Kulturo na trg? Na katerega pa?

Ko sem ta teden bral, da je britanska vlada sprejela paket izredne pomoči kulturni industriji v višini več kot milijarde in pol funtov (1,74 milijarde evrov), mi je bilo tako jasno, da provladni borci za novo socialno pravičnost in avtohtono slovensko kulturno dostojnost po meri desnega človeka tega ne bodo kar tako gladko pogoltnili.
In res: samo nekaj dni je trajalo, da so ugotovili, da je britanska pomoč kulturi v bistvu zanemarljiva, če primerjamo njihov in naš BDP, ker da je predsednik vlade Boris Johnson kulturnikom naklonil procentualno približno šestkrat manj, kot njihovi slovenski kolegi že tako ali tako letno poberejo s te naše dobro obložene mize - pa vendar še dodatno izsiljujejo "s protesti v obliki slačenja in vandalizirajo javne stavbe".
Poanta pa je bila naslednja: "Toda v resnici so kulturniki (v Veliki Britaniji) bistveno bogatejši, saj jih večina deluje na trgu, ki dobre nagrajuje in slabe izloča. Pri nas se financira v glavnem slabe, izrojene kulturnike, medtem pa prava kultura umira."

Ponudba in povpraševanje

Primerjanje slovenske kulture in njenega pomena za duhovno blagostanje slovenskih državljanov z drugimi kulturami je nesmiselno. In to ne zaradi zaslug za narod in identiteto ali celo za sam obstoj države, ki si jih kulturniki in/ali umetniki pri nas včasih upravičeno, včasih neupravičeno pripisujejo. Primerjave so nemogoče tudi zato, ker kulturni trg - namreč trg kot ekonomski prostor ponudbe in povpraševanja - v Sloveniji ne obstaja. Za kaj takega je Slovenija premajhna. V Sloveniji ni toliko povpraševanja po kulturi, da bi kultura kot ponudba lahko funkcionirala. Pa ne zato, ker tisti na strani ponudbe ne bi znali ali hoteli zadovoljevati tistih na strani povpraševanja. Slovenska kulturna produkcija nikoli ni imela in ne bo imela dovolj odjemalcev, ki bi ji omogočali normalno delovanje po tako imenovanih tržnih zakonitostih.
Zaradi te demografske in ekonomske specifike se je v Sloveniji po drugi svetovni vojni razvil tudi specifičen sistem kulturnega subvencioniranja. To seveda ni (bila) niti slovenska niti socialistična izjema. Kultura je javno proklamirana in iz javnih sredstev podprta vrednota tudi v državah s tako imenovanim kapitalističnim družbenim redom - ki je zdaj v veljavi tudi pri nas. Res pa je, da je subvencioniranje po slovensko bolj kot drugje favorizira socialne transferje v prid producentom kulture kot pa dostopnost in razpoložljivost kulture v prid konzumentom.
Za kapitalizem rabiš trg. In če ga nimaš, se moraš zadovoljiti s socializmom.

Razumljive poskočnice

Primerjati britansko in slovensko kulturo je v ekonomskem smislu nekaj takega kot primerjati BBC in RTV Slovenija. Razlika med njihovo licenčnino in našim prispevkom je majhna: tam 157,50 funta (175 evrov) na leto, tukaj 12,75 evra na mesec (153 na leto). Seveda pa BBC iz tega naslova - od 26 milijonov gospodinjstev - pobere letno skoraj štiri milijarde funtov ali tri četrtine svojega budžeta. Malo več kot 20 evrov več na leto zaradi števila prebivalstva oziroma zavezancev naraste na skoraj petdesetkrat bogatejši budžet.
A naj se vrnem h kulturi v dobesednem smislu. Želite še kaj demografije in ekonomije? Izvolite. Upoštevajte torej, da 68 milijonov ljudi že matematično sproducira več kulturne oziroma kulturnih storitev, kot jih sproducirata dva milijona. Upoštevajte torej, da ljudje na več kot tridesetkrat bolj obljudenem trgu kupijo več kot tridesetkrat več kulturnih storitev, kakor jih kupita dva milijona ljudi. V bistvu pa še več. Kupna moč Britancev je (ali je bila) za 86 odstotkov nad povprečjem EU, kupna moč Slovencev pa za 19 odstotkov pod povprečjem.
In vi bi govorili o kulturi na trgu?
Nesreča v nesreči je, da ta slovenski resentiment proti kulturi časovno in duhovno sovpada z vzponom populistov, ki jih kultura ne bi zanimala niti v primeru, če bi jo slučajno razumeli. Sovpada z ekonomsko krizo, ki se vleče za nami že več kot deset let in ki jo je zdaj zaostrila še pandemija. Sovpada s pomanjkanjem in s prikrajšanostjo potencialnih kupcev ali vsaj konzumentov. Sovpada z vrnitvijo desnice na oblast in z njenim nacionalističnim in političnim pojmovanjem kulture. Umetnike bi poslali na trg, češ, naj se znajdejo, obenem pa od njih pričakujejo, da bodo ustvarjali razumljive poskočnice v slavo narodu in iz hvaležnosti gospodarju.