Bojan Tomažič
Leta 1982 je Mariboru potekal prvi malonogometni turnir, poimenovan Odprto prvenstvo Maribora, pritegnil je 93 ekip iz vse Slovenije. Te turnirje so organizirali do leta 1991. Leta 1983 je bil prvič organiziran turnir trojk Vesele počitnice, ki se je odvil še sedemkrat. Leta 1984 se je začelo tekmovanje za pokal Podravja in je trajalo do 1986. To, da je bil leta 1984 prav v Mariboru ustanovljen prvi registrirani klub malega nogometa v tedanji Jugoslaviji, prav ekipa Talcev je leta 1985 v Žalcu postala tudi prvi uradni slovenski prvak v okviru NZS, je dodatno prispevalo k popularizaciji te takrat še zelo zapostavljene oblike nogometne igre. Leta 1986 je bilo v Mariboru ustanovljeno tekmovanje Slovenski revialni pokal (SRP), ki je izjemno razgibalo slovensko malonogometno prizorišče, nastopalo je 290 ekip, trajalo je do leta 2001. Tudi jugoslovanska scena je bila vse živahnejša, medrepubliška liga, YURK-turnirji.
"Zaradi vse večje množičnosti malega nogometa, a njegovega nedefiniranega statusa, je tedanja mestna SZDL leta 1985 sklicala problemsko konferenco, na kateri so bila dana priporočila, naj se dejavnost, ki je bila v domeni ZSMS, organizira v okviru Medobčinske nogometne zveze Maribor," se spominja Borut Planinšič. "Zanimivo je, da vodstvo mladinske konference ni podpiralo te pobude, menilo je, da naj mali nogomet ohrani ali še nadgradi avtonomnost organiziranja. Leta 1989 je bil formiran svet za mali nogomet pri MNZ Maribor in se leta 2001 preimenoval v komisijo." Planinšič je bil v začetku osemdesetih let, ko je ta igra v Mariboru doživljala največji razcvet, bil pri mladinski organizaciji zaposlen. "Dvomim, da bi se sicer vse tako izteklo, kot se je, če ne bi bilo tako, ker je bilo dogodkov ogromno," meni. Organizacija ZSMS ima vsekakor velike zasluge za razmah in kasnejši razvoj malega nogometa. Pred pol stoletja je kratek čas delal v ruški tovarni, zatem v zavarovalnici, po ZSMS je bil vrsto let profesionalni sekretar pri KMN Branik Talci, eden zelo redkih malonogometnih profesionalcev v svetu takrat ali celo edini. "Bila je to drzna in tvegana, za marsikoga tudi nora poteza, saj sem imel na izbiro veliko bolj obetavne poklicne poti. Toda ljubezen je pač bila in bo vedno slepa." Če gleda na to z materialnega zornega kota, velja, da ga je polomil, pravi zdaj. "Vendar ni vse v denarju, obstajajo še številna druga vrednostna merila. Občutja in zavedanja ob porajanju in soustvarjanju nečesa novega nimajo cene. Zato mi ni žal." Leta 2000 je od Franca Siniča prevzel vodenje mariborskega dopisništva Sportskih novosti, za katere je pisal vse do leta 2015, ko je ta zagrebški športni dnevnik prenehal izhajati v Sloveniji. V domala vseh medijih, ki so obstajali in še obstajajo pri nas, je objavil prek 30 tisoč člankov, od tega nekaj tisoč o malem nogometu.
Razlika med malim nogometom in futsalom
Razlika med futsalom in malim nogometom iz sedemdesetih in osemdesetih let ter futsalom je ogromna, pravi Planinšič. "Če se nekoliko grobo in poenostavljeno izrazim, je podobna, kot je razlika med velikim in malim nogometom. Gre torej za velike razlike v tehniki, taktiki, dinamiki in pravilih igre, opremi in druge. Specifična, torej bistvena, je tudi manjša, manj odbojna žoga. Futsal je zaradi šablonskosti manj gledljiv kot klasični mali nogomet. Menim pa, da bi jo igralci slednjega, če bi se pomerili s futsalerji, oh, kako nemogoča beseda, slabo odnesli. Kot se je svojčas dogajalo Dinamu, Hajduku, Crveni zvezdi in Partizanu ter tudi drugim klubom visokega ranga, ki so v merjenjih z najvidnejšimi malonogometnimi klubi serijsko prejemali prave, tudi dvoštevilčne porcije."
Po letu 1991 slovensko ligaško tekmovanje
Leta 1991 je bilo, takisto v Mariboru, ustanovljeno tekmovanje POP Slovenije, sodelovalo je 143 ekip, trajalo je do 2003. Od leta 1973 do 2011 je bil še tradicionalni novoletni dvoranski turnir. Le nekaj mesecev pred razpadom skupne države je bilo v Zagrebu tretje in hkrati zadnje prvenstvo Jugoslavije. Slovenijo je zastopal mariborski klub Surovina Branik Talci in osvojil tretje mesto. V sezoni 1994/95 je bilo formirano tekmovanje v medobčinski ligi (MLMN), v kateri so tekmovali klubi iz Maribora, Lenarta in Koroške. Zmagovalec KMN Mila Branik Talci je januarja 1995 v Ljutomeru osvojil še peti naslov prvaka Slovenije in si pridobil pravico nastopanja v novoustanovljeni prvi slovenski ligi malega nogometa (I. SLMN), vendar se ji je zaradi zaostrenih pravil v zvezi s pravico nastopanja igralcev velikega nogometa odrekel, tako je Maribor v prvi sezoni po zmagi na kvalifikacijskem turnirju v Škofji Loki zastopal drugouvrščeni KMN Carioce. Formirana je bila tudi občinska liga malega nogometa (OLMN), uvedeno je bilo še tekmovanje za medobčinski pokal, zmagovalna ekipa Slovenske gorice je mariborsko medobčinsko zvezo v naslednji sezoni predstavljala v pokalu NZS.
5500 gledalcev na tekmi
Maribor je poleg Ljubljane tudi v širšem merilu v nekdanji skupni državi veljal za enega najmočnejših centrov, tukajšnji klubi, če sem prištejemo še lenarško območje, so skupno nanizali 52 uvrstitev med tri na tekmovanjih Fife, NZJ in NZS. Osvojili so sedem naslovov slovenskih prvakov, KMN Branik Talci pet in ŠD Brezje Proen Maribor dva, štiri slovenske pokalne naslove, po dva KMN Maribor Lent in ŠD Brezje Proen, sedem naslovov v mlajših kategorijah in tri naslove prvakinj v ženskem futsalu, KMN Slovenske gorice. Če k temu dodamo zelo razsežni vseslovenski tekmovanji Slovenski revialni pokal (290 ekip) in POP Slovenije (143 ekip), ki sta bili tudi spočeti v Mariboru, ter prištejemo še koroške ekipe, pa beležimo kar 93 uvrstitev med tri, od tega 38 prvih mest. Državni futsal reprezentanci smo prispevali 17 reprezentantov, Darko Križman je bil tudi njen selektor. Maribor drži tudi absolutni rekord po obiskanosti kakšne malonogometne tekme v Sloveniji, junija 1983 je humanitarna tekma Zlate selekcije v Ljudskem vrtu pritegnila kar 5500 gledalcev.
Nogometašice iz Slovenskih goric
Četrto dekado v malonogometni in futsal antologiji Maribora, mesta s sedmimi osvojenimi naslovi prvakov Slovenije in štirimi naslovi državnih pokalnih zmagovalcev, so zaznamovali številni vzponi in padci, spodbudni, a tudi turbulentni, žalostni dogodki. "V nekaterih klubih so začeli resneje delati z mladimi kadri, pri čemer se je s kopico naslovov državnih prvakov v različnih starostnih kategorijah zlasti izkazal KMN Slovenske gorice, ta je s tremi zaporednimi naslovi v obdobju od sezone 2016/17 do 2018/19 prevzel primat tudi v ženskem futsalu."
V sezoni 2005/06 je prišlo do velikih kadrovskih zamenjav v komisiji za mali nogomet pri MNZ Maribor, aktivnosti so prenehali nekateri njeni dolgoletni člani. "V sezoni 2006/07 je bilo tekmovanje v MLMN in OLMN v celoti preseljeno v dvorane. V sezoni 2008/09 je Nogometna zveza Slovenije tekmovanje v mariborski ligi malega nogometa priznala status tretje državne lige (III. SFL). V sezoni 2010/11 je bilo še zadnjič organizirano tekmovanje v občinski ligi OLMN (23 ekip). V naslednjih dveh sezonah je število ekip padlo na 14, zatem na deset, in ko so v sezoni 2014/15 prenehale tekmovati še štiri ekipe, jih je ostalo le še šest. V prvi in drugi državni ligi so v zadnjih devetih sezonah nastopali KMN Slovenske gorice, ŠD Brezje, KMN Benedikt in KMN Miklavž, ki je v sezoni 2019/20 kot drugoligaš ostal edini mariborski predstavnik v tekmovanjih NZS."
Leta 2011 ugasnilo tekmovanje v OLMN, tega leta je bil zadnjič organiziran tudi novoletni turnir, 2016. je ugasnilo še tekmovanje v MLMN/III. SFL. Vseeno je Maribor po dolgih 21 letih spet dobil slovenskega članskega prvaka, Proen ŠD Brezje je slavil v I. SFL in tudi v pokalu NZS, dvojni naslov je osvojil tudi naslednje leto in je dvakrat dostojno zastopal Slovenijo na klubskem evropskem prvenstvu Uefe, saj se je enkrat prebil v elitni krog, po prvenstvu 2018/19 pa je žal izstopil iz tekmovanja v I. SFL. "Bolj črnega scenarija o trenutni klavrni usodi mariborskega malega nogometa si glede na njegovo nesporno dokazano avantgardno vlogo ter tekmovalno uspešnost v slovenskem in širšem prostoru preprosto ni mogoče zamisliti," komentira Borut Planinšič.
Po letu 2007 je šlo navzdol
"Ko je bila liga v sezoni 2006/07 v celoti preseljena v dvorane, je nekaj let še šlo, pet let zatem je število ekip začelo strmo padati, najprej je leta 2011 ugasnila OLMN, istega leta tudi sloviti novoletni turnir. Po sezoni 2015/16, ko je ostalo le še šest ekip, je vzelo tudi medobčinsko ligo s statusom III. SFL. Za Maribor, nekdanjo slovensko malonogometno prestolnico, je to nezamisljivo, nepredstavljivo in neverjetno."
Dodaja, da bi bilo krivično, če bi za to pri kom iskal subjektivno odgovornost, kajti na vse to so vplivale številne objektivne okoliščine. "Nekoč smo se zelo resno ukvarjali z dilemo, ali se organizirati v okviru lastne malonogometne zveze ali vendarle kloniti pod več pritiski in se vključiti v nogometno zvezo. Izbrali smo slednje in, po pravici povedano, prosim, ne me obsojati, še dandanes nisem prepričan, ali smo se takrat, ko smo imeli v rokah veliko argumentov in vzvodov, odločili pravilno. Vsaj kar se tiče množične oblike te lepe igre, ki mi je tako usodno uravnavala in tudi skrojila življenje."
Izbrali so Elsnerja
Poleg tega, da je bil predsednik tekmovalne komisije lige malega nogometa v Mariboru med letoma 1974 in 1987 in njen član še do leta 1995, je bil Borut Planinšič od 1985 do 1995 tudi član komisije za mali nogomet pri NZS, od 1988. leta podpredsednik te komisije, ki jo je vseskozi vodil Ljubljančan Franci Rupret. "Odstopil sem, ker sem izčrpal osebno motivacijo, uresničeni so bili domala vsi najpoglavitnejši cilji, ustanovljeni sta namreč bili državna liga in državna reprezentanca. Razočaran sem le pri tem, da me niso, kljub številnim podpornikom, izbrali za direktorja reprezentance, vendar je krovna nogometna zveza imenovala Branka Elsnerja, uglednega strokovnjaka in doktorja nogometa, ki pa se je prej vseskozi deklariral kot velik nasprotnik malega nogometa." Planinšič je postal direktor marketinga reprezentance, a je to delo kmalu opustil. "Čez glavo sem imel 'fehtarjenja' za denar. Poleg tega sem bil mnenja, da bi zZveza morala tozadevno poskrbeti tudi za svojo futsal selekcijo, če jo že ima. Da sem imel prav, se je kaj hitro izkazalo, saj Fifa kasneje prisilila vse nacionalne zveze, da med svoje aktivnosti uvedejo tudi futsal. In danes so malonogometaši, vsaj tisti, ki so pod neposrednim okriljem krovne nogometne zveze, upam da se ne motim, bolj ali manj enakovredni člani slovenske nogometne družine. Da bodo na svetovna tekmovanja kdaj leteli v avionih? Ne, o tem si v prvinskih časih malega nogometa resnično nisem drznil sanjati."
Talci, Brezje, Lent
Za KMN Branik Talci, ki je bil v obdobju od leta 1985 do 1995 petkratni uradni slovenski prvak, so igrali Dejan Srabotnik, Radko Gregl, Vlado Celinger, Zvonko Žekš, Gorazd Žurman, Branko Žnuderl, Igor Jevšenak, Zlatko Dedić, Darko Križman, Albin Jug, Davorin Sel, Boris Koletnik, Zdravko Mežnar, Borut Jarc, Miran Perko, Matjaž Kek, Boris Tomažič, Darko Žvorc, Janko Dolenc, Darko Krajinović, Simon Korber, Milan Pahernik, Borut Kolar, Drago Štraus, Bojan Šaberl, David Najvirt, Robert Korošec, Darko Daljević, Jani Mlakar, Branko Trstenjak. Trenerji so bili Boris Rubelj, Vlado Celinger in Darko Križman.
Dvakrat je državni prvak postalo moštvo ŠD Brezje Proen Maribor, ki je dvakrat osvojilo tudi pokal NZS, zanj so igrali Damir Puškar, Matej Fideršek, Alen Fetić, Denis Totošković, Žiga Čeh, Anže Kraljič, Jurček Klinc, Igor Legčevič, Florjan Fras, Branko Pavić, Jaka Bizjak, Jaka Jager, Rok Buzeti, Nikola Jandrić, Suad Fileković, Milivoje Simeunović, Nermin Hasanbegović, Irnes Škorić, Matic Grušovnik, Davor Gajser, Davorin Šnofl, Nik Jagarinec, Rašid Salkunić. Trenerja sta bila Senudin Džafić in Robert Grdović (2017/18).
Dvakratni slovenski pokalni prvak je tudi KMN Maribor Lent Agencija Luvin, ki je zmagal tudi v superpokalu NZS. Zanj so nastopali Dejan Srabotnik, Jože Šprah, Zoran Ahmetović, Dejan Kraut, Miran Donko, Robert Špernjak, Robi Jakob, Bojan Žunko, Danilo Kurnik, Boris Šprah, Jure Filipančič, Aleš Pavlec, Ivan Kocijan, Aljoša Kirsanov, Bojan Majcen, Jože Gačnik, Darko Daljević, Robert Gačnik. Trenerji so bili Darko Križman, Miran Perko in Ivan Kocijan.
Mali nogomet je bil gibanje
Igrišče z električnim drogom
Do leta 1979 so ekipe lahko gostile tekme tudi na peščenih igriščih, odtlej le še na asfaltnih, na koncu na tartanu in v dvoranah. Resda je to odneslo nekaj ekip, a zaostritev predpisov je bila zaradi zagotavljanja bolj izenačenih pogojev in regularnosti tekmovanja nujna. "Nekaj igrišč je bilo namreč težko primerljivih s preostalimi, tako po dimenzijah kot po sami igralni podlogi, zemlja, pesek, ugaski, trava. Pritožb je bilo vse več in tako preprosto ni šlo več, če smo želeli udejanjiti težnje o dvigu malega nogometa na višjo raven oziroma o njegovi preobrazbi v pravo športno panogo. In to namero smo takrat res imeli in jo kasneje bolj ali manj uspešno tudi uresničili," se spominja Borut Planinšič.
"Nekaj prav posebnega je bilo denimo igrišče v Lovrencu na Pohorju, kjer se je znotraj njega bohotil električni drog, Smolnikovo ni bilo ustrezno po merah. Za pravi njivi sta veljali igrišči v Melju in pri gradu na Fali, ki je bilo tudi premajhno in je viselo, igrišče pri samskem domu SGP Konstruktor v Makedonski ulici je bilo zelo veliko. Med problematičnimi sta bili tudi igrišči na Velki in pod železniškim nasipom v Mlinski ulici v Mariboru, kjer so kraljevali Talci." Za najbolj frekventno in priljubljeno prizorišče je veljal mali stadion v Ljudskem vrtu. Lukna je bila mariborski malonogometni Wembley, na katerem so bili odigrani tudi večina tekmovanj v končnici pokala in domala vsi turnirji za odprto prvenstvo Maribora. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let so se tekme v posameznih skupinah deloma oziroma občasno odvijale na enem igrišču, prva liga denimo na Kovinarju in zatem v Ljudskem vrtu in pri OŠ Draga Kobala, na ta način so bili namreč zagotovljeni enakovrednejši in varnejši pogoji, omogočeno je bilo tudi lažje spremljanje dogajanj in delegiranje sodnikov. Kasneje, zlasti ko se je tekmovanje v sezoni 2006/07 v celoti preselilo v dvorane, je to postalo splošen vzorec.
Marijan ni hotel vrniti prehodnega pokala
"Disciplinska komisija je imela z vročekrvneži polne roke dela, izključitev in suspenzov, tudi večletnih, ni manjkalo," se spominja Borut Planinšič. "Kajti igralci so si kar pogosto skočili v lase, padale so tudi klofute, ni manjkalo pritiskov in žalitev sodnikov, svojeglavega tolmačenja pravil ter vodstva tekmovanja, dogovorjenih rezultatov, predanih tekem, neodposlanih oziroma umetno sestavljenih zapisnikov, čeprav tekem sploh ni bilo, in drugih kršitev pravil."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
