Ljudje imamo univerzalen interes, da bi bili zdravi in da bi dolgo živeli. Zavedamo se usodnega vpliva prehrane na zdravje in trajanje življenja, a si to, kaj prispeva k zdravju in dolgoživosti, vsak tolmači po svoje. V diskusijo o zdravi prehrani se vključujemo vsi in vztrajno branimo svoje prehranske navade. Sklicujemo se na pravico do izbire hrane ne glede na zdravstvene in okoljske posledice, na tiste študije, ki potrjujejo našo prakso, na tradicijo, na izkušnjo kakšnega posameznika. Krešejo se mnenja, katera prehrana je bolj prava, bolj zdrava. Tako kot na številnih drugih področjih smo sužnji navad in užitkov, ki jih hočemo prikriti s plaščem strokovnih ali znanstvenih argumentov. Realnega znanja in argumentov o prehrani je zelo malo. O tem najzgovorneje priča splošno zdravstveno stanje.
V diskusijah o zdravi prehrani se najpogosteje krešejo mnenja o primernosti različnih prehranskih praks, ne vedoč, kaj v resnici primerjamo. Tako na primer mediteranski način prehranjevanja, kot enovit način prehranjevanja uporabljamo kot vzorčni, ne da bi natančno vedeli, kaj je njegova vsebina. A daleč največ zmede je pri opisovanju tako imenovanega veganskega prehranjevanja.
Veganska prehrana ne obstaja
Vemo, da vegani ne uživajo nobene hrane živalskega porekla. Ko rečemo "vegansko prehranjevanje" povemo le, česar vegani ne jedo, ničesar pa ne povemo, kaj vegani jedo in v kakšnih količinah. Zato ničesar ne moremo vedeti o tem, koliko njihova hrana prispeva k zdravju. Odsotnost uporabe živil živalskega porekla je le ena nespecifična značilnost veganstva in zato veganstva ne moremo opredeliti kot način prehranjevanja. Z malo pretiravanja bi lahko rekli, da ima vsak vegan svoj način prehranjevanja. Nekateri med njimi uživajo presno hrano, drugi samo sadje, tretji pojedo preveč maščob, četrti preveč beljakovin ...
Zgolj odpovedovanje hrani živalskega porekla brez ustreznega znanja o prehrani lahko povzroči nepopravljivo zdravstveno škodo. To je eden temeljnih razlogov za zdravniško zavračanje "veganskega prehranjevanja". Trdijo, da je vsejedstvo priročnejše in lažje in da je za zdravo prehranjevanje brez živalskih izdelkov potrebnega kar nekaj znanja. Če znanost enotno ugotavlja, da je prehranjevanje z rastlinami veliko bolj zdravo kot vsejedstvo, se postavlja vprašanje, zakaj Nacionalni inštitut za javno zdravje, nutricionisti, zdravniki in drugi ne učijo ljudi, kako se zdravo prehranjevati samo z rastlinami. Zakaj namesto izobraževanja ljudi favorizirajo status quo, zakaj namesto zdravja izbirajo bolezen?
Vsak vegan ima svoj način prehranjevanja. Nekateri med njimi uživajo presno hrano, drugi samo sadje, tretji pojedo preveč maščob, četrti preveč beljakovin.
Veliko ljudi se, enako kot vegani, prehranjuje z rastlinami, a jih nikakor ne moremo uvrstiti med vegane. Tisti, ki se prehranjujejo z rastlinami zaradi zdravstvenih razlogov, pomanjkanja živil živalskega izvora, tradicije, vere, modnosti ..., nimajo ničesar skupnega z veganstvom. Veganstvo je etična drža posameznika, ki na noben način ne škoduje živali, če le ni ogroženo njegovo zdravje ali življenje. Zato vegan ne uporablja nobenih izdelkov iz živali: ne krzna, ne kože, ne mesa, ne kosti, ne jajc, ne mleka, ne medu. Ne uporablja izdelkov, ki so bili narejeni iz živali ali so bili testirani na živalih. Oblačila, obutev, kozmetika ipd. imajo za vegana enak pomen kot živila.
Zmedo pri razumevanju, kaj je vegansko prehranjevanje, vnašajo tudi vegani sami oziroma njihove organizacije, ki novačijo nove člane z akcijami, kjer favorizirajo hrano (veganska kuhinja, veganski recepti, veganski dnevi, tedni ali celo meseci veganske hrane) s pobudami o uvedbi veganskega prehranjevanja v vrtcih, šolah, ustanovah, podjetjih ... Tako se v javnosti ustvarja napačen vtis, da obstaja kaj takšnega, kot je veganska prehrana. Res je, da v teh akcijah učijo o tem, kako se zdravo prehranjevati brez živil živalskega izvora, a vendar se v javnosti utrjuje prepričanje, da za pojmom veganska hrana stoji celovit in domišljen način zdravega prehranjevanja, a ni tako.
Promotorji vsejedstva vnašajo zmedo, da lahko morebitne rastlinojedce strašijo z vegansko moralo, ideologijo, z vegansko nestrpnostjo ali celo nasiljem. Mediji pogosto med intervjuvanci najdejo netipične vegane (ki so malo nenavadnega videza), da bi jih prikazali kot neko fanatično sekto, s katero ni dobro imeti opravka, oziroma bi bilo treba ob sprejetju "veganskega prehranjevanja" spreminjati celoten življenjski slog.
Dejstvo, da se nekateri vegani ne prehranjujejo zdravo, zlorabljajo tudi v raziskavah, ko prav takšne vegane, ki uživajo "junk" hrano, uporabijo za primerjavo z zdravjem vsejedcev ali pa angažirajo rastlinojedce, ki so to postali pred kratkim zaradi kroničnih zdravstvenih težav in za njihovimi posledicami še trpijo, in jih v raziskavah opredelijo kot vegane ter tako "dokazujejo", da prehranjevanje z rastlinami nima nikakršne prednosti.
Mediteranska dieta - komercialni izmislek
Zdravniki in prehranski strokovnjaki nam vsake toliko časa priporočajo mediteransko dieto kot najboljši način prehranjevanja in kot nekaj, česar vsebina naj bi bila jasno opredeljena in vsem znana. Mediteranski način prehranjevanja kot enovit ali enoten način prehranjevanja je pravzaprav komercialna izmišljotina z imenom "mediteranska dieta". Med mediteranske države uvrščamo Španijo, Francijo, Monako, Italijo, Malto, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Turčijo, Ciper, Sirijo, Libanon, Izrael, Palestino, Egipt, Libijo, Tunizijo, Alžirijo in Maroko. Očitno v teh državah ni niti približno enakega ali podobnega načina prehranjevanja. Poznamo države, kjer pojedo veliko živalskih maščob in beljakovin, in tiste, kjer jih zaužijejo veliko manj. V nekaterih državah skoraj ne pijejo alkohola, medtem ko v drugih "teče v potokih". Zdravstveno stanje prebivalcev teh držav, predvsem pogostost zbolevanja za posameznimi boleznimi, je zelo različno.
V ožjem pomenu kot območja z mediteransko prehrano razumemo južno Italijo, Grčijo, Hrvaško, morda Španijo in Francijo. Opis mediteranskega prehranjevanja je nastal pred skoraj 60 leti na podlagi raziskav, ki so potekale še prej. Danes je stanje povsod drugačno, tipičnega mediteranskega prehranjevanja praktično ni več. Pri Špancih debelost postaja zdravstveni problem številka ena, pri Grkih prav tako. Pričakovana življenjska doba je v Grčiji malenkost krajša kot v Sloveniji. Turčija je vodilna po umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni. Skratka zelo malo je, če sploh kaj, stičnih točk v načinih prehranjevanja in zdravstvenem stanju prebivalcev Mediterana.
Kaj naj bi bilo značilno za mediteransko dieto? Po ugotovitvah Ameriškega združenja za klinično prehrano je to uživanje veliko žit in zelenjave (kruh in drugih izdelki iz žit, krompir, fižol, zelena zelenjava, orehi, semena, sveže ali posušeno sadje), zelo malo rdečega mesa, od nič do največ štiri jajca na teden, malo do zmerne količine rib in perutnine, v zmernih količinah mlečnih izdelkov (sir, jogurt), zmernih količin vina ob hrani in oljčnega olja kot poglavitnega vira maščob.
Ena najpomembnejših značilnosti mediteranske prehrane je, da gre za prehrano revnih. Svetovno slavna italijanska kuhinja revežev ("cucina povera"), ki je pretežno brez živil živalskega porekla, najpogosteje vključuje škrobno hrano (testenine, pice, kruh, riž), zelenjavne juhe (goste, bogate zelenjavne mineštre), veliko sveže zelenjave (paradižnik, paprika, grah, fižol, zelje), veliko sadja in šele kot dodatek sir, skuto in občasno meso. To je nekaj povsem drugega kot kuhinja izobilja. Kot pravi prof. dr. Dean Ornish, eden najuglednejših zdravnikov in znanstvenikov s področja vpliva hrane na zdravje, je mediteranska dieta boljša od tistega, kar običajno jedo sodobni ljudje, še boljša pa je prehrana, ki temelji na celovitih rastlinskih živilih z nizko vrednostjo maščob (zlasti nasičenih in transmaščob) in rafiniranih ogljikovih hidratov, ob zadostnem vnosu omega-3-maščobnih kislin.
Cochrane Collaborations (najverodostojnejše neprofitno združenje znanstvenikov s področja medicine za ocenjevanje kakovosti raziskav) je v metaanalizi iz leta 2013 vključil le tiste študije, ki so vsebovale vsaj dva elementa od sedmih: (1) visoko razmerje med vnosom mononenasičenih in nasičenih maščob, (2) nizek ali zmeren vnos črnega vina, (3) visok vnos stročnic, (4) visok vnos žit in izdelkov iz žit, (5) velik vnos sadja in zelenjave, (6) nizek vnos mesa in mesnih izdelkov ob povečani konzumaciji rib ter (7) nizek vnos mleka in mlečnih izdelkov. Kot ugotavljajo neodvisni strokovnjaki iz Cochrane Collaborations, vse raziskave vsebujejo omejene dokaze za zelo različne načine prehranjevanja s skupnim komercialnim imenom mediteranske diete. Znanosti ni uspelo dokazati, kateri dejavniki od navedenih sedmih ali katerih drugih (na primer veliko sonca, sproščen način življenja, fizično delo, čist zrak in voda ipd.) so zaslužni za boljše zdravje prebivalcev Mediterana.
Oljčno olje?
Mit o zdravilni mediteranski dieti je rodil mit o oljčnem olju. Ker je to najpomembnejši vir maščob v teh državah (od 25 do 35 odstotkov), so domnevali, da prav oljčno olje prispeva k boljšemu zdravju. Za ilustracijo: na Japonskem, kjer oljčnega olja skoraj ne poznajo, imajo bistveno manj prehransko pogojenih zdravstvenih težav in daljšo življenjsko dobo kot v katerikoli mediteranski državi. So olja, ki vsebujejo več omega-3-maščobnih kislin kot oljčno olje, ki še bolj prispevajo k zniževanju previsokega holesterola (ki ga je najlažje znižati s celovito rastlinsko hrano), in tudi olja z višjo točko dimljenja. Dejstvo, da oljčno olje vsebuje nekaj vitaminov, je za ljudi, ki uživajo veliko zelenjave in sadja, povsem nepomembno. Dolgoživost, manj bolezni ožilja in srca nekateri pripisujejo celo ribam oziroma ribjemu olju.
Malokdo se je toliko časa in s takšno uspešnostjo ukvarjal z maščobami ter dosegel tako velik mednarodni znanstveni ugled kot dvakratna doktorica znanosti in večkratna nominiranka na Nobelovo nagrado Johana Budwig. Ta nad oljčnim oljem ni bila navdušena. Poudarja dejstvo, da je v oljčnem olju največ oleinske kisline (omega 9), ki je ljudje, ki ne zaužijejo dovolj esencialne maščobe (omega 3), ne morejo absorbirati. Zapisala je, da zato reklamiranje tega olja nikomur ne koristi, in priporočala le laneno olje.
Mediteranska dieta? Pri Špancih in grkih debelost postaja zdravstveni problem številka ena.
Enako stališče o koristnosti oljčnega olja ima prof. dr. Colin Campbell, nesporna svetovna prehranska avtoriteta. V metaanalizi 15 študij z več kot 59 tisoč udeleženci so sodelavci Cochrane Collaborations ugotovili, da "obstaja veliko dokazov, da zmanjšan vnos nasičenih maščob (kar oljčno olje je, moja opomba) in njihovo nadomeščanje s polinenasičenimi maščobami zmanjšuje tveganje za kardiovaskularne bolezni".
Videti je, da zdravja in dolgoživosti prebivalci Mediterana niso dosegali zaradi občasnega uživanja mesa, predvsem rib, mlečnih izdelkov ter oljčnega olja, ampak temu navkljub. A mit o zdravilni mediteranski dieti bo ostal mit, saj prebivalci vse pogosteje uživajo tipično zahodnjaško hrano, vse pogosteje se borijo proti debelosti in drugim kroničnim prehranskim boleznim.
Zdravojedstvo
Iz poudarjenega elementa prehranjevanja veganov in iz mita o zdravilni mediteranski dieti nam lahko koristi spoznanje, da so bolj zdravi in dolgoživi tisti prebivalci Mediterana in vseh drugih krajev našega planeta, ki se prehranjujejo skromno, uživajo veliko zelenjave in sadja, kjer osrednje mesto zavzemajo stročnice in druga škrobna hrana, ki so telesno dejavni, se zadržujejo veliko časa na soncu ter znajo uživati v hrani in življenju.
Nikoli nismo imeli toliko kroničnih bolezni, kot jih imamo zdaj.
Te izkušnje je treba upoštevati pri definiranju, kaj je zdrav način prehranjevanja. Pri tem moramo biti, kolikor le lahko, natančni, saj le tako jasno sporočamo nekaj uporabnega. Sam sem pred leti predlagal uporabo besede "zdravojedstvo" in to opredelil kot prehranjevanje s celovito različno rastlinsko hrano čim bližje njenemu izvoru, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, s čim manjšim vnosom maščob in predelanih enostavnih sladkorjev, pri čemer ohranjamo zdravo telesno težo. Takšna definicija je ideološko nevtralna, pomensko popolna, konkretna in praktično uporabna. Ne zahteva nobene pozornosti na sestavine (ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine, vlaknine, minerali, vitamini, encimi ...), ampak daje poudarek na celoviti hrani.
Poleg prehrane so pomembni tudi drugi dejavniki zdravja, ki jih opis zdravojedstva ne vsebuje: brez alkohola, kajenja, drog, telesna dejavnost, veliko gibanja na odprtem, sproščen (nestresen) način življenja, čisto okolje, neonesnažena voda itd.
Ne pozabimo, da je sedanje prehranske prakse oblikovala prehranska industrija, ki ji je vseeno za naše zdravje. Naši predniki se niso nikoli tako prehranjevali, kot se prehranjujemo danes. Nikoli niso imeli toliko kroničnih bolezni, kot jih imamo zdaj, njihovo število pa eksponentno raste, skoraj vse pa imajo en vzrok - hrano. A farmacevtske medicine, ki še ne zna pozdraviti nobene kronične bolezni, ne zanima, kaj jemo. Res je, da živimo dalj časa, a smo čas zdravega življenja podaljšali zelo malo.
Če se iskreni in osvobojeni vseh navad in prepričanj globoko zavedamo, da prehranske industrije ne zanima zdravje, zdravstvene industrije pa ne zanima prehrana, bo večina začela sama skrbeti za zdravo prehrano in zdrav življenjski slog. To v največji možni meri odloča o zdravju in trajanju kakovostnega življenja vsakega med nami.
