Miša Pušenjak
Ko vrtičkarji slišijo besedo radič, vsi pomislijo na glavnati tip palla rossa z rdečimi okroglimi glavami, manjšina ima v glavi še "štrucarja", zeleni glavnati radič, le malo pa jih pomisli še na kaj drugega. Svet radičev pa je veliko bolj pisan in zanimiv. Poznamo neprezimne, letne in prezimne radiče. Razlika med njimi je v tem, da prve sejemo in pridelamo v istem koledarskem letu. Prezimne sorte pa v letu setve naredijo samo listno rozeto; seveda so ti listi tudi primerni za uživanje, šele spomladi naslednjega leta pa lepe glavice ali rozete.
Ne glede na tip radič sejemo šele v začetku junija pa do sredine julija. Ker govorimo o dveh najbolj vročih mesecih v letu, je direktne setve obvezno dobro zasenčiti, saj lahko vroči sončni žarki mlade rastlinice požgejo. Ravno zato sem sama bolj pristaš vzgoje sadik, kar naredimo podobno kakor pri solati. Sejemo v setvene plošče v luknje premera 3 do 5 centimetrov. Le da setvenih plošč (multiplošč) v primeru vročega, sončnega julija nimamo na soncu, ampak nekje v svetli senci, pod balkonom, na robu grmovja ali jih kako drugače zasenčimo.
Direktno setev senčimo tako, da z ustreznim senčilom setve ne prekrijemo plosko, ampak senčilo dvignemo za 30 do 40 centimetrov nad tla z loki ali privežemo na nizke kole, palčke. Senčilo je lahko tudi nekajkrat preložena agrokoprena, vreča za krompir, svetlo blago. Posevek senčimo vse do prvega redčenja. Tako se nam setev tudi ne bo preveč izsuševala. To velja za vse poletne setve, ne samo za setev radiča.
Na koncu bo rdeč
Najpogostejša sorta letnega radiča pri nas je palla rossa, ki pa je lahko zelo zgoden, ali pa njegov pozni tip, ki ga lahko na vrtu "skladiščimo" skoraj do pomladi. Vmes med njima po zgodnosti dozorevanja je še sorta averto. Rdečelistne sorte z okroglimi glavami imajo pogosto - sprva po vzniku pa vse do oblikovanja glave - povsem zelene liste. Naj vas to ne zbega in prestraši. Glava ima na koncu vedno rdeče liste.
V zadnjih letih mnoge zbegajo številke ob imenu sorte (palla rosa 2, palla rosa 4 …). Te številke preprosto pomenijo dolžino vegetacije: nižja ko je številka, krajšo vegetacijo naj bi imele rastline.
Tisti s pegastimi listi
Poleg rdečelistnih imamo tudi glavnate sorte s pegastimi listi, to sta castel franco in pa nekoliko novejša bianca invernale, ki smo jo nekoč poznali pod imenom palla bianca. Obe sorti vzdržita izredno dolgo v zimo, pogosto tudi prezimita. Nekoliko prej moramo v jeseni porezati "štrucarja" bianco di Milano (milanski radič) in pan di zuccero (sladkorni radič). Ta dva radiča pa veliko stopinj pod ničlo ne preneseta.
Premalo jih sejemo
Veliko premalo pa Slovenci sejemo prezimne sorte radiča, kot sta verona in treviški z rdečimi listi, ter sorte tržaški solatnik, magdeburške korenine in katalonski z zelenimi listi. Najnovejši, zame najboljši, pa je domača sorta solkanski. Te sorte sejemo vse od druge polovice junija naprej direktno na stalno mesto. Spomladi tako ne bo v skledi samo motovilec, ampak tudi zelo okusen, predvsem pa osvežilen prezimni radič.
Radiče, tako letne kot prezimne, sejemo šele junija
Ponekod se na naših policah dobi zelo zanimiva mešanica prezimnih radičev, kjer imamo različne sorte z različno oblikovanimi in obarvanimi listi. Saj veste, da je večbarvna zelenjava najbolj zdrava.
Tržaški solatnik bi moral biti posejan na prav vsakem vrtu. Celo poletje bomo imeli rezervno solato na vrtu. Da listi ne bodo pregrobi, kosmati in grenki, poskrbimo, da bodo vedno mladi. To naredimo tako, da jih vedno režemo, tudi če jih ne potrebujemo za hrano. Z njimi lahko zastremo tla okoli rastlin, lahko jih tudi kompostiramo. Ne porežemo cele gredice naenkrat, mogoče samo tretjino rastlin vsak teden. Tako bo vedno na razpolago nekaj svežih, mladih listov. Grenak ne bo, če ga boste redno namakali.
Tudi por prezimi in ga sadimo junija
Junija je dela na vrtu še veliko, med drugim posadimo še prezimne sorte pora. Por mnogi sejejo direktno na stalno mesto. A se je veliko lažje izogniti nadležnim ličinkam porove zavrtalke, če vzgojimo sadike in te kasneje presadimo kar med korenček. Sadike lahko vzgojimo v multiploščah, a por brez težav prenaša tudi presajanje puljenih sadik. Zato najdimo nekje na vrtu prostor in seme posejemo v vrstico; ko se rastline okrepijo, pa sadike presadimo. Prezimijo sorte, ki so nekoliko bolj čokate, imajo sivkasto obarvano listje in debelo, a krajše lažno steblo, pri nas dobimo seme sort carentan in elefant.
Por je odlična čebulnica, ki jo lahko uživajo tudi tisti, ki imajo težave z želodcem in jim zato čebula ne ustreza. Mnogi ga nimajo več na vrtu prav zaradi porove zavrtalke. Poleg sajenja med korenček pomaga tudi lesni pepel, ki ga začnemo okoli rastlin potresati konec avgusta, zastirko pa obnovimo po vsakem močnejšem dežju vse do prvega mraza. Prav tako porova zavrtalka ne mara vonja po komarčku; med por lahko posejemo koriander ali kamilico. Samo ne pozabite, obe zelišči sta svetlokalilki, kar pomeni, da semena ne pokrivamo z zemljo. Seveda je še vedno najbolj učinkovito pokrivanje s kopreno, por pa lahko tudi visoko ogrnemo z zemljo, vse do zelenih listov. Oboje naredimo v zadnjem tednu avgusta. Kot vidite, ni razlogov, da tudi por ne bi našel mesta na vašem vrtu.
Ohrovt z vitamini za zimo
Na radiče le redkokdaj pozabimo, običajno jih sejemo prehitro ali pa ne poskrbimo za senčenje, če je to potrebno. Ohrovti so druga pesem. Vrtnarji njihove sadike ponujajo celo pomlad, ko je zanje res prezgodaj, zdaj, v juniju, ko bi jih morali saditi, pa se moramo kar potruditi, da najdemo sadike na primer brstičnega ali listnatega ohrovta.
Ohrovte uvrščamo med kapusnice, torej sorodnice zelja, cvetače, brokolija … Kapusnice so že od nekdaj zelo priljubljena zelenjava na zimskem jedilniku Slovencev. Žal pa sta jih v zadnjih letih zamenjala neokusen paradižnik in solata iz daljnih krajev. Tako počasi tudi zelje izginja iz naših vrtov, ohrovt pa tako sodi med pogosto pozabljene in zelo zanemarjene kapusnice. Ravno v juniju je zadnji čas, da se spomnimo nanj.
Ohrovt sodi v družino križnic in na njem vidimo vso pestrost te družine. Poznamo listnati ohrovt, kjer najdemo več različnih oblik - od kodrolistnega do sredozemskega tipa v obliki palme ter najbolj navadnega, ki mu nekateri rečejo tudi krmni, a je prav tako odličen za prehrano ljudi. Verjetno bolj poznan je brstični ohrovt, ki mu nekateri ljubkovalno rečejo popčar. Najbolj pa poznamo glavnati ohrovt, ki je podoben zelju, le da je listna površina veliko bolj nagubana. Pri listnatem ohrovtu uživamo liste, pri brstičnem trde brste, ki se oblikujejo v listnih pazduhah rastline, pri glavnatem pa se listi zvijejo v trdo glavo. Torej tri različne oblike z enim imenom.
Ohrovt sodi med vrtnine, ki imajo skupno največjo količino različnih antioksidantov. Namesto različnih eksotičnih rastlin naj raje na vrtu raste prav zanemarjeni ohrovt. Njegov največji pomen je v tem, da imamo lahko tudi pozimi na vrtu svežo zelenjavo. Ohrovt bi torej obvezno moral biti na vsakem vrtu.
Ohrovt vzgojimo iz sadik s koreninsko grudo, saj to danes tudi za vrtičkarje ni pretežko. Za vzgojo sadike potrebujemo štiri tedne. Posejemo ga v multiplošče s 160 lončki oziroma v lončke premera 3 do 5 centimetrov, v vsakega eno seme. Idealen čas za presajanje brstičnega ohrovta je sredina junija, presajamo pa ga lahko vse do začetka julija. Torej je treba s setvijo pohiteti, če želimo sadike vzgojiti sami.
Ohrovt sodi med vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil. Tako kot zelje se najbolje počuti v kolobarju za stročnicami oziroma metuljnicami. Pred njim lahko pridelamo nizek stročji fižol ali nizek grah. Seveda pa ga lahko sadimo tudi tja, kjer je rasla solata ali zgodnji krompir. Gredico pognojimo s hlevskim gnojem v jeseni ali s kompostom oziroma kupljenimi organskimi gnojili pred sajenjem.
Razdalja med posameznimi sadikami je odvisna od tega, s katerim ohrovtom imamo opravka. Glavnati ohrovt lahko sadimo dokaj blizu skupaj, če želimo pridelati manjše glave. Med rastlinami naj bo 30 do 50 cm, med vrstami pa 40 do 60 cm. Bližje skupaj bo rasel, manjše glave bodo. Brstični ohrovt potrebuje vsaj 50 cm med rastlinami v vrsti in 60 cm med vrstami, listnati pa raje še 10 cm več. Vmesni prostor lahko izkoristimo za pridelavo nizkega stročjega fižola, posejemo lahko solato berivko ali presadimo sadike solate s koreninsko grudo. V jeseni lahko med rastline listnatega ohrovta, če smo poleti že obtrgovali liste, posejemo špinačo. Vsekakor je dobro, da ob gredici posejemo žametnice in ognjič ali pa se tudi med rastlinami plazi kapucinka. Dober ohrovtov sosed je tudi zelena, med zelišči pa še kumina, kamilica, koper in komarček, timijan, drobnjak in kitajski drobnjak.
Poleti poskrbimo, da so tla rahla in brez plevelov, po potrebi namakamo. Ker imajo ohrovti globoke korenine, namakamo dolgo, vendar samo enkrat na teden. V suhem vremenu ima listnati ohrovt zelo trde liste, namakanje te liste naredi okusnejše in manj trde. Brstični ohrovt v topli jeseni naredi večje, a manj zbite brste, v hladni jeseni pa so brsti trdi in zbiti. Zato jih sadimo šele v drugi polovici junija, da se začnejo glavice oblikovati šele v hladnem delu jeseni.
Junija torej že moramo misliti na zimo, da bo tudi pozimi kaj svežega na našem krožniku.
