Saša Britovšek
Dan, ko si lahko sladoled privoščimo brez slabe vesti, kolikor nam srce poželi, je letos nedelja, 17. julij. Tretja nedelja v sedmem mesecu je namreč od leta 1983 razglašena za svetovni dan sladoleda. Tako kot večina (ne)pomembnih domislic tudi ta izvira iz ZDA, kjer je takratni predsednik Ronald Reagan julij razglasil za mesec sladoleda, tretjo nedeljo v juliju pa za nacionalni dan sladoleda. Običaj se je prelil preko meja in postal svetovni dogodek.
Običajno mislimo, da je domovina sladoleda sosednja Italija, pa ni tako. Sladoled naj bi bil najstarejša sladica na svetu, ki so jo že pred več kot tri tisoč leti pripravljali na Kitajskem. Tedaj so ga delali iz sadja, medu in vina. Recept za dobroto, ki je danes najbolj priljubljena sladica na svetu, pa je v Evropo prinesel pomorščak Marco Polo. Leta 1295 naj bi bil znani Italijan v domovini predstavil sladico, ki je bila podobna današnjemu sorbetu, kasneje pa so ga v kremastega in sploh božanskega nadgradili Italijani sami. A ti presenetljivo niso narod, ki bi pojedel največ sladoleda na prebivalca, tudi Slovenci temu nikakor nismo blizu. Največ si ga privoščijo na Novi Zelandiji, povprečen Novozelandec na leto uživa ob kar 26 litrih sladoleda. Prebivalci Slovenije naj bi si doma postregli s po 3,9 litra sladoleda na leto. Kar niti ni tako veliko, saj ga je v običajni "banjici" liter.
Po nekem drugem izročilu naj bi bili to izvrstno sladico prvi začeli pripravljali v Perziji, iranskem imperiju, 500 let pred našim štetjem. Takrat naj bi se bili z ledom, ki so mu dodali različne okuse, hladili vročih mesecih. Tudi perzijski kraljevi družini so menda stregli ohlajeno hrano, ki je vsebovala značilne perzijske tanke rezance in zaledenelo rožno vodo. Led je bil pomešan tudi s sadjem, žafranom in številnimi drugimi okusi. Danes je v Iranu najbolj priljubljen sladoled iz pistacij, vanilje, žafrana, rožne vode, sladkorja, jajc in mleka. V njem so pogosto tudi zamrznjeni kosmiči strjene smetane.
Slovenski statistični urad je pred dnevi sporočil zanimiv podatek, da so države članice EU v letu 2020 proizvedle tri milijarde litrov sladoleda, največja proizvajalka je bila Nemčija, sledila je Italija. Čeprav Slovenija proizvede velike količine sladoleda, ga je v letu 2021 uvozila za kar 15,8 milijona evrov iz Nemčije in Hrvaške, izvozila pa ga je več kot petkrat toliko. Največ našega sladoleda uživajo v Združenem kraljestvu (kar tretjino vsega izvoza) in Nemčiji.
Prebivalci Slovenije si privoščijo po 3,9 litra sladoleda na leto, Novozelandci pa kar 26 litrov
S slovenskimi znamkami sladoledov pa lahko povezujemo imena in priimke. Tako je bilo 1. januarja letos v Sloveniji 568 Lučk, 369 Tomov in 60 Maximov, poleg tega pa še 27 prebivalcev s priimkom Kornet in 79 s priimkom Ježek. Znameniti tribarvni sladoled Planica nas spomni na naselje Planica v občini Kranj ali na Planico v občini Rače - Fram. Ne pozabimo na Otočec na Dolenjskem in na morski Piran. V banjici sladoleda z imenom prvega se skrivata dva okusa, v paketu drugega kakav ali vanilja. Vanilja je najbolj priljubljen sladoled na svetu in seveda ima svoj dan, 23. julij. Na drugem in tretjem mestu po priljubljenosti sta sladoleda z okusom čokolade in jagode.
V tem letu se na vsakem koraku soočamo z rastjo cen in tudi s sladoledom je tako. Kepica sladoleda se je v primerjavi z lani v povprečju podražila za 30 centov. Sladoledarji za to krivijo podražitev vseh surovin in energije. Razumljivo pa je cena kepice sladoleda odvisna tudi od lokacije prodaje. V Ljubljani kepica običajnega sladoleda okoli 2,40 evra, na manj turističnih lokacijah okoli 1,90 evra, v Mariboru med 1,50 in 1,90 evra, v manjših krajih po Sloveniji pa jo dobite za 1,30 do 1,60 evra. Na Obali ... no, tam so v povprečju cene najvišje - od 2,40 do 3,20 evra za kepico specialnega sladoleda. Še vedno pa si lahko sladoled pripravimo kar doma, receptov je ogromno, tudi zelo preprostih in z malo sestavinami. Običajno zanj potrebujemo sadje, sladko smetano in (ali) jogurt. Zdaj pa na sladoled!
