Zakaj so Rusi mrki in Argentinci nevrotični

Stvari, ki nas lahko zasvojijo in okupirajo, so običajno predvidljive. Seks, droge in alkohol so klasika na lestvici zasvojenosti. Lahko smo okupirani s svojo težo, s kopičenjem materialnih dobrin, s spletom ... Seznam je neskončno dolg. Malo za šalo in malo zares so se na spletnem portalu Listverse lotili novih kategorij "okupacij", ki veljajo za cele nacije. In zaradi katerih se sprašujemo, kaj se znotraj teh držav dogaja.

Rusi so obsedeni z resnostjo

Rusi niso nasmejani. To je dejstvo, ki ga celo turistični vodniki pogosto navajajo. Znanstveno se je te navedbe pred tremi leti lotil tudi sloviti psiholog Kuba Kyrs, član poljske akademije znanosti. V raziskavo je zajel na tisoče ljudi - na ogled jim je ponudil osem portretov nasmejanih in nenasmejanih ljudi. Udeležencem v raziskavi je bilo naročeno, naj ljudi na fotografijah ocenijo po inteligenci in poštenosti. Že znano se je potrdilo: ruski državljani so nasmejane ljudi na fotografijah ocenili kot manj inteligentne in manj poštene od resnih.

Presidente Hayes in Paragvaj

Med 45 ameriškimi predsedniki je nekaj svetovno znanih, denimo Abraham Lincoln, Franklin Delano Roosevelt, John Fitzgerald Kennedy ..., Rutherforda B. Hayesa, 19. predsednika ZDA, ki je predsedoval v obdobju 1877-1881, pa celo večina Američanov ne pozna. Toda v Paragvaju njegovo ime izgovarjajo tudi otroci. Hayes, pozabljen povsod drugod, je v srcih in glavah vseh državljanov Paragvaja. Lahko rečemo, da so obsedeni z njim - po njem se imenuje provinca, njegovo ime nosi glavno mesto te province, v šolah imajo Hayesove počitnice, povsod so njegovi doprsni kipi, "postavili" so ga na poštno znamko, mu posvetili muzej, celo nogometno moštvo se ponaša z njegovim imenom ...
Temu se lahko čudimo, dokler ne izvemo, s čim se je zapisal v spomin Paragvajcev. Konec 19. stoletja se je Paragvaj boril proti silam trojnega zavezništva, ki so ga sestavljale Argentina, Brazilija in Urugvaj; Argentina in Brazilija sta zasedli večino ozemlja Paragvaja. Ko je bil slednji že povsem na tleh, je Argentina želela zase veliko območje v severnem Paragvaju, imenovano Chaco. Obe državi sta se slednjič strinjali, da o arbitraži odloči ameriški predsednik Hayes. In Hayes je - uganili ste - stopil na stran Paragvaja; 12. novembra 1878 je odločil, da Chaco pripade Paragvaju, kar je pomenilo kar 60 odstotkov njegovega današnjega ozemlja, in povrhu je to pokrajina z idealnimi razmerami za živinorejo. "Presidente Hayes" je nacionalni junak države in mu vsako leto ob obletnici arbitraže pojejo hvalo. In jih pri tem prav nič ne briga, da velja "presidente" v ZDA za predsednika, ki je bil tako mlačen, da so njegovo politiko označili za politiko brez vonja, barve in okusa.

Digitalno več vredni in manj vredni Kitajci

Ena najbolj zloveščih obsedenosti prihaja iz Kitajske in bi jo lahko imenovali socialna kreditna ocena v digitalnem svetu. Ponazorimo: hoja čez cesto zunaj označenih prehodov ali sekundo prej, preden zasveti zelena na semaforju, ti res lahko zagreni življenje. V kitajskih mestih je po zadnjih podatkih okoli 170 milijonov nadzornih kamer in njihovo število se skokovito povišuje. Podprte so s tehnologijo obraznega prepoznavanja, umetna inteligenca, ki je tukaj na delu, pa seveda s posnetkov prebere še kup drugih podatkov. Kamere na veliko uporablja tudi prometna policija - pešec, ki nepravilno prečka cesto, se nemudoma znajde na sramotilnih LED-zaslonih, nameščenih v križiščih, ob fotografiji se pojavita ime in identifikacijska številka grešnika. Hkrati se posnetek shrani tudi na vladnih spletnih straneh. Sistem naj bi bil postavljen zaradi okoli 250 tisoč smrtnih žrtev prometa letno, a to utegne biti le priročen izgovor za delovanje Velikega brata in za prihodnost, v kakršni najbrž niti Kitajci nočejo živeti.
Umetna inteligenca pomni vse prekrške posameznega človeka in jih všteje v njegovo kreditno oceno. Slednja ni nič drugega kot vrednotenje na točkovni lestvici, koliko je kdo kot posameznik vreden. Prometni prekrški seveda niso najpomembnejša stvar pri merjenju - kreditne točke lahko pridobivate ali izgubljate ob tem, s kom se družite, kaj kupujete, kam zahajate, kako se obnašate v javnosti ... Tako se v državi oblikujejo razredi digitalno več vrednih in manj vrednih državljanov. In če ste se znašli med "drugorazredniki", boste imeli velike težave pri pridobivanju bančnih kreditov, možnostih šolanja, dodelitvi stanovanja, zdravstveni oskrbi ... Krasni novi svet pač.

Argentinci so na kavčih

Na kaj pomislite, ko slišite besedo Argentina? Na tango, nogomet, goveji stejk? Dodajte k vsemu temu še kavč. Kavč v ordinaciji psihoanalitika. Argentinci so obsedeni z njimi. Primerjajte: Slovenija ima devet psihoterapevtov na 100 tisoč prebivalcev, Argentina pa kar 202 psihoterapevta na enako število prebivalcev. No, mi res nismo merilo, ampak celo Danska, ki je druga na svetu po številu teh strokovnjakov, jih ima 85 na 100 tisoč prebivalcev. Lahko si predstavljate, da je v tej državi psihoanalitičnih ordinacij več kot zobozdravniških. Po drugi strani pa je treba povedati, da je zdravstvo v Argentini še zmeraj brezplačno in da lahko kadarkoli pridete na psihoterapijo tudi v bolnišnice, ki zaposlujejo veliko psihostrokovnjakov. Hoditi na psihoterapije je nekaj najbolj normalnega in tega tudi nihče ne skriva. Mnogi strokovnjaki menijo, da argentinska lakota po potopih v globino psihe izhaja iz dejstva, da večina prebivalstva izvira iz družin, ki so se v preteklosti izselile iz Španije in Italije, tudi Francije. Z drugimi besedami: imajo resne težave z identiteto.
Pisatelj Mempo Giardinelli je avtor domislice o psihoterapevtskih potrebah sodržavljanov. Po njegovem je tipični Argentinec "italijanski priseljenec, ki govori špansko, obnaša se kot Francoz, toda rad bi bil Britanec. Ni čudno, da je poln nevroze."

Lepi nosovi Irank

Kaj menite o Iranu? Če verjamete ceneni ameriški propagandi, je Iran pomembna točka na tako imenovani osi zla, ki ogroža svet. Če ste to državo kdaj obiskali, ste zelo verjetno spoznali, da je to dežela čudovitih ljudi - odmislite tiste, ki delajo za državno vlado -, zelo izobraženih in gostoljubnih. Ki imajo velike probleme s totalitarno oblastjo, ta pa jih duši z dolgim seznamom prepovedanih stvari in ravnanj. Kakorkoli, zahodne "dobrine" vstopajo v iranske domove pri zadnjih vratih. Vsekakor ne bi pričakovali, da v državi, ki se deklarira kot muslimanska, na veliko služijo plastični kirurgi. Ampak drži - Iran je vodilna država v svetu po številu plastičnih operacij na število prebivalcev, opravijo jih denimo sedemkrat več kot v ZDA. Najpogostejši lepotni poseg v Iranu je korekcija nosu. A obstaja velika kulturološka razlika: medtem ko ženske na Zahodu svoje operacije praviloma skrivajo, Iranke po posegu samozavestno nosijo bele obliže na nosu v javnosti, da bi pokazale, kako so dosegle ta statusni simbol. Izjemno malo je korekcij prsi, kar je razumljivo - zakaj popravljati tiste dele telesa, ki jih moraš skrivati. A nos vsi vidijo, in če oblast zahteva obvezno pokrivanje telesa in las, hočejo imeti Iranke vsaj obraz dovršeno lep. Javna tajna pa je, da je na drugem mestu lepotnih posegov rekonstrukcija himena. Poročiti se je pač treba po tradicionalnih pravilih.