V čem je že problem, da sta se Pahor in Mattarella prijela za roke?

Včasih se mi zdi, da nič več ne razumem. Zadnje čase se mi to dogaja vedno pogosteje. V trenutkih slabosti in negotovosti se sprašujem, ali je to moj problem ali družbeni. Sem se mentalno postaral? Ne morem več slediti novi družbeni normalnosti in normam? Bi se moral prilagajati? Morda pa se ne bi smel oklepati vrednot in vzorcev, ki sem se jih navzel že davno? Ali pa - po drugi strani - z mano le ni nič narobe, ampak samo s stanjem duha v družbi? Da mogoče nima smisla, da bi se trudil razumeti? Ali se celo oglašal z mnenji, ki so dandanes na sezonski razprodaji in niso vredna počenega groša?

Zakaj zdaj izdajalec

Tako mi recimo ni jasno, zakaj je Borut Pahor zdaj na lepem - četudi ne nepričakovano - obveljal za izdajalca slovenskega naroda. Zakaj se mu mnogi, premnogi državljani tako vehementno odpovedujejo, češ, takega predsednika pa že nočem. On ni več predsednik vseh! Prodana duša! Slinar, slinar, slinar! Rehabilitator fašizma!
In vse to samo zato, ker je z italijanskim predsednikom z roko v roki - dobesedno - položil venec na zadnja počivališča in pomnike naših in njihovih žrtev?!
Že v osnovni šoli so nas pri zgodovini učili - no, danes bi kdo rekel, da indoktrinirali, nam prali mlade, ukaželjne glave - o predvojnih primorskih antifašistih. TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) da je bila organizacija, ki se je (na Italiji priključenem slovenskem in hrvaškem ozemlju) borila proti fašizmu in proti zatiranju, potujčevanju, italianizaciji. Z vsemi sredstvi, tudi nasilnimi. Po nekem atentatu v Trstu so Bidovca, Marušiča, Valenčiča in Miloša oblasti ujele in jih pri Bazovici ustrelile kot teroriste.
Jugoslovanski oziroma slovenski izobraževalni sistem pa je v preteklosti seveda poskrbel, da se po drugi strani nismo nič učili o tem, da so naši zmagoviti partizani že po vojni streljali (ujete) fašiste in/ali Italijane in jih metali v fojbe.

Kateri predsednik je bil bolj pogumen?!

Če se je torej italijanski predsednik Mattarella bil pripravljen prikloniti slovenskim žrtvam italijanskega fašizma, zakaj je torej problem, da se je bil tudi naš predsednik Pahor pripravljen prikloniti italijanskim žrtvam slovenskega komunizma? Kaj je s to vzajemnostjo narobe? Zakaj v tem ne vidite politične in nacionalne simetrije?
Pahor sam je pripomnil, da se mu zdi Mattarellovo spravno dejanje bolj pogumno kot njegovo lastno. S tem je najbrž mislil, da bo njegov italijanski kolega deležen hujših ali številnejših kritik (nekaterih) svojih državljanov - pa najbrž ne samo neofašistov alla Casa Pound, ki so demonstrirali proti vrnitvi Narodnega doma Sloveniji - kot on sam s strani svojih. Res pa je tudi, da so bile slovenske, jugoslovanske izvensodne eksekucije bolj nedvoumno nesprejemljivo dejanje kot pa usmrtitev na sodišču obsojenih štirih revolucionarjev, ki so po tedanjih kriterijih veljali za teroriste, pa če so se borili za še tako pravičen cilj.
Tudi ne razumem izjave zgodovinarja Jožeta Pirjevca. Rekel je, da je Pahorjev pietetni hommage - scusi: omaggio - "mitske, zlagane verzije zgodovine", da so (smo) v fojbe vrgli tudi Italijane samo zato, ker so bili Italijani, in ne samo fašiste, ki so bili slučajno Italijani, kar da bi bilo etnično čiščenje.

Vedno se najdejo ekstremisti

Meni se pa zdi lepo, da sta se Mattarella in Pahor prijela za roke pri spomeniku Bidovcu, Marušiču, Valenčiču in Milošu - ki so podstavili bombo v uredništvo časopisa Il Popolo do Trieste (fašističnega časopisa, seveda) - in šla potem še k tistemu jašku na F.
Lepo se mi zdi, da sta oba predsednika - vsak s svojim državnim odlikovanjem - počastila Borisa Pahorja, najznamenitejšega tržaškega Slovenca. Simbolika obojestranskega odlikovanja človeku, ki je kot sedemleten deček pred stotimi leti opazoval goreči Narodni dom, je fenomenalna, filmska!
Seveda pa vsi tega ne vidijo. Vedno se najdejo ljudje, ki svoje nacionalistične, domnevno ali vsaj pretirano domoljubne emocije prodajajo kot nesporna zgodovinska dejstva. Vedno se najdejo ljudje, ki niso pripravljeni niti pozabljati ali kaj šele odpuščati. Vedno se najdejo ekstremisti. Na obeh straneh meje.
Tega ne bom nikoli razumel. Jim bom pa dal mir - če ga bodo oni dali meni.