Tomo Križnar: Vsi si zaslužimo zdravila

Leto 2020 je bilo uspešno, sta Tomo Križnar in njegova žena Bojana Pivk Križnar zdaj ena redkih optimistov. "Iz Sudana smo prejeli nove posnetke našega vrtalnega stroja, na katerih se vidi, kako išče in brizga vodo v Darfurju. In fotografijo prve gobavke in njenih dveh otrok, ki so si v Nubskih gorah opomogli z našo akcijo," sta sporočila konec decembra ob izidu koledarja in rokovnika s fotografijami, posnetimi v Afriki, s katerimi zbirata denar za Nube. V lanskem koledarju je bila fotografija gobave Roye el Rahim, ki je pospešila zbiranje denarja za zdravila zoper bolezen, zdaj se zdravljenje pozna. O pravičnosti sveta sta se ob boju Nubijcev z gobavostjo vprašala, ali si mi v privilegiranem svetu, kjer imamo zdravilo proti bakteriji, ki povzroča to bolezen, a ga ne damo ali pa trdimo, da ga ne moremo dati, sploh zaslužimo zdravilo proti virusu, ki se ga od štirih jezdecev apokalipse najbolj bojimo. Nekaj dni pred silvestrovim sta se odpravila v Južni Sudan posnet vračanje prvih ozdravljenih Nub domov iz bolnišnice za dokumentarni film Trohnenje 2021, za katerega je Slovenski filmski center odobril finančno podporo. "S filmarjema Majo Weiss in Mihom Mohoričem bomo letos zmontirali film, za katerega upam, da bo k pomoči staroselcem v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu spodbudil tudi agencije OZN in nevladne organizacije ter politično pomagal ustaviti iztrebljanje staroselcev z gora," je povedal Tomo Križnar.

"Po letu iz Zagreba prek Frankfurta in Adis Abebe sva pristala v Džubi, prestolnici republike Južni Sudan. Presenetilo naju je, da ljudje niso nosili mask, na ustih so jih imeli samo tisti, ki so vstopajočim v državo merili temperaturo." Tudi na ulicah, v trgovinah, na tržnicah in v uradih, kjer pridobivata dovoljenja za pot naprej v Nubske gore, nista videla mask. "Pred polnočjo zadnjega večera v letu je Džuba spontano zaplesala in tako je bilo do jutra. Plesali so, peli, bobnali, trobili, vriskali, noreli. Stari in mladi, bogati in revni, kot znajo domačini v Afriki. Tako sem se tudi sam mimogrede nalezel tega enostavnega veselja, da sem še živ, radosti, da sem spet tukaj, čeprav seveda niti za trenutek ne morem pozabiti afriške grozljive drame samo prasko daleč pod povrhnjico." Virus zanje ni problem. "Ljudje, s katerimi sem se pogovarjal ob hotelu za enajst dolarjev na noč, vedo, kaj se dogaja po svetu, a drug za drugim odkimavajo z glavo in pravijo, da se pandemija za nas bledoličnike ne bo dobro končala, ker smo preveč travmatizirani." On pa je do tega trenutka menil, da so travmatizirani Dinke, Nueri, Siluki in druga ljudstva, več kot petsto jih je, ki se sami imenujejo za plemena Sudana. "Zaradi milijonov pobitih in pregnanih in natlačenih v begunska taborišča, ki jih samo toliko, da ne shirajo od lakote, oskrbujejo agencije OZN." V UNHCR, WFP, WHO, Unicef ljudje izgubljajo zaupanje, tudi on pravi, da OZN v praksi sploh ne sledi ciljem iz ustanovne deklaracije. "V Afriki ne zagotavljajo miru, čeprav bi mir edini lahko rešil najbolj ranljive ljudi iz absolutne neperspektivnosti." Prav zaradi vojn in nenehnih spopadov devet od enajstih milijonov Južnih Sudancev po poročilih OZN potrebuje pomoč v hrani.

Toma Križnarja sta na obljudeni ulici sredi Džebe pri belem dnevu napadla fanta na motorju. "Zapeljala sta vame, sovoznik je zgrabil za jermen moje torbe z vsemi dokumenti, denarjem in kamero, ki jo vedno, obešeno na rami, stiskam k sebi. Padel sem, onadva pa tudi, potem se je bil boj za torbo, meni je ostal v roki jermen, njima torba. Ko sem zakričal, da so me okradli, so se ljudje pognali za njima in mi vse vrnili."

Tomo Križnar je pred 45 leti prvič prišel do Nub. "Z oslom, dvema kozama, štirimi kokošmi, vrečo prosa, sladkorja in soli za menjavo, dobil pa izkušnjo, ki mi je zaznamovala življenje." Še vedno meni, da so to najbolj nedolžni ljudje na svetu in torej semena za postkatastrofalni čas v svetu. Zato se je še posebno treba boriti zanje. "V Sudanu in v svetu pa so stvari zapletene, tam velesile bijejo boj za prevlado, za nafto, vodo in rude. Ko je v ta boj vstopila še Kitajska, se je še bolj razplamtel in je vedno bolj krut." Humanitarci iz Evrope se zganejo, ko javnost pritisne nanje, zato Križnar snema filme in na ta način širi zgodbo o dogajanju, o bombardiranjih, ki so najpogostejša v času setve in žetve, o pokolih, o terorju nad plemenom, ki bi rado živelo svoje življenje v stiku z naravo. In zdaj tudi o gobavosti.