Enkrat me je, recimo, zanimalo, koliko človeških usod se v enem dnevu križa v zračnem prostoru. Poznati bi morala podatek, koliko letal v štiriindvajsetih urah reže nebo, število sedežev v posameznem letalu in podobno. Upoštevati bi morala še časovne pasove, privatna in vojaška letala, helikopterje, k skupni vsoti bi šteli tudi astronavti, zmajarji, padalci, jadralci, potniki v balonih in najbrž še kajtarji. Izločila pa bi vse, ki so se v tistem dnevu znašli na mostu, vrhu vodnega tobogana, vrtiljaku ali na bungee jumpingu, ker so bili tako ali drugače pripeti na zemljo. Nekje sem nekoč kasneje ujela podatek, da je samo letalski prevoz dnevno izkoristilo več kot enajst milijonov ljudi. Takšne nonsense sem premišljevala pred korono. Ko se je ta svet še vrtel in odlepljal od tal. Danes se mi zdi, da me neka nora temna sila vleče proti izvoru lave in ne proti nebesnim višinam, ki so, se mi zdi, prostori hrepenenja vsakega svobodnega človeka. Tega nesmiselnega premišljevanja o potnikih v zraku in njihovi medsebojni kombinatoriki sem se spomnila pred nedavnim, ko sem brala spise dijakov na temo njihovega premišljevanja o prihodnosti.
Odrasli ljudje radi mladostnike sprašujemo o njihovih načrtih. Babice vnuke o sanjskih poklicih, tete nečake o željah za rojstnodnevno darilo, radovedne sosede pa nekoliko hudobno napovedujejo prihodnost samosvojim in pogumnim mladim dekletom, ki da bodo že videle, kako jih bo življenje postavilo na trdna tla. Sama se rada z mladimi pogovarjam o prihodnosti, ker me navdušujeta njihov optimizem in moč verjetja v sprejemanje lastnih odločitev. Všeč mi je, ker so zazrti v tisto, kar šele bo, in se ne spotikajo ob tisto, kar je bilo. To, kar je, pa poskušajo čim prej preskočiti. V tem času korone sem razmišljala, kako so zaradi ukrepov najbolj prizadeti morda prav najstniki. Oni merijo čas z drugačnimi merskimi enotami. Za njih je mesec dni, ki ga morajo preživeti brez prijateljev, izgubljen in bistveno daljši kot za nas, ki smo vmes že neštetokrat prevrednotili znanstva in prijateljstva. V pedagoškem poklicu delam triindvajset let. Poučujem materinščino in tuji jezik. To pomeni, da sem prebrala res veliko spisov. Tako, zelo ohlapno, sem pravkar prišla do številke 46.000 tekstov mladih ljudi. In vsaj enkrat letno je bila tema povezana s prihodnostjo pišočega. Zato suvereno trdim, da imam empirični dokaz, kako so mladi ljudje spremenili optiko pogleda na prihodnost v zadnjih osmih mesecih.
Generacije imajo nekaj univerzalnih želja, kot so diploma, hiša, družina, potovanja. Včasih je kdo upal zapisati, da si želi na tem svetu pustiti res globoko sled, kakšen se je hotel brez preverjanja globine vreči v tolmun avantur, mnogo jih je hotelo čim prej zahlastati po svobodi, ki jo prinaša finančna osamosvojitev, marsikdo je v prihodnosti videl odrešitev od družinske mizerije, pa tudi zapletenih odnosov z vrstniki. V glavnem pa so, vsaj zadnja leta, v duhu generacijske agende, vljudno opozarjali, da je treba nekaj storiti glede ekoloških vprašanj, kajti skorajšnja zadušitev v smeteh in obolelost zaradi gensko spremenjene hrane je napovedujoča se sedanjost.
Toda spisi, ki sem jih prebrala po jesenski vrnitvi v šolo, so me prvič resnično pretresli. Iz popolnoma vsakega je seval strah pred prihodnostjo. Virus se je izkazal kot paralizator njihovih sanj. Virus je pristrigel peruti letenju idejam o šolanju v oddaljenih državah, enomesečnem potovanju pred študijem, počitniškem delu na koncertih in sejmih. Virus se je kot tretji plesalec vmešal v maturantski par. Virus je obtežil noge mlademu srcu, da ne more več tako enostavno odlebdeti do drugega srca. Virus je z masko dosegel, da bodo tišji še tišji. Virus je izničil moja predavanja o pravilnem rokovanju. Virus je začel prevzgajati tam, kjer smo se starši in pedagogi namerno obrnili vstran. Korona je postala glavna učiteljica v šoli. Tista, ki jo bodo na vsaki obletnici generacije posadili na častno mesto, a se z njo do konca večera nihče v resnici ne bo hotel družiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
