To niso reveži, ampak junaki! Križnarjev koledar 2022 nosi naslov Ne vojna - ne mir

V svoj fotografski objektiv je portrete Nubijcev ujel letos januarja, februarja in marca v Severnem Sudanu, ko sta se s soprogo Bojano, kot vsako sušno obdobje zadnjih let, vrnila v nubijske gore. Tokrat jima je družbo delal režiser Miha Mohorič, saj skupaj pravkar končujejo dokumentarni film Trohnenje. "Naša letošnja naloga je bila posneti ozdravljene gobavce. O njih govori naš novi film. Pred letom dni smo jih z reševalno akcijo uspeli spraviti na zdravljenje, navkljub vsem njihovim vraževerjem. Oni sami niso želeli zapustiti svojih gora," pripoveduje Tomo, ki se je pred več kot štirimi desetletji prvič podal okoli sveta. Z avtoštopom, mopedom, motorjem, tudi s kolesom je potoval v najbolj nedostopne predele našega planeta. K nubijskemu ljudstvu, ki ga je zaznamovalo bolj kot karkoli prej, prvič leta 1980.

Staroselci v odročnih severnosudanskih obleganih gorah niso želeli slišati za zdravljenje daleč od doma, a njihovo "trohnenje" je Toma in Bojano prepričalo. Storila sta vse, kar je bilo mogoče, da sta trideset gobavcev uspela premestiti v najbližjo bolnišnico Matere usmiljenja. Kako jima je to vendarle uspelo, kljub njihovemu vztrajanju, da gora ne želijo zapustiti? "Pri tem nama je pomagala nuna misijonarka, ki dela v tej bolnici v Severnem Sudanu na napadenem območju, kjer tuje sile izganjajo in iztrebljajo domačine. Ona je že v preteklosti skrbela za takšne bolnike oziroma pomagala gobavcem. V veliko pomoč nam je bila tudi uporniška vojska SPL (Sudan People Liberation Army), ki nam je omogočila prevoz teh revežev."

Tomo ganjen pripoveduje, da so s tem dali zgled Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), kaj mora narediti, kaj je nujno narediti tam in še na veliko drugih območjih. Ker gre za vojno območje, je že pred dvema letoma generalni direktor WHO, Tedros Adhanom Ghebreyesus,​ zavrnil njihove zahteve oziroma klic na pomoč s pojasnilom, da z odpravo ne sme tvegati življenj svojih delavcev. Zdaj naj bi se stvari vendarle začele premikati ob pomoči slovenske predstavnice pri WHO Vesne Kerstin Petrič. Tudi slovensko zunanje ministrstvo je doniralo trideset tisoč evrov za zdravljenje še nekaj sto gobavcev oziroma za nabavo dveh terenskih vozil, s katerima bi bolnike prevažali v omenjeno bolnišnico. "Območje je tako odročno, da je do bolnišnice pet dni hoje, in na območju, velikem kot Slovenija, ima vozilo le župnik misijonar."

Tako kot se je v srednjem veku gobavost širila po Evropi, se še vedno v izoliranih delih Afrike. Ljudje so tam podhranjeni, živijo v stalnem strahu in nevarnosti, stres jim uničuje imunski sistem in ob tem jih napade bakterija, ki povzroča gobavost, pripoveduje Križnar, ob tem pa doda, da imamo za to strašno bolezen antibiotična zdravila že od leta 1977. Zdaj jih le ena oseba s tihotapljenjem iz Južnega Sudana dostavlja v to bolnišnico v Severnem Sudanu.

Križnarjev koledar 2022 nosi naslov Ne vojna - ne mir! Z njega zrejo pogumni pogledi Nubijcev in Nubijk, ki so preboleli strašno bolezen, a je boj za preživetje postal njihov vsakdan. "Upamo, da bodo plemenom v nubijskih gorah in ob Modrem Nilu slike priklicale pomoč OZN in nevladnih organizacij, ob tem pa tudi politično pomagale ustaviti iztrebljanje staroselcev iz gora. To niso reveži, ampak junaki!" v njihovem imenu poziva slovenski aktivist.

Toma Križnarja smo pred dnevi ujeli, ko je urejal še zadnje podrobnosti v postprodukciji filma Trohnenje skupaj z Miho Mohoričem in ob pomoči režiserke Maje Weiss. Medtem pa že razmišlja o naslednjem dokumentarcu, ki ga je pričel snemati leta 2015. Takrat je uspel obiskati najtežje dostopno območje na svetu, dve popolnoma izolirani vasi na vrhu dveh nubijskih gora. "Ljudstvo Kau je v sedemdesetih letih dokumentirala znana nemška fotografinja in režiserka Leni Riefenstahl, znana po nacističnih propagandnih filmih. V okolici teh dveh gora se ves čas bije boj za nadzor območja, bogatega z minerali, z zlatom. Sam sem bil trikrat tam, zadnjih šest let pa se ne moremo več vrniti. Ker je nemogoče dobiti vojsko, ki bi nas bila pripravljena tja peljati, snemanje tega filma miruje."

Križnar upa, da se mu bo uspelo vrniti med plemena z neobičajno ljubezensko prakso. V zanosu olimpijskih športnikov se moški tam urijo v rokoborbi, da bi jih gola dekleta pred celo vasjo izzvala in izbrancu nogo privila okoli vratu. "Nikjer na svetu ženske nimajo toliko moči, da bi brez pritiska družbe ali staršev javno izbirale očete svojih otrok. Nikjer na planetu se tako visoko ne časti spolnosti kot pri ljudstvu Kau, kjer je glavna vrednota ljubljene."