Slovenska parašportnika leta 2021: Strelec je stalnica, plezalka pa novinka

Zveza za šport invalidov Slovenije - Slovenski paralimpijski komite je priznanja najboljšim športnikom invalidom prvič podelila leta 1994. Čast je takrat doletela atleta Franja Izlakarja in Dragico Lapornik. Izlakar je še vedno najuspešnejši slovenski paralimpijec, saj je osvojil kar šest kolajn v suvanju krogle in metu kopja, od tega tri zlate, dve srebrni in bronasto. Od prve podelitve priznanj najboljšim parašportnikom leta do zadnje - ta je bila minuli torek na Brdu pri Kranju - sta se z naslovom najboljšega največkrat ovenčala strelca Franc Pinter - Ančo in Franček Gorazd Tiršek - Nani (prvi sedemkrat in drugi šestkrat), med parašportnicami pa je bila štirikrat za najboljšo izbrana namiznoteniška igralka Mateja Pintar.

Na slovesni prireditvi minuli torek na Brdu pri Kranju, kjer sta zbrane nagovorila tudi olimpionik Miro Cerar in predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije Damijan Lazar, sta priznanji za najboljša parašportnika v letu 2021 dobila strelec Franček Gorazd Tiršek in plezalka Manca Smrekar, ekipnega priznanja pa se je razveselila ribiška reprezentanca. "Priznanja so plačilo za vse delo, ki ga športnik vlaga, za odrekanja, za trud, za ekipo. Hvala vsem, ki so mi pomagali, mi stali ob strani, me spodbujali in verjeli vame. Kot sem že večkrat omenil, če dobiš priznanje med najboljšimi, je to poseben občutek in spoštljiv trenutek. Ta korona je resnično postavila svet na glavo, tudi šport. Vsi vemo, kako težke razmere so bile. Treba je bilo iskati možnosti za trening, ostati zbran in se zelo spoštljivo obnašati do te bolezni, ker bi športniku hitro lahko ustavila treninge in tekmovanja. Vse to so težki trenutki in upam, da se razmere resnično umirjajo in da se bomo z mirno glavo usmerili v velika tekmovanja," je o novem priznanju dejal Tiršek, ki si je priznanje zaslužil z nastopi na paralimpijskih igrah v Tokiu, kjer je osvojil dve kolajni.

"Priznanje je zame veliko presenečenje, hkrati pa zaradi njega še bolj motivirano zrem na prihodnja tekmovanja, osvajanje kolajn in doseganje naslovov. Kolajne na svetovnem prvenstvu septembra lani v Moskvi nisem osvojila, je tudi nisem pričakovala, prav tako kot nisem pričakovala, da bom osvojila visoko, četrto mesto. Paraplezanju sem se pridružila šele lani. Na prvenstvo sem se začela intenzivneje pripravljati sredi sezone, na tekmah sem čutila še dodaten adrenalin. Letos grem z enakim zagonom naprej, pripravljam se že na naslednje tekme," je povedala Manca Smrekar in izrazila upanje, da bi nekoč lahko nastopila tudi na paralimpijskih igrah.

Športni ribiči so si priznanje za najboljšo ekipo prislužili kot svetovni podprvaki na lanskem prvenstvu v Radečah. Za ekipo so tekmovali Rudolf Centrih, Franc Štefanič, Željko Mavrič, Marko Pešec in Tomaž Vanič. Ekipni dosežek je z bronasto kolajno v posamični konkurenci dopolnil Centrih.

Če bi imel pištolo, bi se kar ustrelil

Slovenski strelci so na dosedanjih paralimpijskih igrah osvojili osem kolajn, polovica jih krasi vitrine Franca Pinterja, druga pa Frančka Gorazda Tirška. Zanimivo pri tem je, da imata oba štiri kolajne enakega leska - vsak ima tri srebrne in bronasto.

Medtem ko Francu Pinterju na paralimpijskih igrah leta 2021 na Japonskem ni bilo usojeno, da bi posegel po kolajni, se je Franček Gorazd Tiršek iz Tokia vrnil s kar dvema - srebrnima kolajnama z iger v Londonu 2012 in Riu 2016 je dodal še srebrno v disciplini zračna puška stoje na deset metrov v kategoriji R4 in bronasto v disciplini zračna puška leže v kategoriji R5.

Kdo ve, kako bi se zasukalo življenje Frančka Gorazda Tirška, ki bo 28. marca dopolnil 47 let, če se z njim ne bi poigrala tragična usoda. Član Strelskega društva Mrož iz Velenja in častni občan Gornjega Grada, kjer tudi živi, je na marčevsko noč leta 2003, star 24 let, doživel hudo prometno nesrečo, po kateri se je v bolnišnici zbudil hrom. Napovedi zdravnikov so bile slabe, on pa je z močno, kaj močno, živalsko voljo poskrbel, da je že rehabilitacijo na Soči zapustil na nogah. Tiste noči se dobro, a nerad spominja, saj je njegovo življenje obrnila na glavo. "Bil sem sopotnik v avtu, ki je uro pred polnočjo zletel s ceste, kriva sta bila hitrost in seveda alkohol. Po nesreči nog sploh nisem čutil. Eden od sopotnikov je obležal mrtev v avtu, tri, ki smo bili poškodovani, pa so reševalci odpeljali v celjsko bolnišnico," se nesreče spominja Tiršek, ki je od tedaj od vratu navzdol hrom. "Zdravnik mi je povedal, da bom na vozičku, da imam tetraparezo, omrtvelost vseh štirih okončin. Bil sem na tleh, toda v meni je tlel žarek upanja, da bom, če obstaja en odstotek možnosti, spet shodil. In tudi sem. V celjski bolnišnici sem preživel približno mesec, imel sem grozne bolečine, ko se je tkivo oživljalo in telo prebujalo. Takrat sem pomislil tudi na najhujše - če bi imel pištolo, bi se kar ustrelil."

Ko je okreval, je poskusil voziti kolo, nato še avto, potem pa se je odločil, da se začne ukvarjati s strelstvom. "V njem sem našel smisel življenja. Moja vztrajnost je bila poplačana." Frančkova mama Irena se dobro spominja trenutka, ko je zvedela za nesrečo, ki je njenega sina zaznamovala za vse življenje. "Kot mati sem bila zelo pretresena, nesreča je bila zame hud udarec, želela sem si le, da se bo izvlekel, da bo preživel. V bolnišnici je bil v komi, dolgo časa tudi nepokreten, toda imel je močno voljo in vztrajnost, da se spet postavi na noge. Morda je bil tudi to razlog, da je okreval," pojasni gospa Irena.

Tudi brez štirih prstov gre

Manca Smrekar je na svetovnem prvenstvu v paraplezanju v Moskvi tekmovala v kategoriji omejitve gibanja RP3 in osvojila četrto mesto. Smrekarjeva ima dislemijo (motnjo v razvoju uda, ki prizadene okončine, noge ali roke). Znanih je več vrst dislemije, zdravila zanjo še ni. Običajno dislemijo diagnisticirajo v maternici ali takoj po rojstvu. "Pri meni so to bolezen opazili takoj po rojstvu, na levi roki mi manjkajo štirje prsti, palec tudi ni normalno razvit, desna roka pa je v redu," je razložila 29-letna Manca Smrekar, ki živi v Ljubljani, vmes pa je nekaj let bivala v Mariboru. "Ker imam rada naravo in gibanje v njej, še posebno pa plezanje, sem se med bivanjem v Mariboru včlanila v Planinsko društvo Tam, katerega član je bil tudi moj tedanji partner, nato sem obiskovala alpinistično šolo in postala članica alpinističnega odseka PD Tam in članica tega odseka sem še sedaj," doda sogovornica, ki je po poklicu veterinarska tehnica in je zaposlena v družinskem podjetju.

Kljub temu da ji manjkajo štirje prsti, je Smrekarjeva v Moskvi dokazala, da se tudi s tako telesno hibo lahko dosegajo odlični rezultati. "Leva roka v primerjavi z desno ne zmore tolikšnih obremenitev, oprijemi oprimkov na steni niso tako čvrsti, saj tudi vse mišice ne delujejo tako, kot delujejo pri desni roki. Sem ena redkih paraplezalk s tako telesno okvaro na roki, večina paraplezalk v mešani kategoriji RP3 ima podobne težave, vendar z nogami," razloži Smrekarjeva in pojasni, zakaj se je odločila za paraplezanje. "Že kot otrok sem se ukvarjala z nekaterimi športi, rada sem tudi hodila v hribe, najbolj pa me je privlačil alpinizem, in ko sem začela plezati, sem zelo uživala. Tudi balvansko plezanje mi je pri srcu. Ko sem na družbenih omrežjih videla paraplezalke, sem pomislila, zakaj pa še sama ne bi poskusila. Lani sem začela resno trenirati v Plezalnem centru v Ljubljani in podobnem centru v Celju, pred svetovnim prvenstvom sem nastopila na dveh mednarodnih tekmovanjih in bila zadovoljna, še bolj pa na svetovnem prvenstvu," pove Smrekarjeva, ki jo letos čakajo pomembna tekmovanja v Ameriki, Avstriji in Švici.

Slovo legend

Letošnja prireditev je bila tudi v znamenju slovesa nekaterih dolga leta nepogrešljivih članov paralimpijskih ekip. Za konec športne poti so se odločili kar trije strelci (Veselka Pevec, zlata iz Ria 2016, strelski veteran Franc Pinter, udeleženec osmih paralimpijskih iger, in še en strelec, Damjan Pavlin) pa tudi plavalec Darko Đurić, maratonec Sandi Novak, balinar Matjaž Bartol ter trenerji Gregor Habjan, Jurij Ravnik, Ivan Vinkler in Martin Smole.