Petra Lesjak Tušek
Že dolgo nisem sedla na vlak, vsaj ne v naši domovini prevladujočih prepočasnih premikov po osiromašeni mreži železniških tirov. Medtem ko vožnje z vlaki vselej, ko je mogoče, izbiram v tujih mestih, kjer praviloma omogočajo hitre in učinkovite premike in hkrati ponujajo najboljše razglede na pokrajine, še zlasti ob daljših popotovanjih med mesti. V našo vas nikoli ni pripeljal vlak. Morebiti smo s podeželja, odmaknjenega od utirjenih prometnih kanalov, prav zato vlake od nekdaj za spoznanje bolj občudovali kot mestni prebivalci ali pa se nam je nemara samo tako zdelo. Resda so podobna, a manj z nekakšno misteriozno nostalgijo prežeta občudovanja nekoč požela tudi letala, recimo na brniškem letališču, kamor so nas vodili na šolske ali družinske izlete. Sploh v časih, ko še ni bilo nizkocenovnih prevoznikov, ki bi nas množično dvigovali v nebo, in - merjeno v globalnih in ekonomskih principih - v časih, ko letalskih družb v iskanju formul za preživetje še niso obenem tako močno potiskali k tlom ali jih potapljali.
V javnem prometu smo se še pred desetletji vozili s povečini šolskimi in delavskimi avtobusi, v katerih so vozovnice dosledno izdajali in pregledovali sprevodniki. Poklic sprevodnika je s tehnološkim razvojem in racionalizacijami postopno izginil, izpodrinila so ga štempljanja vozovnic na avtomate, ki zdaj učinkovito in serijsko evidentirajo potnike. Klasične uniformirane sprevodnike (oziroma več sprevodnic z blagajnami) sem nazadnje srečala lani med vožnjo z mestnim avtobusom v ruskem Kazanu. V tem mestu smo celo za nekaj minut obstali na eni od postaj za pavzo sprevodnice in šoferja za cigareto in malico. Med samoumevnostjo postanka se potniki niso vznemirjali. Tak povratek v pretekli čas v nekakšnem vzporednem prostoru neizbežno sproža razmisleke o postankih in postajah za upočasnitev in pomenkovanja z nekaj več stiki med ljudmi na naših vsakdanjih poteh, tudi o trenutkih, ko storitvena dejavnost še ni bila do te mere kot danes storilnostno naravnana. Zdaj so tudi delavski avtobusi vse redkejši, zamenjali so jih avtomobili, tudi težnja po samostojnem določanju mobilnosti, ki jo je terjalo med drugim večizmensko delo. Koliko je odteklih, nepovratnih reči, ki šele z izginotjem dobijo vrednost - kot toliko drugega, ki se kdaj na novo (o)vrednoti v življenju in šele pozneje, večkrat tudi prepozno, dobi drugačno ceno.
Toda okoliščine, zlasti sodobne, ki jih povezujemo z razvojem, od nas vselej terjajo prilagoditve, tudi prožnost - v mislih in ravnanjih. Zato na vlake, ob večplastnih razsežnostih, ki jih porajajo, nesporno gledamo predvsem z vidika prepredenosti in uporabnosti sodobne infrastrukture. Tako mi v tem pogledu niti na kraj pameti ne pade, da bi ob službenih poteh sedala na vlak med Ravnami in Mariborom, saj niti termini niti trajanje potovanja ne omogočajo sodobnih in spodobnih premikov, pa naj se mi zdi ideja dnevne ekonomske mobilnosti z več vidikov najustreznejša. Skorajda neverjetno je, da se moramo v vsej zastarelosti javnega železniškega prometa nemara celo veseliti napovedi infrastrukturne ministrice Alenke Bratušek, da bodo - menda še do letošnje jeseni - sodobnejši vlaki med Mariborom in Ljubljano omogočili podobno časovnico potovanja kot avtomobil, torej da bomo med mestoma z vlakom potrebovali nekje poldrugo uro. Kako daleč je ta napoved od državljanske pobude za 50 minut med Mariborom in Ljubljano, bržkone ni treba izpostavljati. Hitrejša pa bo pot v Avstrijo, do Gradca. Železniško infrastrukturo smo v poudarjanju cestne že zdavnaj in več kot očitno postavili na stranske, ponekod povsem opuščene tire, medtem pa se vse bolj dušimo v pločevini na cestah in še naprej razmišljamo predvsem o asfaltu na cestah in cestnih povezavah nasploh. Dinamika obnove cest je sicer načeloma boljša, a zelo neenakomerna, predvsem pa draga in dolgotrajna, tako na državnih kot na lokalnih cestah.
Zdi se, da bo prihodnji pogled v nostalgijo predvsem v postopnem, nedvomno prepočasnem in prepoznem dojemanju, koliko vlakov smo medtem že zamudili, saj so preprosto oddrveli mimo nas.
