Pet mrtvih in še veliko več poškodovanih, predvsem policistov, je tragična bilanca divjanja drhali. Predsednik, ki je bil v Beli hiši pred Trumpom, Barack Obama, ni izbiral besed: "Trenutek velike sramote za naš narod." Joe Biden, ki na čelo washingtonske administracije prihaja po slovenskem zetu, je prepoznal delo "domačih teroristov", ki so sredo spremenili v "enega najmračnejših dni v zgodovini ZDA". Celo Lindsey Graham, eden ključnih republikanskih podpornikov, je bil, ko je dan zatem razgalil razbitine ameriške demokracije po Trumpovi štiriletki, iz sebe: "S Trumpom sva prehodila peklensko pot. Sovražim, da se konča na ta način. O, bog, sovražim. Z mojega stališča je bil konsekventen predsednik. Ampak prva stvar danes, kar lahko rečem: mene odštejte, dovolj je."
Ob prizorih, ki bi jih še nedavno imeli za slike civilizacijske distopije, so se mi prikradli verzi industrial rock metal zasedbe Rammstein iz znamenite pesmi Amerika, sicer odmevno popularne kritike ameriškega političnega in kulturnega imperializma: "... Amerika je čudovita/Amerika, Amerika/Živimo v Ameriki/Kokakola, wonderbra/Živimo v Ameriki/Amerika, Amerika/Živimo v Ameriki/Kokakola, včasih vojna/Živimo v Ameriki/Amerika, Amerika." Ameriški izvoz demokracije se je končal z implozijo. Le nekaj ur prej, preden se je Trumpova horda prebila v kongres, mi je oddal tekst dr. Andrej Stopar, ertevejev dopisnik iz Washingtona, ki je tudi stalni Večerov kolumnist, ta mesec pa mu je še izšla knjiga Ameriški Rubikon. In v njej je zapisal: "Ker so Združene države Amerike tako ikonične, svet običajno misli, da to državo pozna. A le redko kdo razume, kaj v vsakdanjem življenju dejansko pomeni ameriško pojmovanje svoboščin iz 1. ustavnega dopolnila. Zato tudi od zunaj težko presojamo, kako rušilno je vedenje Donalda Trumpa in omenjenih politikov za institucije ameriškega sistema." Posledice premikov v strukturi politike, njenih procesov, fenomenov, in to tako na ravni realne politike kot retorike, se iz ZDA razlijejo po svetu. Smo na ameriško "črno sredo" gledali v oči prihodnosti, za katero smo se v preteklosti kot civilizacija, ki je v 20. stoletju vstala iz ruševin totalnega uničenja v drugi svetovni vojni, zaklinjali, da je ne bo več? Smo videli, kam pripelje vulgarna, rušilna, populistično-nacionalistična skrajnodesničarska politika, v kateri je dovoljeno vse, ki je radikalizirana v svojem bistvu, ki ni izgubila le elementarne korektnosti, ampak vse etične, moralne in druge zavore? Katere cilj je sesuvanje, demontaža demokratičnih institucij, mehanizmov pravne države, demonizacije medijev, drugače mislečih? Trump in trumpizem sta res najprej problem ZDA - zgodovinsko gledano, je sistem "zavor in ravnotežij" na ekscese in incidente večinoma odgovoril ustrezno, z novimi varovalkami. Sta temna senca republikanske stranke, ki se je oportunistično od Trumpa kdaj ograjevala, v resnici pa se s fenomenom, ki je eskaliral, ni nikoli soočila, a tudi prihajajoče Bidnove administracije. Pri čemer demokrati nikakor niso brez velikih grehov, ko gre za krhanje demokratičnih postulatov. Recept vrnitve v predtrumpovski čas ne bo dovolj. Ali kot je ta teden zapisal še en naš ameriški sodelavec, Sebastijan Kopušar: "Trumpizem še ne bo potonil s človekom, ki mu je dal ime." Napačno bi bilo Trumpa psihiatrizirati kot "političnega norca", kot motnjo, ki se je prikradla v sistem, mu nadeti masko iracionalnosti. Ne, niti v njegovih zadnjih dejanjih sejanja kaosa in anarhije ni manjkalo premišljenosti, potez, na katerih bo gradil naprej.
Bilo bi napačno Trumpa psihiatrizirati kot "političnega norca", kot motnjo, ki se je prikradla v sistem
Trumpovih posnemovalcev, podpornikov, tistih, ki nas potiskajo v čas postdemokracije in postresnične politike, za katero je doktrino zasnoval eden od političnih očetov Donalda Trumpa, Steve Bannon, imamo v Evropi dovolj. Preveč. Ne bodo odšli s Trumpom niti se ne bodo bistveno spremenili. Ne nazadnje je iz premierske palače na Gregorčičevi v Ljubljani doslej v Washington romala le čestitka Trumpu in republikancem za zmago, ki je nikoli ni bilo. Prav tako ni bilo korekcije tega politično-diplomatskega faux pasa, napake, zdrsa, pa je to prizanesljiv izraz. V tokratnih odzivih uradne Ljubljane smo pogrešali bolj nedvoumno obsodbo Trumpa in njegove zapuščine, da bi, kar je počel in uničil, poimenovali s pravim imenom.
In naj spomnimo, da so se možakarji samooklicane paravojaške milice v maskirnih uniformah pri nas že mirno sprehajali po predsedniški palači. Le razbili takrat niso nič.
* Amerika je čudovita
Obiščite spletno stran brez oglasov.
