Tadej Cerkvenik je človek številnih hobijev. Vrsto let je treniral košarko, tudi sicer je zelo zapisan športu: pozimi se ukvarja z deskanjem na snegu (je tudi učitelj bordanja), poleti je njegov zvesti spremljevalec skejt ... Je pa od nekdaj rad tudi fotografiral. "Kamorkoli smo šli, vedno sem bil jaz tisti, ki sem fotkal," se spominja mladi Izolan, ki ga je med korono popadla želja, da bi se s fotografijo začel resneje ukvarjati. Vpisal se je na Višjo strokovno šolo v Sežani, smer fotografija - trenutno je sredi priprav na diplomo - in od takrat naprej ves svoj prosti čas posveča svoji veliki ljubezni - fotografiji. No, ne prav čisto vsega, prizna v smehu, saj si pozimi vedno vzame čas tudi za svojo drugo veliko strast - deskanje na snegu. "Hobijev imam res kar precej," pojasni, "bi si pa želel, da fotografija postane več kot le hobi."
Krajino fotografira za dušo
Čeprav se rad poizkusi tudi v drugih fotografskih žanrih, ga najbolj pritegne krajinska fotografija, saj, kot pravi, najbolj poboža njegovo dušo. Tudi na razstavi v galeriji Plac Izolanov, ki jo je poimenoval Disperzija - razpršeno po svetu, torej -, je do 24. februarja na ogled postavil nekaj svojih najljubših podob krajine, ki jih je ujel bodisi med potepanjem po Sloveniji bodisi v tujini. Kar nekaj sveta je že videl, svoj dopust pa zadnja leta vedno načrtuje z mislijo na kakšno dobro fotografijo. Na razstavi je tako moč videti podobe z Gran Canarie, iz Dolomitov, s Škotske, iz Indonezije ... Prav slednja ga je s številnimi in raznolikimi motivi kot fotografa najbolj navdušila. Oktobra načrtuje obiskati tudi Vietnam - s fotoaparatom, se razume.
A tudi domača Slovenija - zlasti najbolj atraktivni turistični biseri, kot sta Bled in Bohinj, ter nekatere arhitekturne posebnosti, kot je denimo črnokalski viadukt - je sila privlačna fotografska destinacija. Tudi za tujce, ki organizirano prihajajo v Slovenijo lovit motive v svoje objektive. "Lani sem imel priložnost sodelovati s fotografom Luko Jesenkom, ki organizira tovrstne fotografske ture po Sloveniji. Dodeljen sem bil za asistenta Jaki Ivančiču, znanemu koprskemu fotografu, ki je bil tudi moj mentor v sklopu prakse, s katerim sva devet dni 'skrbela' za skupino 15 Američanov in jih od sončnega vzhoda do sončnega zahoda vozila po Sloveniji in jim razkazovala našo deželo, da so lahko fotografirali vse, kar se je dalo. Vsi so seveda komaj čakali, da bodo lahko v svoj objektiv ujeli Blejski otok, zelo pa so bili navdušeni tudi nad Julijskimi Alpami in prelazom Vršič. In še kot zanimivost: niso se mogli načuditi, koliko različnih lepot je na kupu na tako majhnem koščku zemlje: Kras, Alpe, morje, Panonska nižina ... In kako malo vožnje je potrebne od denimo Pirana do Kranjske Gore ... V primerjavi z njihovimi razdaljami se jim je to zdelo skoraj nemogoče," se zasmeje Tadej.
Sončni vzhod bo vedno kralj
Kaj je najbolj pomembno za dobro fotografijo, ga pobaramo. "Če govorimo o krajinski fotografiji, je po moje najbolj pomemben tajming: da si ob pravem času na pravem mestu," poudarja. Zato mu za dobro fotko ni težko zgodaj vstati. Zanj pravi čas za fotografiranje je namreč ob sončnem vzhodu. Motiv, ki ga želi fotografirati, je lahko tudi nekaj ur vožnje oddaljen. "Glede na to, da živim v Izoli, je treba poleti včasih vstati tudi ob enih zjutraj, če želim v objektiv ujeti na primer sončni vzhod nekje v Alpah, saj me čaka še nekaj ur vožnje do izhodišča in nato še vsaj kakšna ura pešačenja navkreber. Planinarim samo takrat, ko fotkam, sicer pa ne," brž doda v smehu.
A je vredno truda, poudari. "Za razliko od sončnega zahoda, ko je v zraku prav čutiti težo dneva, je ob sončnem vzhodu ozračje še čisto, kar omogoča zelo dobro vidljivost ..." Za fotografijo Izole s Triglavom v ozadju, denimo, za katero je na razstavi požel že vrsto pohval, so morali biti izpolnjeni vsi ti pogoji, pojasni. "Mislim, da se bo vsak krajinski fotograf strinjal z mano, da je sončni vzhod vedno kralj." Eden od razlogov, da ga je moč tako zgodaj videti naokrog s fotoaparatom v roki, pa je tudi ta, da rad fotografira, ko zunaj ni veliko ljudi. "No, včasih namenoma koga vključim v kader, a samo zato, da prikažem, kako velika je narava proti nam," pojasni.
Obdelava fotografiji vdahne dodatno življenje
Kaj pa obdelava fotografij? Koliko so njegove fotke popravljene, polepšane? "Samo toliko, kot je nujno," poudari. "Moram priznati, da je obdelava zame eden lepših delov nastajanja fotografije, saj ji s tem vdahnem dodatno življenje, ji dam svoj pečat. Seveda pri tem ne smemo pretiravati, imeti je treba občutek, da ohraniš njeno pristnost, saj ne smeš narediti umetne fotografije. Sam ne spreminjam barv, popravljam le svetlobo, morda sence, bolj izpostavim glavni motiv, počistim kakšne moteče elemente ... Sicer pa moram priznati, da stremim k temu, da so moje fotografije videti nekoliko pravljično, zato jim pri vsaki obdelavi dodam ta slikarski pridih, da so bolj mehke, tople."
