Prehranski nasveti Marije Merljak: Paradižnik je zaveznik zdravega srca

Vse, kar nam daje narava v določenem času, je koristno in ima prav tedaj smisel v naši prehrani. Od tod načelo sezonskosti pri prehranjevanju z nepredelano svežo zelenjavo in sadjem. To še kako velja za paradižnik - rajski sadež poletja, ko imajo precejšnje težave tisti, ki bolehajo za srčno-žilnimi obolenji, s slabim razmerjem holesterola, in tisti, ki imajo "stare žile". Mnogokrat srečam velike zagovornike, ki obožujejo njegov okus in svežino, pa tudi zagrizene nasprotnike paradižnika, ki ga naravnost sovražijo. V starih ljudskih zapisih je paradižnik imenovan tudi ljubezenski sadež, ki starejšim vrača ''mladostno moč''.

Paradižnik (lat.: Solanum lycopersicum, prej Lycopersicon esculentum) sodi v družino razhudnikov, podobno kot krompir, jajčevec, tobak, čili ... V Evropo so ga prinesli po odkritju Amerike, kar je v nasprotju z ustaljenim prepričanjem večine, češ da je doma v Sredozemlju, v Italiji, ki naj bi bila prava domovina te vrtnine. Res je, da se je tam v Evropi najprej prijel. Sprva je namreč uspeval samo na območjih z milo in toplo klimo, s številnimi križanji pa so dosegli, da danes raste tudi na hladnejših območjih.

Indijanci so mu pravili tomato, kar v prevodu pomeni sončeva kri. Po njihovem verovanju je bil tomato eden izmed svetih sadežev v pravrtu, ali po naše paradižu. In ker temu pravimo tudi raj, so se sosedje na jugu oklenili imena rajčica. Seveda obstajajo še druga lokalna imena. Ta nakazujejo, da je paradižnik ljubezenski sadež, ki vrača mladostno moč srca, ker ima na prerezu obliko srca.

Kaj vse dobrega vsebuje

Predvsem ima zelo veliko vode, kar okrog 95 odstotkov, in malo suhih snovi. Med njimi je do 1,6 odstotka beljakovin, 0,3 odstotka maščob in skoraj do 5 odstotkov ogljikovih hidratov, predvsem glukoze. Razmeroma veliko je sadnih kislin, skupaj do 0,8 odstotka, med njimi je največ jabolčne in citronske kisline.

Med vitamini je kar veliko provitamina A (betakarotena), vitamina E in C. Nekaj je tudi vitaminov skupine B, zlasti vitaminska trojka B3, B6 in B9, ki znižujejo homocistein v krvi in preprečujejo infarkt.

Med skoraj dvajsetimi različnimi rudninami je največ bakra, kar ugodno vpliva za nastajanje krvi, veliko je mangana za žlezo ščitnico, kalija, nekaj železa, bora, kalcija, magnezija, selena, fosforja, cinka, kobalta in joda.

Vrst in sort paradižnikov je toliko, da jih težko naštejemo in nesmiselno bi bilo razpredati, katere so najboljše. Za nas je poglavitno, da se vsebnost hranilnih snovi skorajda ne spreminja med posameznimi vrstami paradižnikov. Torej so največje razlike le po barvi in obliki! Manjše variacije v vsebnosti snovi so lahko posledica pedološke sestave tal.

Zaščitno delovanje paradižnikov

Tu so v ospredju zaščitni flavonoidi in karotenoidi z likopenom na čelu. Prav likopen daje paradižniku značilno rdečo barvo in je odlična zaščita za srce. Z naraščajočo zunanjo temperaturo se količina zaščitnega likopena povečuje in s tem tudi intenzivnost rdeče barve. Likopen preprečuje peroksidacijo lipidov (maščob) ter posledično uničevanje srčnih celic ter pospeši obnavljanje oslabelega srca.

Za vse karotenoide velja, da se s toplotno obdelavo ne uničijo. Prav nasprotno: s segrevanjem (kuhanjem in praženjem) se poveča njihova absorpcija. Ker so topni samo v maščobah, z dodatkom maščobe pri pripravi jedi z njimi dosežemo največji izkoristek. Za razliko od betakarotena iz likopena sicer ne nastaja vitamin A, je pa zato likopen veliko močnejši antioksidant. V maščobah je topen tudi vitamin A in posledično mu moramo dodati maščobo. Lahko tako, da ga pokapamo z dobrim hladno stisnjenim oljem, ga kombiniramo s siri, smetano, panceto, klobaso, pršutom, orehi in podobno.

Pri sveži paradižnikovi solati bomo dobili manj zaščitnih snovi, a bomo pridobili več vodotopnih vitaminov, ki se s toplotno obdelavo uničijo, na primer vitamin B9. V praksi to pomeni: jejmo surov in tudi toplotno obdelan paradižnik.

Zaradi vitamina A in likopena je paradižnik priporočljiv tudi pri vseh očesnih težavah, zlasti pri degeneraciji rumene pege in kožnih boleznih. Zaradi vseh snovi pa je paradižnik zelo dober za alkaliziranje krvi, preprečuje zlepljenje rdečih krvničk, krepi izločanje želodčnega soka in delovanje trebušne slinavke, zato koristi vsem, ki slabo prebavljajo beljakovinsko in mastno hrano. Zaradi odličnega razmerja med natrijem in kalijem pomaga zniževati krvni tlak, uravnava črevesje in blaži težave s hemoroidi. Sadne kisline spodbujajo delovanje notranjih organov in apetit. Če paradižnik kombiniramo s špinačo ali blitvo, dobimo še bolj zdravilen učinek za oči, saj likopen preprečuje razpad luteina iz špinače.

Dve ločeni raziskavi sta potrdili velik pomen likopena iz paradižnikov za zdravo prostato. S starostjo se količina likopena zmanjšuje, in ker se ne kopiči v telesu, ga moramo sproti vnašati v telo s hrano, tudi s paradižniki. Toda paradižnik koristi obema spoloma. Snovi v njih preprečujejo raka na debelem črevesju, danki in na jajčnikih.

V ljudskem zdravilstvu priporočajo izpiranje čirov v ustih s paradižnikovim sokom, prav tako priporočajo kombinacijo paradižnikovega soka in sirotke kot obkladek pri opeklinah. Paradižnik vsebuje tudi nekaj organskih kislin, ki ugodno vplivajo na delovanje naših notranjih organov, zato spodbuja apetit.

Paradižnik v prehrani

Čislan je zaradi aromatičnega okusa, barve in vonja, česar se navzame vse, kar je v loncu. Nepogrešljiv je v mesnih in rastlinskih juhah, obarah in golažu ter kot sestavina številnih omak. Sredi vročine poletja se prileže hladna paradižnikova solata s kančkom oljčnega olja, limoninim sokom, morda tudi z rezinami čebule, soljo in poprom. Mnogi ga uživajo kar tako, da vanj ugriznejo, kakor v jabolko, drugi ga samo osolijo.