Zaradi ragbija so Mariborčani odšli na dopust v deželo vzhajajočega sonca

Začeli so s skupinskim delom, končali pa bodo s finalom 2. novembra. Šest tednov bo trajalo svetovno prvenstvo v ragbiju, ki ga prirejajo vsaka štiri leta, tokrat ga gosti Japonska po vsem otoku; zadnji obračun od skupaj 48 pa bo v Jokohami. Na tretjem - po gledanosti - največjem športnem dogodku za olimpijskimi igrami in svetovnim prvenstvom v nogometu meri moči 20 reprezentanc, ki so razporejene v štiri skupine. Po dve z najboljšim točkovnim izkupičkom iz vsake bosta napredovali v četrtfinale. Izrazitih favoritov na svetovnem prvenstvu, ki ga prvič po letu 1987, odkar prirejajo prvenstva najboljših reprezentanc na svetu, gosti Azija, ni.

Neslavni rekord Angležev

Uvodno srečanje je začela gostiteljica v svoji prestolnici proti Rusom in ga pričakovano dobila. Rusija, ki jo je porazila tudi mala Samoa, v ragbiju ni svetovna velesila, na prvenstvo se je uvrstila skozi šivankino uho po diskvalifikaciji Romunije in Španije zaradi reprezentantov, ki so v preteklosti že igrali za druge reprezentance ali po prednikih niso iz teh dveh držav.
Večjih presenečenj doslej še ni bilo. Francija, najboljša neotoška evropska ekipa, je bila boljša od Argentine, Nova Zelandija je v derbiju prvega kroga premagala Južno Afriko, sicer sta obe med favoritinjami prvenstva. V otoškem derbiju je Irska, ki je prvič na vrhu svetovne jakostne lestvice, slavila proti Škotski. Na stavnicah so Irci šele na četrtem mestu, za tretjeuvrščeno Anglijo, drugouvrščeno Južno Afriko in branilko naslova Novo Zelandijo, ki ji tudi tokrat pripisujejo največ možnosti. Spomnimo, da so Angleži pred štirimi leti zabeležili neslavni rekord, ko se je Anglija kot prva gostiteljica prvenstva poslovila že po skupinskem delu. Z Otoka lahko morda pride visoko še reprezentanca Walesa, marca je osvojila pokal šestih narodov. Francija je dobro začela prvenstvo, preseneti pa lahko tudi kakšna otoška državica z območja Tihega ocena, denimo Fidži, najmočnejši med njimi. Cilj Japoncev je, da bi se prvič v zgodovini prebili v četrtfinale. Na prvenstvu sodelujejo še Italija, Gruzija, Kanada, Urugvaj, ZDA, Namibija in Tonga, a te reprezentance po kakovosti ne sodijo med najboljše.

Mariborski podžupan z družino v Tokiu

"Za obisk Japonske se človek ne odloči pogosto, še manj, da bi jo obiskal zaradi športa, ki ga v Sloveniji ne spremljamo množično. Če pa si kar nekaj svojega prostega časa bodisi kot starš bodisi kot športni funkcionar ali kot športnik namenil temu športu, je obisk svetovnega prvenstva in dežele, ki privlači v marsikaterem pogledu, prava izbira, še posebno, če tak dogodek pritegne celo družino," razlaga športni navdušenec Samo Peter Medved, mariborski podžupan in donedavni predsednik Ragbi kluba Maribor, zakaj se je z družino odločil za dopust v deželi vzhajajočega sonca.

Kotiček domačnosti v Jokohami

Z vlakom so se Medvedovi iz Tokia odpravili proti Jokohami na najbolj odmevno tekmo prvega kroga med dvema izjemnima reprezentancama Nove Zelandije in Južne Afrike. "Ker smo rezervirali hotel blizu stadiona v Jokohami, smo se kar peš napotili na tekmo. A šele po iskanju smo nekako spoznali, da to ne bo pravi stadion. Panika! Iskanje taksija, za železnico ali metro ni bilo več časa. Na srečo nam je uspelo pravočasno priti do Nissan Stadiuma, ki so ga pred prvenstvom preimenovali v International Stadium Yokohama - le zakaj bi bila velika avtomobilska znamka deležna brezplačne reklame. Kljub vsem zapletom smo še pred 'kick offom' bili na stadionu, ki je trenutno največji na Japonskem in na katerem bodo igrali tudi finale. Sprejme kar 70.000 ljudi in skoraj toliko nas je tudi bilo na stadionu, uradno 68.459. Na njem smo imeli pravi mali slovenski kotiček, srečali smo tudi Juša Penka, slovenskega reprezentanta in enega največjih talentov slovenskega ragbija, s punco ter Jacka in Maxa Skofiča, sicer Angleža slovenskih korenin; oba sta standardna slovenska reprezentanta in legendi slovenskega ragbija, ki sta se skupaj s še tremi brati Skofič vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov, kot edinih pet bratov z nastopi za državno reprezentanco na eni tekmi, in to za slovensko. Začelo se je z ogrevanjem, himnama in seveda hako - bojnim plesom Maorov. Komu ne bi nagnala strahu v kosti! To je treba doživeti. Medtem je na stadionu že zmanjkalo hrane, saj organizatorji niso pričakovali, da Neazijci toliko pojemo. No, vsaj piva ni zmanjkalo. Po tekmi nas je vojska organizatorjev s prostovoljci pospremila v pravem pohodu proti železniškim postajam, glasno so nas usmerjali z megafoni, žal le v japonščini, in prijazno mahali v slovo," nam je dogodivščino opisal Samo Peter Medved.