Toča: Ponekod "hudo uro" zvonijo še danes

Slovenija je tudi vremensko pestra dežela; njena lega med Jadranskim morjem, celinsko Panonsko kotlino in Alpami povzroča mešanje različnih podnebnih vplivov. Burne nevihte se nizajo od enega konca države do drugega in tudi letos - kot vsako leto - se pojavlja toča. Ko se z neba usiplje led, nikogar ne pusti ravnodušnega. Od vseh vremenskih nadlog - pozeba, žled, slana, močan veter, suša ... - je prav toča tista, ki izzove največ močnih čustvenih reakcij, največ prizadetosti predvsem med kmečkim prebivalstvom. Skoraj redno se pojavi v času najbujnejše vegetacije in v samo nekaj minutah lahko do golega oklesti vse, kar je zraslo na polju. Ni čudno, da so v čarovniških procesih tudi na naših tleh obsojenim ženskam, ki so imele reputacijo coprnice, zmeraj pripisovali delanje toče. Ljudstvo je potrebovalo krivce za naravne nesreče, ki so jih doletele, in toča je nemalokrat pomenila razliko med preživetjem in lakoto.

Avtomobilski münchenski dizajn

Lahko se pojavi nad katerim koli delom Slovenije in je krajevno omejena. Marsikdo se je namreč že vprašal, kako to, da v medijih redno beremo in slišimo izjave, da "take toče ne pomnijo niti najstarejši", če pa je toča vsako leto. Res je, a na srečo uničuje na ozkih območjih. Vsaj pri nas.

Od velikosti graha do kurjega jajca

Ustroja nastajanja toče v nevihtnem oblaku znanost ne razume povsem, saj gre za zelo zapletene procese. Za laične smrtnike pa zadostuje razlaga Agencije RS za okolje: "Najpreprosteje je razložiti nastanek toče v toplotni nevihti v mirnem zraku nad celino. Poleti čez dan nekatere zemeljske površine sonce močno segreje. Zrak nad njimi se ogreje bolj kot zrak v okolici, se zredči in zaradi vzgona začne dvigati. Pri tem se razteza, ker prihaja v območja čedalje nižjega pritiska, in zaradi tega tudi ohlaja. Dviguje se vse dotlej, dokler je njegova temperatura višja od temperature okolice. Nastane navzgor usmerjen tok zraka, vzgornik. Na višini, kjer se vzgornik dovolj ohladi, se začne vodna para v njem zgoščevati v oblačne kapljice, in sicer okrog številnih drobnih nečistoč - kondenzacijskih jeder. Kapljice so zelo drobne in tok jih nosi s seboj. Pri kondenzaciji se sprošča toplota in vzgornik se zato z višino ohlaja počasneje, kot bi se sicer. Oblačne kapljice v njem zaradi kondenzacije rastejo, hkrati pa se tudi ohlajajo. Pri temperaturah, ki so dovolj pod 0 °C - torej dovolj visoko v oblakih -, se para ne kondenzira v kapljice, temveč neposredno v ledene delce. Zato se v zgornjem delu vzgornika pojavijo posamezni ledeni kristalčki. Zaradi razlike parnih tlakov nad vodo in ledom se začno kristalčki debeliti na račun kapljic.

Po toči zvoniti je prepozno

Od nekdaj so ljudje skušali odvrniti vremenske ujme. Pri nas, kjer te spremljajo zvonovi od zibelke do groba, je bilo treba zvoniti tudi "hudo uro" - ljudje so verjeli v božjo pomoč in hkrati, da glasovi zvonov odganjajo nevihte, lomijo strele in odvračajo točo. Toda zvoniti je treba začeti pravočasno, ko se nevihtni oblaki šele "sestavljajo" - zato toliko jeze na mežnarje, ki so zamujali - in zvoniti tako dolgo, dokler obstaja nevarnost. Ponekod "hudo uro" zvonijo še danes.
Iz "zamujenega" zvonjenja je nastal rek "Po toči zvoniti je prepozno", ki se še danes uporablja kot izraz nemoči ob ugotovitvi, da je škoda že narejena in da je prepozno za ukrepanje.
Podobno vlogo odganjanja oblakov s hrupom in posledičnim valovanjem zraka je odigralo tudi streljanje z možnarji na vinorodnih območjih v okolici Maribora že v času Marije Terezije, a ga je cesarica prepovedala, ker je prihajalo do pogostih nesreč in invalidnosti strelcev.
Med ljudmi, ki so imeli pomembno vlogo v obrambi proti toči, je bil župan Slovenske Bistrice Albert Štiger (1847-1933), poslanec štajerskega deželnega zbora, obenem pa tudi lastnik oljarne (iz katere se je razvila današnja Gea), vinogradnik in sadjar. Razvijal je protitočno obrambo in tako je razvil sistem streljanja z možnarji skozi velik kovinski stožčast nastavek, ki bi povečal moč zračnega valovanja in oddal velik dimni krog. Leta 1896 je s šestimi protitočnimi topovi začel poskus v okolici Maribora - in tisto leto toče ni bilo. Tudi naslednje leto, ko je uporabil že kar 30 topov, je bil rezultat enako obetaven; Štiger je dobil posnemovalce v Italiji, Franciji, Španiji ... A že naslednja leta so pokazala, da iz te moke ne bo kruha - v letih 1902, 1903 in 1904 je toča povzročila ogromno škode tudi na vinorodnih območjih, kjer so imeli organizirano mrežo streljanja v oblake. Potrdilo se je, kar so trdili znanstveniki tedanjega časa - da ni znanstvene teorije, ki bi lahko potrdila učinkovitost tovrstne protitočne obrambe, in slednjič se je tudi na terenu pokazala njena neučinkovitost.

Obramba ni dokazano uspešna

V 60-letih 20. stoletja so v tedanji Sovjetski zvezi pričeli posipanje oblakov z zaledenitvenimi jedri - v uporabi so bili že vremenski radarji, rakete so izstreljevali s tal - in ta tehnika se je razširila v mnogih tedanjih socialističnih državah, tudi v Jugoslaviji in njeni republiki Sloveniji. Preprečitev toče bi bila mogoča, če bi lahko v nevihtnem oblaku zamrznili vse podhlajene kapljice v tistem delu oblaka, kjer intenzivno nastaja toča, s tem naj bi dosegli, da ne bi bilo razpoložljive vode za rast zrn toče - namesto majhnega števila debelih zrn bi nastalo veliko število drobnih, ki bi se na poti do tal že stopila. Kmalu je bilo jasno, da popolno zamrzovanje oblakov v praksi ni izvedljivo, ker je praktično nemogoče transportirati srebrov jodid ali podobno delujoč reagent v natančno tisti del oblaka, ki je najbolj nevaren - pa naj gre za vnos z raketami ali letali.
Trije veliki svetovni znanstveni poskusi učinkovitosti tovrstne obrambe pred točo - dva sta potekala v ZDA, eden v Švici - so pokazali, da obramba ni uspešna. Da dobro deluje pri mirnih oblakih, za nevihtne pa ni dokazov, da bi vnos zaleditvenih jeder vanje zmanjšal točo na tleh. Obramba ni dokazano uspešna. Takšno je tudi mnenje meteorološke stroke v Evropi.