20 let evra: Pot od pogodbe za državljane do rekordnega zadolževanja

Ta pogodba pomeni novo fazo v procesu oblikovanja vse tesnejše unije med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo čim bližje državljanom, piše v prvem členu ene najpomembnejših evropskih pogodb, ki je bila podpisana februarja 1992 v nizozemskem mestecu Maastricht.

Z njo je takratnih dvanajst držav članic vzpostavilo Evropsko unijo, kakršno poznamo danes, pri tem sta med ključnimi ukrepi enotni evropski trg in uvedba skupne valute evro. V enotni evropski trg so se vključile vse podpisnice Maastrichtske pogodbe, za uvedbo evra pa deset. Velika Britanija in Danska sta se odločili ohraniti svoji nacionalni valuti funt in dansko krono. Članice, ki so vstopile v območje z evrom, so bankovce in kovance svojih nacionalnih valut zamenjale z evrskimi leta 2002. Tako letos mineva 30 let od podpisa Maastrichtske pogodbe in 20 let od uvedbe gotovine v evrih.

Z vstopom novih članic v EU sta se širila tako skupni trg kot območje z evrom. Skupni trg zdaj obsega 500 milijonov ljudi. Nove članice so se s pogodbami o vstopu v EU zavezale tudi, da si bodo prizadevale čim prej izpolniti pogoje za prevzem evra, ki so predpisani v Maastrichtski pogodbi. Švedska se je kot prva med državami, ki so vstopile v EU po letu 1992, odločila, da evra ne bo prevzela, ampak bo ohranila svojo nacionalno valuto krono.                                                           

Iz skupine desetih držav, ki so članice EU postale leta 2004, je evro kot prva leta 2007 prevzela Slovenija. Od 27 članic EU ima območje z evrom zdaj 19 članic. Hrvaška bo prihodnje leto predvidoma postala dvajseta članica. Pogoje za prevzem evra bi lahko že zdavnaj, če bi to hotele, izpolnile Češka, Poljska in Madžarska. Te države raje vztrajajo pri svojih nacionalnih valutah in denarni politiki, ki jo vodijo njihove nacionalne centralne banke. Za države z evrom namreč vodi denarno politiko Evropska centralna banka (ECB), ki je bila prav tako ustanovljena z Maastrichtsko pogodbo.

Evra kot svoje valute ne uporabljajo le članice EU. V dogovoru z EU ga kot nacionalno valuto uporabljajo še Andora, Monako, San Marino in Vatikan. Prav tako ga kot svojo valuto uporabljata Črna gora in Kosovo.

Do evra po bližnjicah

Na papirju za prevzem evra veljajo strogi pogoji. Ob izbruhu finančne krize leta 2008, ki se je prelevila v evrsko krizo, se je izkazalo, da nekatere članice EU teh pogojev niso dosledno izpolnjevale in so skupno valuto prevzele po bližnjicah. Najbolj so podatke prirejali Grki in jih je evrska kriza najbolj udarila, od nje si še danes niso opomogli. Tudi največji članici Nemčija in Francija nista brez greha. Po letu 2000 je njuna zadolženost močno presegla meje, ki jih v obliki fiskalnih pravil predpisuje Maastrichtska pogodba. Ker je bilo znižanje njunega javnega dolga na največ 60 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) in javnofinančnega primanjkljaja na največ 3 odstotke BDP misija nemogoče, sta leta 2005 preprosto predlagali prilagoditev fiskalnih pravil. Preostalim članicam, ki se imajo za varčne, preprosto ni ostalo drugega, kot da so s temi spremembami soglašale, tistim, ki že ves čas porabijo več od dovoljenega, recimo Italija, pa so te spremembe seveda prišle zelo prav.

Prava slika držav je prišla na dan leta 2008. Nekatere so zabredle v tako globoko krizo, da so v Bruslju leta 2009 najprej vzpostavili začasni sklad za reševanje držav z evrom, ki zabredejo v krizo, nato pa še stalnega, ki so ga poimenovali Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) in velja za neke vrste evropski denarni sklad. Največ sredstev iz obeh skladov je prejela Grčija. V zameno za ta sredstva je zloglasna evropska trojka, v kateri so sedeli predstavniki ECB, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), od Grkov zahtevala izvedbo strogih varčevalnih ukrepov in privatizacijo državnega premoženja. Kmalu za Grčijo je zaradi reševanja prezadolženih bank pomoč iz Evropskega mehanizma potrebovala Irska, potem še Portugalska. Tudi Ircem in Portugalcem je ves čas bila za vratom evropska trojka, a so bili ukrepi, ki jih je zahtevala v zameno za denar, za ljudi nekoliko manj hudi.

Reševanje evra za vsako ceno

Ko je leta 2012 zaradi prezadolženosti Italije in Španije območju z evrom grozil razpad, ker sta preveliki za reševanje s sredstvi iz sklada ESM, se je oglasil takratni predsednik ECB, Italijan Mario Draghi, in izrekel odločilne besede, da bodo za reševanje evra naredili vse, kar je treba. ECB je začela odkupovati obveznice, s katerimi se zadolžujejo prezadolžene države z evrom, nato je odkupe razširila še na obveznice, s katerimi se zadolžujejo problematična podjetja. S temi odkupi je ECB pripomogla, da se prezadolžene države z evrom lahko zadolžujejo po nižjih (zanje še vzdržnih) obrestnih merah.

Hkrati je ECB po izbruhu gospodarske krize, ki je sledila finančni in evrski krizi, začela zniževati obrestne mere z argumentom, da bi spodbudila naložbe podjetij ter s tem gospodarsko rast in okrevanje. Zaradi tega so države z evrom leto 2020, ko je bila razglašena pandemija, pričakale z rekordno nizkimi obrestnimi merami in večinoma občutno višjo zadolženostjo od meje, ki jo dovoljujejo maastrichtski kriteriji. Toda rekordne vsote svežega denarja, ki ga je ECB dajala na trg za podporo gospodarski rasti, so večinoma končale v rokah različnih skladov in njihovih lastnikov, ki so postajali vse premožnejši, večina državljanov pa vse revnejša.

Rekordnim vsotam evrov, ki jih je po letu 2008 iz nič ustvarila ECB, so se v okviru pandemijskih pomoči pridružile nove. Zdaj se ne zadolžujejo več le države same vsaka zase, zanje se zadolžuje tudi Evropska komisija. EU je leta 2020 vzpostavila poseben sklad za okrevanje in odpornost, v katerem je za države članice EU do konca leta 2026 na voljo 750 milijard evrov. Evropska komisija pa je državam dovolila, da jim začasno pri zadolževanju ni treba upoštevati fiskalnih pravil po maastrichtskih kriterijih.

Ves denar v višini 750 milijard evrov za sklad za okrevanje in odpornost si bo na finančnih trgih izposodila Evropska komisija in ga državam članicam razdelila kot nepovratna sredstva in kredite. Slovenska vlada se je odločila, da bo za zdaj uporabila v glavnem le nepovratna sredstva, ki jih ima na voljo.

Račun zmeraj pride

Iz katerih virov bo Evropska komisija dolg vračala, še ni znano. Znano je le, da bodo to novi lastni viri proračuna EU. Če uporabimo logiko navadnega državljana, se Evropska komisija dejansko obnaša kot nekdo, ki si v banki izposoja denar, ob tem pa računa, da ga ne bo treba vrniti. A tako kakor za navadne državljane kot dolžnike tudi za države račun zmeraj pride.

Na to, da bo ta račun treba plačati in ne bo prijeten, v Sloveniji vse bolj glasno opozarja fiskalni svet. V februarski mesečni informaciji je opozoril, da se Slovenija uvršča v prvo polovico članic EU z največjim povečanjem deleža dolga v BDP od konca leta 2019. Po njegovi oceni trenutna visoka konjunktura zakriva slabšanje strukturnega položaja javnih financ. V krizi sprejeti diskrecijski ukrepi strukturne narave, ki niso povezani z epidemijo, bodo v prihodnje stanje javnih financ slabšali za približno 2 odstotka BDP na leto, kar zgolj v letu 2022 pomeni okoli 1,2 milijarde evrov, so izračunali v fiskalnem svetu.

Na ministrstvu za finance pojasnjujejo, da se je javni dolg Slovenije v letu 2020 povečal za 14,2 odstotne točke, kar je primerljivo s povečanjem v povprečju v državah območja evra (13,7 odstotne točke). Javni dolg Slovenije v višini 79,8 odstotka BDP je bil za 17,5 odstotne točke BDP nižji od povprečja območja z evrom, ki je znašalo 97,3 odstotka BDP. Od povprečja EU je bil nižji za 10,3 odstotne točke BDP. "Kljub temu da bodo prve usmeritve za prihodnjo fiskalno politiko po prenehanju splošne odstopne klavzule od fiskalnih pravil na ravni EU predvidoma na voljo šele tekom leta 2022, vlada načrtuje postopno zniževanje javnofinančnega primanjkljaja, ki se bo do leta 2024 znižal pod 3 odstotke BDP," so nam pojasnili na ministrstvu za finance. V tem času se bo po njihovih načrtih v deležu BDP zniževal tudi javni dolg in padel pod 75 odstotkov BDP.

Na ministrstvu za finance ob tem poudarjajo, da javnofinančna realizacija kaže, da so proračunski izdatki namenjeni različnim ukrepom za pomoč gospodarstvu in prebivalcem ter so za delovanje javnih storitev za zajezitev posledic epidemije covida-19 v letu 2021 znašali okoli 2,9 milijarde evrov, v letu 2020 pa okoli 2 milijardi evrov.

Po oceni ministrstva je dolg sektorja država konec leta 2021 znašal 77,3 odstotka BDP oziroma 38,9 milijarde evrov. "Slovenija je dolg, izražen v deležu BDP, ki je sicer posledica proticikličnih fiskalnih spodbud za ohranitev potenciala slovenskega gospodarstva, kupne moči in socialnega položaja ljudi, zvišala manj kot v poprečju držav območja z evrom," na ministrstvu za finance zavračajo opozorila fiskalnega sveta.

Motnje v oskrbi še v letu 2023

Ob tem Mednarodni denarni sklad (IMF) opozarja, da se motnje v oskrbi, ki so lani zmanjšale gospodarsko rast na območju z evrom, lahko nadaljujejo tudi v letu 2023. Omejena ponudba je imela pomembno vlogo pri spodbujanju inflacije cen pri proizvajalcih. V prvih treh četrtletjih leta 2021 je bila proizvodna komponenta inflacije za približno 10 odstotnih točk višja v primerjavi s časom pred letom 2020. "Ocenjujemo, da lahko ponudbenim šokom pripišemo približno polovico povečanja inflacije cen industrijskih proizvodov, preostanek pa je večinoma posledica povečanega povpraševanja," navaja IMF.

Tveganja, da se bodo ozka grla ohranila dalj časa, so izziv za oblikovalce denarne politike. Najti bodo morali rešitve, kako ohraniti okrevanje gospodarstva in zagotoviti, da bo proizvodnja dohitela trend pred pandemijo, ne da bi pri tem spiralno naraščale plače in cene. Ključno za obvladovanje tega izziva je po mnenju analitikov IMF ohranjanje stabilnih srednjeročnih inflacijskih pričakovanj.

ECB se je po njihovi oceni ustrezno odločila, da bo ohranila spodbujevalno denarno politiko, dokler ne bo dosežen njen srednjeročni inflacijski cilj, ki je 2 odstotka, hkrati pa ohranila prožnost za prilagoditev, če se visoka osnovna inflacija izkaže za trajnejšo od pričakovane.

Hitra ukinitev prostega pretoka blaga in oseb

Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji je ob 30-letnici notranjega trga EU in 20-letnici uporabe evrskih bankovcev in kovancev organizirala razpravo o prihodnosti notranjega trga EU in evra. Dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za evropsko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, je dejala, da je pandemija pokazala, kako hitro na notranjem trgu lahko pride do prekinitev prostega pretoka blaga in oseb. Zato je med glavnimi izzivi držav z evrom to, da najdejo pravo mero predvsem pri zagotovitvi prehranske smooskrbe in delujočim notranjim trgom. "Države, ki gospodarsko niso najbolj razvite, so bolj na udaru skupnega trga, morda so ga na začetku celo preveč idealizirale," je dejala.

Dr. Matjaž Nahtigal, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, je izpostavil krepitev socialnih stebrov. Po njegovih besedah izziv EU ni le delitev med severom in jugom, ampak tudi obstoj močnih notranjih delitev med privilegiranim delom gospodarstva in družbe, ki uživa prednosti evra in skupnega trga, medtem ko je večji del prebivalstva tako v EU kot na območju evra še vedno izključen iz teh privilegijev.

"Zato bo ključen izziv, kako omogočiti dostop do vseh virov, vključno z visokokakovostnim izobraževanem, socialo, potrpežljivim kapitalom. Potrebujemo institucionalne in nacionalne inovacije, treba bo odpreti prostor za regionalne, lokalne ter nato še nacionalne pobude razvojnih politik, saj bomo le tako dobili bolj vključujočo EU," je pojasnil Nahtigal.

Vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji dr. Jerneja Jug Jerše je pojasnila, da so države članice po izbruhu pandemije sprejele idejo o skupnem zadolževanju, ker so bile prizadete vse. To je po njenih besedah morda tudi dodaten korak na poti k fiskalni uniji. Sklad za okrevanje in odpornost v vrednosti 750 milijard evrov je sicer začasen mehanizem do leta 2026, a morda se bodo članice odločile, da želijo ta mehanizem podaljšati. Spomnila je še, da namerava Evropska komisija svoje usmeritve glede prilagoditve fiskalnih pravil, v katerih so določene meje za zadolževanje držav, predstaviti maja ali junija. Svoj predlog pripravlja tudi Francija v vlogi predsedujoče Svetu EU.

EU je danes naklonjena večji porabi

Evropski poslanec Klemen Grošelj (Renew/LMŠ) je ocenil, da je EU danes naklonjena večji porabi, toda videli bomo, kakšen bo razvoj dogodkov v prihodnjih mesecih. Zadolževanje v koronski krizi je bilo potrebno. "Težava postaja, da finančni trgi postopoma reagirajo na to, da se kriza izteka, zato se pričakovani donosi na obveznice določenih članic zvišujejo. Razprave v Bruslju potekajo v več smereh. Ena je bila možnost, da bi se fiskalna pravila do neke mere individualizirala, kar pomeni, da bi še vedno bila skupna, a bi se tudi prilagodila potrebam in razvoju posameznih članic," je pojasnil Grošelj. Velik izziv bo po njegovih besedah tudi dogovor o lastnih virih, s katerimi bo EU vračala izposojeni denar iz sklada za okrevanje in odpornost.

Vrnitev zadolževanja v realne okvire

Evropska poslanka Romana Tomc (EPP/SDS) je ocenila, da se je ECB doslej primerno in uspešno odzivala na krize, težave rešuje uspešno in ima dobre načrte za prihodnost. ECB nima moči uravnavanja gospodarskega razvoja v članicah, ta je odvisen od številnih dejavnikov, predvsem od sposobnosti vlad in od gospodarske moči. Glede sprememb pravil pakta o stabilnosti in rasti je Tomčeva predstavila pogled politične skupine EPP, v njej so "do pretiranega zadolževanja in dolgotrajnega stalnega zadolževanja skeptični". Sprejemajo, da sta v času krize potrebna tako zadolževanje kot tudi solidarnost med članicami, a to zadolževanje je treba na neki točki spraviti v realne okvire, ki jih je evropsko gospodarstvo sposobno vzdrževati. Poleg tega je treba zadolževanje usmeriti v produktivne namene.

Dvig obrestnih mer bo prizadel ljudi

Evropska poslanka Tanja Fajon (S&D/SD) je izpostavila, da se je EU iz zdravstvene krize izvlekla lažje kot iz gospodarske krize pred leti. "S skladom za okrevanje in ukrepi ECB so se države uspešno spopadle s krizo," je dejala. ECB se bo morala na inflacijo odzvati z dvigom obrestnih mer in to bo prizadelo ljudi, pa tudi javni dolg bo treba vračati po višjih obrestnih merah. Prepričana je, da se ne bomo vrnili v povsem enaka pravila kot pred pandemijo, saj bo treba zagotoviti, da bo mogoče naložbe v zeleni in digitalni razvoj izpeljati tudi z obsežnimi javnimi sredstvi. Temu bo treba prilagoditi fiskalna pravila.