Spomladi moramo še posebej paziti, kako ravnamo z zemljo

Toplo sonce in daljši dnevi vrtičkarje hitro zvabijo na vrtove. Žal pogosto prezgodaj, da bi bilo dobro za rastline. Zakaj? Vrtičkar oziroma vsak, ki želi sam pridelovati zdravo zelenjavo pa tudi sadje in druge rastline, ne sme nikoli pozabiti, da je njegovo osnovno orodje zemlja. Ta je rodovitna samo, če je v njej življenje, od krtov do deževnikov, različnih hroščev vse do očem nevidnih mikroorganizmov. O tem sem že večkrat pisala, a ob dnevu Zemlje, predvsem pa zaradi letošnje po dolgem času spet prave pomladi, pišem še enkrat. Letos je namreč precej hladno in mnogi so prepričani, da so pol dela na vrtu zamudili. In zdaj bodo hiteli in lepe dni želeli izkoristiti za vrtna opravila. A prvo in osnovno pravilo zdrave, naravi prijazne pridelave rastlin na vrtu je potrpljenje. Narave ne moremo prisiljevati k ničemur, saj se nam potem rada maščuje. Poglejmo, o čem govorim.

Zakaj mora biti zemlja živa

Vsi poznamo koristne žuželke, ki nam lahko pomagajo v boju proti tistim, ki delajo škodo na našem vrtu. Veliko manj pa se zavedamo, da povsem enak princip obstaja tudi v svetu mikroorganizmov, veliko več jih je koristnih kakor tistih, ki delajo škodo. Mikroorganizmi skrbijo, da ostaja zemlja zračna, njene delce, organske snovi in kamnine lepijo v posebne zemeljske strukture, obročke, ki zemljo dolgo ohranjajo rahlo. Na te obročke se tudi veliko lažje vežejo hranila in molekule vode, da jih korenine rastlin lahko uporabijo.

Najbolj znana nam je vloga mikroorganizmov pri razgradnji, preperevanju organske snovi do rastlinam dostopnih hranil. Brez njih iz gnoja, komposta in druge organske mase ne bi bilo hranil za rastline. Ob tem razpadanju pa se tla tudi zračijo, rahljajo. Zelo pomembna, a veliko manj znana funkcija mikroorganizmov je, da kot nasprotniki (antagonisti) onemogočajo razvoj škodljivih glivic, ki povzročajo gnitje korenin oziroma padavico rastlin. Življenjski prostor jim jemljejo na različne načine: razraščajo se na površini korenin, stebel in ne dovoljujejo vstopiti škodljivim glivicam in bakterijam, lahko porabijo vso razpoložljivo hrano … Tako je razvoj škodljivih mikroorganizmov (beri bolezni) onemogočen.

Šele v zadnjem času spoznavamo še eno pomembno vlogo mikroorganizmov, to je mikoriza. Beseda je večini neznana, prevedeno iz grščine pa pomeni glivica - rastlina. Z njo opisujemo še en genialen naravni pojav: sodelovanje med glivicami in rastlinami.

Kaj je mikoriza in kako jo ohranimo

Mikoriza je podzemni splet različnih glivic, ki se povezujejo s koreninami rastlin v enkratno sožitje. Predstavljajte si jo kot velik svetovni splet, ki koreninam rastlin tudi od daleč lahko priskrbi hranila in celo vodo tako, kakor nam internet posreduje različne podatke in informacije. Volumen, predvsem pa premer koreninskega sistema rastlin je omejen z dedno zasnovo in zemljo, ki ga obdaja. Z učinkovitim spletom, povezavo z mikoriznimi glivami, se poveča celo prek meja našega vrta. Take "prijateljske" glivice ima 90 odstotkov rastlinskih vrst, med zelenjadnicami naj jih ne bi imele samo križnice (kapusnice, repa, redkev, rukola). Glivice rastlinam dostavijo potrebna, manjkajoča hranila in tudi vodo, v zameno pa od njih dobijo nekaj sladkorja za svoje življenje.

Mikoriza je še zelo slabo raziskana, znano pa je, da za obstoj potrebuje kisik, zračna tla in seveda prijateljske rastline, najbolj jo uničujejo globoka obdelava tal, tlačenje, hoja po zemlji, izpostavljenost sončnim žarkom in vetru (gola zemlja) in tudi prenizek ali previsok pH (kisla ali bazična tla).

Še nekaj naredi mikoriza: če je hranil na vrtu preveč, ker ne znamo obrzdati svojih želja po velikem pridelku, ta fenomen hranila odvede vstran, na trato, v gozd, kjer manjkajo. Mikoriza torej popravlja naše napake, ki jih delamo na vrtu, nemogoče je namreč pravilno in natančno dodajati hranila vsem vrtnim rastlinam. Pomembno je, da mikroorganizme ohranjamo v zemlji tako, da jo obdelujemo, ko je zanjo najbolj primerno.

Struktura zemlje

Zelo pomemben element zemlje je njena struktura. Struktura zemlje pa zelo poenostavljeno kaže, kakšni so delci zemlje pod mikroskopom. Lahko so okrogli, robati, taka struktura ne zagotavlja primerne vlage za rast in življenje mikroorganizmov in rastlin. Lahko so tudi različnih poliedričnih oblik ali celo v obliki ploščic, kar je najslabše. Takšna struktura pomeni, da po eni strani v poletni suši vse padavine "pobegnejo" kar po površini, voda odteče. In obratno: če je veliko dežja, voda stoji na površini. Takšno lističasto strukturo običajno povzročimo sami, ko obdelujemo premokro ali presuho zemljo.

Želeli bi si, da bi bili strukturni (sestavni) delci zemlje pod mikroskopom v obliki skupkov, obročkov, ki jih sestavljajo mineralni delci (peska ali gline), s pomočjo mikroorganizmov zlepljeni skupaj z organsko maso. Tudi to je njihova pomembna vloga v zemlji. Ti obročki kažejo, da je zemlja odcedna, ko je potrebno, vendar poleti zadrži veliko molekul vode v okolici rastlinskih korenin. Prav tako se v notranjosti teh obročev še dolgo zadržuje tako pomemben zrak. Brez njega mikroorganizmi ne preživijo in se rastlinske korenine ne razvijajo dobro. Manj je teh obročkov v zemlji, slabše strukture je, težje razmere za življenje mikroorganizmov in korenine rastlin so v prsti. Ko hodimo ali vozimo po zemlji, ki je premokra, ali jo obdelujemo, se ti obročki spremenijo v lističe, potlačimo jih. Ko pa obedujemo presuho zemljo, jih polomimo, iz njih nastanejo ploščice. Sama to vedno primerjam z odpadlim listjem. Če hodimo po njem zjutraj, ko je vlažno, ne šelesti, se ne polomi in se po naših stopinjah vrne v prvoten položaj. Če je mokro, se listje zlepi in prične gniti. Tako se zgodi, ko tlačimo premokro zemljo - iz obročkov nastanejo lističi. Ko stopamo po suhih listih, se ti zdrobijo, kakor se zdrobijo obroči, ko obdelujemo presuho zemljo. Presuha zemlja je, ko se za nami kadi, ko se praši za obdelovalnimi stroji na njivah. Premokra pa, ko se oprijema obutve in orodja.

Spomladi je največja nevarnost, da se nam v želji po delu na vrtu mudi in pričnemo obdelovati, saditi, okopavati, rahljati premokro zemljo. Če želite imeti manj težav zaradi poletne suše in zastajanja vode jeseni in pozimi, je treba potrebno spomladi biti potrpežljiv, počakati, da je zemlja primerna za obdelavo, še vedno vlažna, ne pa mokra. V mokrih tleh voda izrine zrak, s tem pa ponovno povzroči propad mikroorganizmov. Prav tako poskušamo takoj, ko se dovolj osuši, zemljo prerahljati, da vanjo spet spustimo zrak.

Kako ravnati z zemljo

Zemlje ne obdelujemo, ko je hladno, saj takrat najbolj prizadenemo mikroorganizme. Zato prekopavamo jeseni že v oktobru, ne šele konec novembra. Tudi za spomladansko prekopavanje izberemo sončen, topel in miren dan. Takrat bodo mikroorganizmi najhitreje našli zavetje, najmanj jih bo propadlo. Prav tako prekopavanje ni nujno vsako leto ali celo večkrat na leto. Prekopavamo samo, ko je treba gnojiti s hlevskim gnojem, preostala leta pa zemljo samo obdelamo z motiko in je ne obračamo.

Pomembna je tudi globina obdelave. Pregloboka obdelava vedno pomeni, da obrnemo svet mikroorganizmov na glavo, mrtvo, neživo zemljo postavimo na vrh, živo zemljo z mikroorganizmi pa v globino, kjer ni zraka in zanje ustreznih razmer. Zato prekopavamo, obračamo zemljo le deloma in plitko, toliko, da zadelamo organsko maso, gnoj, kompost, ne da bi uničili mikroorganizme. A ne pozabite, kljub drugačnemu mnenju mnogih je kompost, gnoj ali brikete treba zadelati v tla v območje korenin. Drugače se korenine ne bodo razvijale v globino, saj imajo hrane na površini dovolj.

Še bolj pomembno je, da pri poletnih ponovnih setvah zemlje ne obdelujemo globoko. Za novo setev samo čisto plitvo obdelamo zgornjo, setveno plast. Kasneje pa z rahljalnikom poskrbimo, da zemlja ni zbita v globino. V neugodnih vremenskih razmerah, ko je presuho ali premokro, zemljo okoli rastlin zastiramo, da je sončni žarki, veter, mraz, močne poletne nevihte ne uničujejo, s tem pa predvsem mikroorganizme v njej.

Rahljanje zemlje med rastlinami

Zemljo ohranjamo rahlo in zračno celo sezono. Prostor med rastlinami naj bo vedno rahel in zračen. To lahko dosežemo na več načinov. Najpogosteje okopavamo, rahljamo. Takoj ko se na površini pojavi trda, zbita plast, to zrahljamo. Drugi način je zastiranje prostora med rastlinami. Vedno poskrbimo, da zemlja ni gola. Tako jo zaščitimo pred bičanjem dežja in vetra ter sončno pripeko. A naj velja opozorilo pri teh zastirkah: vedeti je treba, da se zastrta zemlja počasneje ogreva, posebno zdaj, spomladi. Zato jo pokrijemo šele, ko se ogreje nad 15 stopinj. V nedeljo, 24. aprila, je bila v Mariboru temperatura zemlje komaj nekaj čez 10 stopinj. Torej zdaj zemlje še ne pokrivamo.

Običajno kombiniramo oba načina. Delo pa je lažje, če imamo večino posevkov, tudi motovilec, solato, radič ... posejano ali posajeno v vrste. Rahljanje, okopavanje posevka je možno le, če je med rastlinami dovolj prostora, lažje pa, če so v vrstah. To pa je za številne vrtičkarje še vedno težko. Vendar če se zavedate, kako dobro je to za življenje v prsti, vam bo šlo lažje.

Zemljo prekrijemo tudi, ko na njej nič ne raste in setve ali sajenja ne načrtujemo kmalu. Le živa zemlja je rodovitna. Vedno pomislite na to, ko vas prezgodaj spomladi kličejo lopata, motika in grablje.