna energija sta odvisni od sposobnosti nadziranja ravnovesja glukoze v telesu in sproščanja njenega potenciala. Možgani potrebujejo približno četrtino vse energije, ki jo telo pridobi iz hrane. Sledijo jetra, skeletne mišice in srce, preostanek porabijo drugi organi in imunski sistem.

V preteklosti so priznavali samo eno vrsto nepravilne koncentracije sladkorja v krvi in jo imenovali - sladkorna bolezen. Danes vemo, da obstaja tudi zelo majhno in komaj opazno neravnovesje glukoze v krvi, ki prav tako opozarja na nepravilno delovanje mehanizma glukoze v telesu. Sladkorna bolezen je samo zadnja stopnja drobnih neravnovesij.

Brez analiz in naprav lahko sami z opazovanjem ugotovimo tako stanje na podlagi nekaterih znamenj: debelost, nihanje energije, utrujenost, migrenski glavoboli, depresivna stanja, razdražljivost, omotičnost, hiperaktivnost, motnje hranjenja, kot sta bulimija in anoreksija, občasna nezbranost, izguba spomina, jutranja okornost in počasnost, pogosto odvajanje vode, pogosta zaspanost, velika želja po sladkorju in razdražljivost tedaj, ko smo lačni. In končno tudi astmatični napadi.

Za telesno in psihično dejavnost moramo vedeti, kako se ogljikovi hidrati spreminjajo v energijo. Med prebavo se vsa hrana razgradi na osnovne sestavine: beljakovine na aminokisline, maščobe v maščobne kisline in glicerol, ogljikovi hidrati v glukozo; ta potuje v jetra, kjer se prečisti in shrani kot glikogenska zaloga. Prek krvi pride glukoza v celice vseh organov in mišic. Presežki ogljikovih hidratov se v telesu spremenijo v maščobo in kopičijo na določenih predelih telesa. Pa vendar o njihovem pomenu priča podatek, da bi morali kar polovico vse energije na dan pridobiti iz ogljikovih hidratov.

Glukoza in krom za možgane in dobre živce

Torej, glukozo pridobi telo iz ogljikovih hidratov (testenine, kruh, škrobnata živila, sladkarije ...). Toda ni vseeno, kakšne ogljikove hidrate uživamo. Če so prečiščeni in hitro razgradljivi, bo glukoza hitro nastala in tudi hitro prešla v kri; nenadoma je bo zelo veliko. Zato bo trebušna slinavka odposlala vse, tudi zaloge inzulina, in posledica bo hitro zmanjšanje glukoze v krvi; ta se spremeni v maščobno zalogo, še preden bi jo možgani koristno uporabili. Nastane nenehno spreminjanje presežkov glukoze v krvi (hiperglikemija) v pomanjkanje (hipoglikemija) in nasprotno. Tako ponavljanje prehajanja iz enega stanja v drugo vodi v bolezni.

Če je glukoze 5,0 mmol/l krvi, potem možganske in živčne celice delujejo normalno. Nad to vrednostjo se krepi nenehni proces nihanja krvnega sladkorja. Če pa je v krvi glukoze premalo, začnejo možgani in živci varčevati z njo in delajo samo s polovico moči. Če je glukoze le okrog 3,5 mmol/l krvi, postane človek nemiren, razdražljiv, potrt in malodušen. Pri še nižji vrednosti se hitro utrudi in postane napadalen in depresiven.

Možgani vso hrano pridobijo s krvjo, v kateri pa so ne samo glukoza, marveč tudi aminokisline, vitamini in minerali in kisik. Zato so zdrave žile in dobra prekrvavljenost prvi pogoji za zdrave možgane. Ob ogljikovih hidratih, zlasti še enostavnih, bi morali uživati tudi beljakovine, ker zavirajo preburno razgradnjo sladkorja v glukozo. Če k temu dodamo še vlaknine, bo proces razgradnje še počasnejši, enakomernejši. Na primer: če zaužijemo obrok testenin s paradižnikovo omako, potem se bo raven sladkorja v krvi naglo dvignila, a tudi hitro spet padla, zanihala. Če je poleg še nekaj koščkov mesa ali rib, potem bo proces spreminjanja sladkorja počasnejši. Če dodano še stročji fižol, ki je bogat z vlakninami, potem smo naredili maksimum za svoje telo.

Pomanjkanje kroma in presnovni sindrom X

Lahko pa živčne celice sploh ne sprejemajo glukoze, ker jim primanjkuje kroma, ki skrbi za vezavo inzulina na receptorje na celični membrani. Če kroma ni, inzulinski receptorji odmrejo, odvečna glukoza pa se spremeni v maščobo. Nastane sindrom X ali sindrom neodzivnosti na inzulin. Ta je skupek več med seboj povezanih dejavnikov, zanje je prav tako značilno nihanje krvnega sladkorja, ki pa še ni sladkorna bolezen, vendar močno povečujejo tveganje ter prej ali slej vodijo v sladkorno bolezen in srčno-žilne bolezni. Zdravil za presnovni sindrom X ni, so pa na voljo nekateri ukrepi. Prvi je vsekakor - hujšanje, kar dosežemo s telesno dejavnostjo in z zdravo prehrano.

Kroma je največ v križnicah (zelje, repa, ohrovt, brokoli, cvetača, hren ...) in drugi sveži zelenjavi. Sledijo meso, pekovski kvas, žita, koruzno olje, arašidi in nekateri drugi oreščki. Nekaj kroma je v sadju. Poleg kroma je velikega pomena tudi železo v krvnem hemoglobinu, ki prenaša kisik v celice. Odzivnost celične membrane na inzulin še izboljšamo z vnosom maščobnih kislin omega 3 iz rib.

Sladkor je kot vir energije za mišice lahko tudi naš zaveznik. V mitohondrijih celic se razgrajuje glukoza iz krvi in pri tem se sprošča energija. Mitohondriji so kot majhne elektrarne, ki jih je mogoče z gibanjem povečati in zadostiti večjim potrebam po energiji. Celice uravnavajo število mitohondrijev glede na delo mišic (gibanje) ter ponudbo hranil in karnitina. Za delovanje srčne mišice potrebujemo okrog tisoč mitohondrijev znotraj ene same srčne celice.

Da bo sladkor naš zaveznik

Vsega po malem in vse bo dobro! To je temeljno načelo, za vse veljavna in doživljenjska rešitev. Uživajmo dalj časa razgradljive kompleksne ogljikove hidrate (polnovredna žita in kruh iz njih, polnovredne testenine, neprečiščen rjav riž, oves, ajda, nepredelano sadje, stročnice ...) skupaj z beljakovinami in vlakninami ter minerali, posebej še s kromom in maščobnimi kislinami omega 3.

Pomembno je vedeti, da ni dobro imeti veliko sladkorja v krvi, marveč v celicah! Tedaj bomo imeli veliko energije za delo, gibanje in ustvarjanje. Naše razpoloženje bo ustaljeno, pozitivno in počutje vitalno. Zanimivo je, da je danes v razvitem modernem svetu morda več hipoglikemije kot hiperglikemije, ki jo zdravniki merijo v krvi. Zakaj? Zato, ker je pravi problem v celicah, ne pa v krvi kot prenašalki glukoze. Šele nov način razmišljanja o zdravju celic pri nas samih, v zdravniških in znanstvenih krogih pa bo prinesel pravo zdravje.