Ferdinand Malič (Mallitsch) se rodi 7. marca 1820 v avstrijskem Gradcu. Že ob rojstvu je bil zaznamovan z dejstvom, da njegova starša kljub temu, da sta bila poročena, nista živela skupaj. Kaj je vodilo k tem za začetek 19. stoletja nevsakdanjim okoliščinam, ne vemo. Oče Valentin je izhajal iz stare ljubljanske rodbine Malič, mati Ana, z dekliškim priimkom Višner, pa je bila hči posestnice Barbare Višner, ki je imela kmečko posestvo Vukovski dvor (Willkommhof) v Vukovju pri Pernici. Na posestvu na obrobju Maribora, kjer stoji stari dvorec s temelji iz sredine 16. stoletja, je tako preživljal velik del svojega otroštva. A takrat verjetno še ni slutil, da bo nekega dne Vukovski dvor njegov dom.
Šolanje v Gradcu in prvo dunajsko obdobje
Leta 1841 se po končani gimnaziji vpiše na graško univerzo, kjer obiskuje risarsko akademijo in hkrati študira logiko, filozofijo in pravo, a študij slednjih kmalu opusti in se posveti zgolj risanju. Akademijo tedaj vodi Joseph E. Tunner (1792-1877). V Mariboru in okolici je znan zaradi križevega pota v Malečniku (leta 1871 so slike iz 13 kapelic prenesli v župno cerkev), oltarne slike v mariborski Alojzijevi cerkvi na Koroški cesti ter oltarnih slik v Ljutomeru, na Frankolovem in Teharjah. Maličeva učitelja sta Josef August Stark (1782-1838) in Ernst Christian Moser (1815-1867); slednji ga spodbudi k nadaljevanju študija na Dunaju. Maličeva mati v tem času prevzame gospodarjenje na posestvu v Vukovju.
Za spominsko razstavo ali izdajo monografije je vedno pravi čas, brez potrebe po alibičnosti okroglih obletnic
Dunaj drugič in Pariz
Leta 1851 se vrne na Dunaj, kjer postane učenec Ferdinanda Georga Waldmüllerja (1793-1865), enega najvidnejših slikarjev bidermajerja tistega časa. Čeprav je bil bidermajer slog, ki je slikal in podpiral tradicionalni meščanski predmarčni pogled na svet, Waldmüller nikakor ni bil zgolj sledilec utečenih akademskih slikarskih smeri in tehnik. Kritičnost do takšnega akademskega pojmovanja slikarstva ga celo privede do prisilne upokojitve leta 1857. Malič pod njegovim mentorstvom prične v jeseni 1851 slikati eno svojih najbolj znanih del Najdenček. Slika na razstavi avstrijskega likovnega društva na Dunaju leta 1852 pritegne veliko pozornosti, odkupijo jo za zbirko v dunajski palači Belvedere. Kritiki Maliču priznavajo "slikarske sposobnosti, svež kolorit, mojstrsko kompozicijo, resničnost in toplino v predstavljenih značajih, skratka vse, kar mora imeti žanrski slikar". Med bolj znanimi Maličevimi slikami v tem času nastanejo Mali rekrut, Mala zločinka, Otroška soba ...
Njegovo slikarsko ustvarjanje dobi polet. Jeseni 1854 se skupaj s prijateljem, prav tako slikarjem in kasnejšim deželnim arheologom Karlom Haasom, odpravi na študijsko potovanje po Evropi. Obiščeta Dresden, Leipzig, Düsseldorf, Köln, Bruselj in Pariz. V Parizu se izpopolnjuje pri slikarju Leonu Cognietu (1794-1880). Leta 1855 se na pariški svetovni razstavi predstavi s svojim Najdenčkom. Čas Ferdinandovega bivanja v Parizu je tudi čas umetniške kolonije Barbizon (1830-1870), skupine slikarjev, ki jih je družila barbizonska šola slikanja, poimenovana po kraju blizu Fontainebleaujskega gozda, južno od Pariza, kjer so se zbirali umetniki, ki so se umaknili iz mesta, zavračali akademizem in veljajo za predhodnike impresionizma. Njihov vpliv je opazen na slikah, ki so nastale v Maličevem slovenskogoriškem obdobju, po letu 1855 ...
A vsemu naštetemu sledi presenetljiv preobrat. Namesto umetniškega zagona in vzpona Pariz Maliča sooči z realnostjo. Prepad med njim in mojstri, ki jim je v Parizu priča, ga privede do sklepa, da ne bo nikoli slikar, kakršen je želel biti. Odloči se opustiti slikarsko kariero.
Vukovje
Tako se poleti leta 1855 Ferdinand vrne k materi na posestvo v Vukovju. A ima zgodba s tem ključnim zasukom v Maličevem življenju zagotovo še kak drug, najverjetneje tudi cankarjanski moment. V času njegove odločitve za vrnitev prejme materino pismo, v katerem ga ta nagovarja, naj se vrne domov in prevzame posestvo. Edinec, ki je živel brez očeta in katerega mati se je tako materialno kot z delom na velikem posestvu žrtvovala za izpolnitev sinovih slikarskih sanj, takšne prošnje zagotovo ni mogel zavrniti. Realnost, preživetja na kmetiji v Vukovju, je bila močnejša od pariških umetniških sanjarij.
Čopiče za nekaj časa odloži, a leta 1858 ob prenovi domače cerkve svete Marjete v Pernici naslika glavno oltarno sliko z istoimensko svetnico. Načrti za glavni oltar v cerkvi so bili delo njegovega slikarskega kolega s potovanja po Evropi Karla Haasa. Omenjena slika je po znanih podatkih poleg še ene slike v zasebni lasti edina, ki je za njim ostala na Slovenskem.
Leta 1865 se poroči z osem let mlajšo Anno Marijo Schramm. Žena ga vsaj deloma razbremeni pri delu na kmetiji, kar mu omogoči, da ponovno prične z resnejšim slikarstvom. V zakonu se rodita sinova Otmar (1866) in Heinrich (1869), ki skupaj z ženo postaneta pogost motiv njegovih slik. A vedno pogosteje se posveti tudi krajinskemu slikarstvu, pri katerem se opazijo poteze barbizonske šole slikanja, prepletene s pečatom Maličeve umetniške izoliranosti od modernih (modnih) slikarskih tokov v Vukovju, kar mu daje svojstven slikarski karakter. Najznačilnejše slike tega obdobja so Na napajališču (1865/1870), Stari viničar (1866), Na obrežju Pesnice (1867), Doma (1868), Srečno otroštvo (1868), Spalnica (1870), Družina Malič v dnevni sobi svoje hiše (1870), Podeželska idila (1868/70), Travnik z drevesi (1868/70), Poplavljen travnik z brodnikom (1870), Večerno razpoloženje na reki Pesnici (1868/70), Družinska sreča (1870/1872), Gorska cesta v mesečini (1880), če naštejemo najbolj značilne. Kritiki ga kasneje pripoznavajo predvsem kot dobrega krajinarja.
Za njim ostaja okoli 300 likovnih del, velik del jih hranijo v Novi galeriji deželnega muzeja Joanneum v Gradcu
Smrt v Lenartu
Razbrati je, da je Ferdinand živel na Vukovskem dvoru srečno, a trdo, delovno življenje, saj je kmečko posestvo, s katerim se je družina Malič preživljala, zahtevalo celega človeka, predanega kmečkemu delu. Sinova ne ostaneta na posestvu; sin Otmar, doktor prava, naredi uspešno policijsko kariero in postane šef policije v Gradcu, Heinrich oziroma Hinko je sprva trgovec v Gradcu, kasneje distributer piva v Poljčanah. Oče ju očitno ni želel prikovati na Vukovski dvor. A skrb za posestvo počasi nažira Ferdinandovo zdravje (tako v svojih spominih na očeta zapiše sin Otmar), zato se odloči posestvo, ki mu fizično ni več kos, prodati. Prvi oglasi se pojavijo v časopisju leta 1890, leta 1895 se posestvo proda in Malič se z ženo preseli v trg Lenart, v hišo, ki je stala prav na robu današnjega doma kulture. A Lenart Maliču ni usojen, saj ga po nekaj mesecih istega leta, 15. avgusta, zadene kap, po kateri bolj kot ne zgolj še vegetira. 10. novembra 1900 Malič umre. Marburger Zeitung zapiše kratko novico o njegovi smrti, a njegove akademske slikarske preteklosti ne omeni. Pokopan je v Lenartu, njegovega groba danes ni več najti.
Po smrti
Ferdinanda Maliča se spomnijo kmalu po smrti z razstavo njegovih slik Štajerskega slikarskega društva (2.-23. februar 1902) v Gradcu in na razstavi decembra 1902, ki jo je pripravila trgovina z umetninami E. Hirschler & Comp. v dvorani Grabenhofa na Dunaju. Potem počasi tone v pozabo na obeh straneh današnje meje. V Avstriji je le še eden izmed ne tako majhnega števila slikarjev časa, v katerem je bilo slikarstvo tudi moda premožnejših slojev; pri nas ni ostalo razen ene slike nobeno drugo slikarsko delo, po katerem bi ga presojali. Za nameček se je Malič kljub koreninam, ki so po očetovi strani segale na Kranjsko, in slovensko zvenečemu priimku deklariral za Nemca ter aktivno sodeloval v političnem življenju nemških liberalcev, kar gotovo ni prispevalo k ohranjanju spomina nanj v med- in povojnem času na Slovenskem.
Njegov Vukovski dvor na severni strani akumulacijskega Perniškega jezera je danes le še ruševina, letnica 1550 na obokih kletnih vrat se bo počasi usula, tako kot zdaj zdaj celoten dvorec. Za Ferdinandom Maličem ostaja okoli 300 likovnih del, velik del jih hranijo v Novi galeriji deželnega muzeja Joanneum v Gradcu, tako na stalni razstavi kot v depojih. Pretekla so desetletja, po katerih danes vendarle s časovne distance namesto razlik lažje vidimo bistvo; stvari, ki so nam skupne. In štajerski slikar Ferdinand Malič je prav to: človeška usoda, umetniški duh, ki vztrajno priča o naših krajih, ljudeh, nekih drugih časih, ki počasi tonejo v brezbrižnost pozabe. A ostrina spomina morda vendarle vedno ne kloni pred topo(umno)stjo pozabe. "Iz roda v rod duh išče pot."
Čeprav prav letos mineva 200 let od rojstva in 120 let od smrti tega slikarja, je za spominsko razstavo ali izdajo monografije lahko vedno pravi čas, brez potrebe po alibičnosti okroglih obletnic. Ferdinand Malič si nekega dne to zasluži. Zaradi nas samih.
