Ko so Američanki E. Scoyen diagnosticirali sladkorno bolezen tipa 1 (SBT1), so ji rekli, da ne bo dočakala upokojitve. Takrat je bila stara le enajst let. "Diagnozo so mi postavili leta 1966 in povedali so mi, da je moja pričakovana življenjska doba le še deset let in da bom umrla zaradi groznih zapletov," pravi Scoyenova. Čeprav je bila ta napoved - čisto po nepotrebnem - grozljiva, se Scoyenova spominja, da je bilo zdravljenje SBT1 takrat zelo drugačno od današnjega.
Kot vsi bolniki je tudi Scoyenova takrat lahko preverjala raven sladkorja v krvi le z urinskim testom. Pravi, da je kot odrasla ženska zelo dosti pila in kadila. V osemdesetih letih je sicer nehala piti in kaditi, a pravi, da je bila škoda že storjena. Ima tudi prirojeno srčno napako, v nesreči pa si je zlomila nogo.
Kljub vsemu je zdaj že 50 let v programu bostonskega Joslin Diabetes Centra, ki preučuje SBT1. "Dokazala sem, da so se pri napovedi zmotili," je vesela Scoyenova. "Ravno sem dopolnila 65 let in še vedno živim!" Scoyenova je ena od vedno več ljudi s SBT1, ki morajo zdaj razmišljati o kar najboljši zdravstveni oskrbi sladkornih bolnikov v starosti šestdeset let in več. Ko se je program Joslin Medalist leta 1948 začel, so medaljo i le tistim, ki so preživeli 25 let po diagnozi. Program se je razširil zaradi izboljšanja oskrbe ob sladkorni bolezni, pri Joslinu pa so leta 2013 prvič podelili medaljo za 80-letno preživetje.
Daljša povprečna življenjska doba
Čeprav ni bilo veliko raziskav o staranju s SBT1, bi morali poznati trdne dokaze, da vsaka generacija ljudi s to boleznijo v povprečju živi dlje kot prejšnja. Leta 2011 so raziskovalci objavili, da je študija pokazala, da je pri ljudeh, ki so jim diagnozo SBT1 postavili med letoma 1965 in 1980, povprečna pričakovana življenjska doba za 15 let daljša kot pri tistih, ki so jim bolezen diagnosticirali med letoma 1950 in 1964.
Sladkorna bolezen tipa 1
Sladkorno bolezen tipa 1 so nekdaj imenovali od inzulina odvisna ali juvenilna sladkorna bolezen. Po navadi se pojavi pri otrocih ali mlajših odraslih, lahko pa tudi v katerikoli starosti. Sladkorno bolezen tipa 1 ima približno od pet do deset odstotkov ljudi s sladkorno boleznijo, so zapisali na spletni strani Sladkorna.si. Pri sladkorni bolezni tipa 1 telo ne tvori inzulina; ta je potreben za prehod sladkorja iz zaužite hrane v celice, da ga lahko porabijo za energijo. Če inzulina ni, se sladkor kopiči v krvi.
V 21. stoletju so boljše možnosti zdravljenja diabetesa še naprej bolnikom dodajale mesece življenja, pravi dr. Nick Argento, ameriški endokrinolog in raziskovalec diabetesa iz podjetja Johns Hopkins Medicine. "Kar vidite, je ogromno število ljudi, ki so preživeli tudi še 50 let po diagnozi," pravi Argento, ki tudi sam živi s SBT1. Niso pa vsi ti bolniki, ki so zdaj blizu upokojitvene starosti, pred leti upali razmišljati o tem, kako v zrelih letih obvladati bolezen. Nekaj tega izvira iz človeške narave, toda zaradi SBT1 ljudje enostavno težko prezrejo vsakodnevne zdravstvene težave, dodaja Argento. "Težje je misliti na prihodnost, če se soočate s to boleznijo," še doda. Če tako kot mnogi potrebujete pomoč pri načrtovanju življenja s SBT1, vam ponujamo v premislek nekaj dejavnikov, ki jih je treba upoštevati.
Tveganje za bolezni srca in ožilja
Med staranjem je težko ugotoviti, katere zdravstvene težave so lahko posledica SBT1 in katere so samo posledica staranja. V obeh primerih ni razloga, da bi karkoli sprejeli kot "samo staranje", pravi Alicia Downs, strokovnjakinja za oskrbo in izobraževanje o sladkorni bolezni (DCES) in direktorica Službe za nego in izobraževanje pacientov pri Integrated Diabetes Services s sedežem v Pensilvaniji. Izjemno pomembno je, da se ljudje s sladkorno boleznijo tega spomnijo, saj bodo morali včasih na to opozoriti svoje izvajalce zdravstvenih storitev, pravi. "Nikoli ne domnevajte, da je izguba spomina ali stagnacija naravni del staranja - ker ni. Ker bodo vaši zdravniki domnevali, da je, morate biti odločni," pojasnjuje.
Pregled diabetičnega spektra o raziskavah staranja in SBT1 pokaže, da je dolgotrajna sladkorna bolezen pogosto povezana s "povečanim tveganjem za hudo hipoglikemijo, mikro- in makrovaskularne zaplete, kognitivni upad in telesne okvare." Tudi ljudje s SBT1 bodo skoraj vedno morali skrbeti za zdravje srca in ožilja v odrasli dobi in v zrelih letih, saj bolezni srca postanejo glavni vzrok smrti med ljudmi, ki imajo SBT1. Tveganje za bolezni srca in ožilja je za 7,7-krat večje pri ženskah s SBT1 in za 3,6-krat večje pri moških s SBT1 v primerjavi z ljudmi, ki nimajo sladkorne bolezni.
Večja možnost padcev
Drugo zdravstveno tveganje, ki ga je treba upoštevati v starosti, je tveganje za padce, kar je glavni vzrok poškodb ljudi, starih 75 let in več. To tveganje se poveča ob omotici ali izgubi zavesti zaradi hipoglikemije. Raziskovalci zato pogosto priporočajo, da starejši ljudje s SBT1 vzdržujejo nekoliko višji nivo glukoze v krvi kot mlajši bolniki.
Raziskave pa ne prinašajo jasnega odgovora, ali SBT1 povečuje tveganje za upad kognitivnih sposobnosti. Vendar je ta upad zagotovo nekaj, kar se lahko zgodi s staranjem, in najboljše je biti pripravljen na to, kako o njem razpravljati, če bi tak upad vplival na obvladovanje krvnega sladkorja, pravi Downsova. "Paciente vseh starosti učim, da morajo imeti tako imenovano varnostno shemo, minimalno raven sprejemljive samooskrbe," je dejala Alicia Downs, ki ima SBT1 in živi sama: "Ali preverjam krvni sladkor, preden vzamem odmerke zdravil, ali pa odmerim primerno količino in se ravnam po načrtu. Naslednje, kar priporočam, je, da imate nekoga, ki skrbi za vas in ki mu popolnoma zaupate. "
Pričakujte boj z zdravstveno zavarovalnico
Le malo ljudi se veseli pogovora s svojim zdravnikom o načrtovanju staranja s SBT1. Pri Alicii Downs se ti pogovori pogosto vrtijo okrog tega, kaj storiti glede programa zdravstvenega zavarovanja Medicare, ki ga financira država, v glavnem pa zagotavlja kritje za ljudi, stare 65 let ali več. Program, ki se financira s prihodki od plač zaposlenih, subvencionira zdravstvene stroške starejših Američanov (in nekaterih mlajših Američanov v določenih situacijah). To je dobro za ljudi s sladkorno boleznijo in za vse, ki bi sicer imeli zelo visoke stroške zdravljenja. Vendar zavarovanci trdijo, da program prepogosto omejuje stroške in ne zagotavlja najboljše možnosti zdravljenja, kar lahko pomembno vpliva na ljudi s sladkorno boleznijo, pravi Argento. Vpisani v Medicare se morajo pogosto pritožiti na odločitve, ki ne krijejo vsega potrebnega; od ustreznega števila testnih lističev za glukozo do prave sestave inzulina. "Resnično se je treba boriti za vse, kar bi moral biti osnovni standard oskrbe," še pove Argento.
Bodite pripravljeni učiti se
Predstavljajte si nekoga, ki je stereotipno "star" - obtičal je na svoji poti in se noče učiti uporabe nove tehnologije ali novih metod. Downsova pravi, da ta opis sploh ne zajema njihovih starejših članov. "Še vedno imamo takšno dojemanje generacije naših staršev, ki vztraja pri svojem in se noče spreminjati, nočejo se premikati naprej," pravi. "A okrog upokojitvene starosti se zgodi nekaj neverjetnega - strast do sprememb, izboljšav in rasti." Downsova spodbuja takšno miselnost ob samopomoči pri diabetesu. Pravi, da nikoli ni prepozno, da se naučimo novih pristopov obvladovanja ravni krvnega sladkorja ali da prilagodimo svoje stare navade. Tako je na primer poznala 78-letno žensko, ki si je več desetletij večkrat na dan dajala injekcije, nato pa se uspešno naučila uporabljati inzulinsko črpalko. Pravi, da je pomembno, da se izvajalci zdravstvenih storitev pogovorov o spremembah lotevajo s spoštovanjem. "Zelo dolgo so živeli na način, da si niti krvnega sladkorja niso mogli preveriti, kot si ga lahko zdaj z novimi metodami. To moramo spoštovati," pravi. "Ob tem spoštovanju pa tudi odprem vrata in vprašam, ali želijo dodati novo tehnologijo, zdravila ali načine za lajšanje in izboljšanje počutja."
Če ste s sladkorno boleznijo prišli tako daleč, ste nekaj naredili prav
Upokojenci se morda ob zapletih počutijo malodušno, a Downsova jih opozarja, da če so prišli tako daleč, so nekaj naredili prav. Prizadeva si poudariti njihove dosežke in cilj, da ostanejo čim bolj zdravi. "Vedno jih spomnim: Imate seznam zapletov, toda dejstvo, da ste tako trdo delali do zdaj, je razlog, da ta seznam ni dvakrat daljši."
Pripravite se za dolgotrajno oskrbo v bolnišnici
Ker je ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 več kot bolnikov s SBT1, bolnišnice ponujajo poenostavljene različice za nadzorovanje sladkorja v krvi, ki morda ne bodo zadovoljile vseh potreb ljudi s SBT1, pravi Argento. Pri bolnišnični oskrbi mora imeti vsak bolnik s SBT1 pripravljen načrt, kaj storiti ob nepričakovanem bivanju v bolnišnici. Ta načrt mora vsebovati seznam zdravil in izvajalcev zdravstvenih storitev, na katere se je treba obrniti, in vrečko z dodatnimi zalogami zdravil za sladkorno bolezen. Ljudje s SBT1 bi morali določiti prijatelja ali družinskega člana, ki bi govoril in odločal v njihovem imenu. Ko je bolnik hospitaliziran, je pomembno, da ta oseba komunicira z vsakim zdravstvenim delavcem in opozarja, da imate SBT1 in ne sladkorne bolezni tipa 2.
V ustanovah za dolgotrajno oskrbo starejših je najboljše raziskati možnosti, ki so na voljo v vaši skupnosti, še preden jih potrebujete. Ko jih obiščete, natančno zastavite vprašanja o politikah delovanja, načinih za nadzorovanje sladkorja v krvi in oskrbi bolnikov s sladkorno boleznijo. Leta 2016 je ameriško združenje za diabetes objavilo stališče o obvladovanju diabetesa v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, v katerem je poudarilo, da je uspešno obvladovanje sladkorja v krvi skupinsko delo. Boljše ustanove se bodo osredotočale na "odgovornost, komunikacijo, pravočasno izmenjavo informacij, identifikacijo zdravstvenega doma in koordinacijo z zdravnikom, kontinuirano oskrbo, nacionalne standarde in standardizirane meritve za izboljšanje kakovosti". V ustanovah za dolgotrajno oskrbo starejših bi morali imeti vzpostavljene procese za načrtovane in, kar je še pomembnejše, nenačrtovane prehodne oskrbovancev.
Poiščite pomoč v svoji skupnosti
Obvladovanje težav, ki se pojavijo s staranjem s SBT1, ni vedno enostavno, zato je pomembno, da poiščete pomoč, kadarkoli je to mogoče, pravi Downsova. Pogovorite se s ponudniki zdravstvenih storitev in poiščite vire, ki so na voljo v vaši lokalni skupnosti. "Skoraj vsaka občina ima svetovalnico za pomoč starejšim, zato jo izkoristite," pravi. "Poiščite jo, preden jo potrebujete."
Downsova se strinja s Scoyenovo, da je ena najpomembnejših komponent staranja pomoč prijateljev. Scoyenova doda, da pomaga podpirati druge in da je zato našla skupino anonimnih alkoholikov. Redno se sprehaja tudi s prijateljem, ki ima prav tako sladkorno bolezen, zato se vedno pogovarjata tudi o življenju s to boleznijo. Downsova je prepričana, da je nujno poiskati nekaj, kar vas navdušuje, in se kakorkoli povezati z drugimi - bodisi osebno bodisi preko družbenih medijev. "Starejši ko smo, bolj moramo biti odločni in se povezovati," sklene.
