Balkanski eros Abramovićeve in Bitefa

Verjetno ni naključje, da je bila razstava del najslavnejše srbske umetnice vseh časov, Marine Abramović, v času mednarodnega gledališkega festivala Bitef. Oba dogodka bi se lahko povezala. Sploh letos, ko je v ospredju imerzivni teater, kjer publika sodeluje v predstavah. Najbrž nihče od nas, tujih spremljevalcev Bitefa, ni odšel iz Beograda, ne da bi se ustavil v Muzeju sodobne umetnosti in si ogledal razstavo Čistilec v obnovljenem MSU na Ušću. Za razstavo je srbska vlada primaknila pol milijona evrov. Take vsote muzej ne dobi za celotno razstavno produkcijo več let. Najzaslužnejša za vrnitev velike srbske umetnice domov je premierka Ana Brnabić, to je umetnica tudi večkrat javno poudarila. In je tudi razlog, da jo je do aktualne Vučićeve oblasti kritična srbska javnost hladno sprejela. Z distance se sicer zdi, da vsi skupaj potrebujejo katarzo.
Srbom se je več kot štiridesetletno čakanje na umetniško legendo izplačalo, saj so zdaj dobili celo retrospektivo njenega petdesetletnega dela. Strasti do kontroverzne umetnice so se skozi čas malce umirile, še vedno pa ji rojaki zamerijo marsikaj. Še najbolj uspeh, finančni in medijski. Najbolj absurden je očitek, da je s svojo umetnostjo obogatela, cela plejada srbskih umetnikov pa živi in ustvarja na robu preživetja. A za to najbrž ni kriva. Druga zamera je, da svoj narod in njegovo bližnjo zgodovino svetu predstavlja potvorjeno, preveč demistificira in da ji "pač ni bilo sile" v tistih sivih jugoslovanskih časih, če je bil oče major, Titov gardist, vojni heroj, mati pa direktorica Muzeja revolucije v Beogradu.
Ko je bila prvič v Beogradu trideset let po odhodu leta 2004, se je razjokala v Muzeju Nikole Tesle, ko je prejela prestižno srbsko nagrado 45. Oktobrskega salona. Tedaj se je z mestnimi oblastmi tudi dogovorila za razstavo Čistilec. Razjokala se je nad usodo svojih sopotnikov iz generacije - Raše Todosijevića, Ere Milivojevića, Zorana Popovića, Neše Paripovića in Gergelja Urkoma, s katerimi je na začetku 70. let začenjala kariero v SKC-ju. Razjokala se je nad njihovo klavrno usodo, saj so kljub talentu ostali tam, kjer so bili. "Tudi sama bi bila tam z njimi danes, če ne bi odšla," je dejala.

Kdo čisti koga

Odmevno beograjsko retrospektivno Čiščenje Marine Abramović se je začelo preteklo soboto ob 6.23 zjutraj in tudi to prvo srečanje z javnostjo je bilo performans. Skladen s konceptom beograjske razstave, na kateri ob zori "čisti" svojo umetniško kariero in iz svojih arhivov jemlje najmarkantnejša dela. "Nič strašnega ni skočiti niti poleteti. Skočite lahko z nebotičnika, če želite. Nevarnost se začenja, ko se morate dotakniti tal. Pred štiriinštiridesetimi leti, ko sem zapustila to državo, sem skočila. In letela ves čas odtlej. Danes čutim, da se dotikam tal. Topla dobrodošlica, ki ste mi jo priredili, je ublažila padec, ki bi bil lahko katastrofalen," je spravljivo začela svojo jutranjo beograjsko predstavitev.
Razstava Čistilec je prva velika evropska retrospektiva Marine Abramović. Po premieri v Stockholmu je potovala v Muzej moderne umetnosti Luiziana v danskem Humlebeku, Heni Onstad Kunstsenter v Oslu, Bundeskunsthale v Bonnu, Fondacijo Palazzo Strozzii v Firencah in Center za sodobno umetnost v poljskem Torunu. Seveda je beograjska predstavitev veliki come back umetnice, ki je zadnjič samostojno razstavljala v svojem rodnem mestu leta 1975.
Razstava kronološko spremlja vse faze kompleksne polstoletne kariere Abramovićeve – od zgodnjih slikarskih in konceptualnih del preko solo performansa in skupnega dela z Ulayem, do kultnih del iz samostojne kariere umetnice. Poučna in v mnogočem fascinantna retrospektiva predstavlja 120 del, slik, risb, objektov, fotografij, audio in video del, filmov, scenografij, reperformansov in arhivskega materiala, antologijska dela umetnosti performansa, kot so serija Ritem, Lips of Thomas, Relacijska dela, Prehod preko nočnih mor, pa tudi dela ki so obeležila njen recentni opus - Balkanski barok, Sedem lahkih komadov, Umetnik je prisoten. Ob razstavi prireja v teh dneh tudi masterklas performansa za izbrane mlade srbske umetnike, ki se spoznavajo z "metodo Abramović".

Sestop v neverjetno vesolje M. A.

Tisto nedeljsko jutro, ko smo z vnaprej kupljeno karto čakali pred vhodom, smo bile ženske v večini. Skozi prvi vhod plane najprej v obiskovalca zvok tankov in streljanje. Treba je opozoriti, da smo na Balkanu najbrž. Prvi vtis ni bil ravno obetaven, tudi pregled vstopnic je tekel zelo po domače in muzejska trgovina-kavarna je bila na ravni zanikrnega balkanskega kolodvora: nedelujoči kavni avtomat in nekaj nametanih majic, rokovnikov, pisal z znaki umetnice.
Ko človek sestopi po štirih dneh bitefovskega sveta gledališča v performativno vesolje njenih silnih desetletij krvavo resn(ičnostn)ega ustvarjanja, je najprej globoko presunjen, osupel nad iskateljskim lokom njenih performansov, nad konsistentnostjo opusa, njegovo neverjetno notranjo logiko. Razjasni se marsikaj, ko prvič vidiš njena najzgodnejša dela, njene slike. Mnoge risbe in skice napovedujejo odmik k performativu že strašno zgodaj, ko je bila še, kot pravi njen sošolec iz Zagreba, Lajči Pandur, plaha in negotova mlada umetnica. V zagrebškem akademijskem postdiplomskem razredu slikarja in pedagoga Krsta Hegedušića je bila z njim in iz tistih časov je na razstavi marsikaj vznemirljivega. Med drugim tudi tablica v okvirčku, kjer zapiše: "S svinčnikom sem povezovala zvezde in planete."
Nekoč se je sama poimenovala mama performansa. Ko je praznovala svojo sedemdesetletnico, je izdala avtobiografijo Walk Through Walls - Prehajam skozi zidove na 300 straneh. Predlani je izšel prevod v Beogradu pri Samizdatu B92. Že dolgo ni nihče tako razsul prevladujoče jugonostalgije.
Umetnica na lastnem primeru razgalja vse mehanizme sodobnega sistema umetnosti v vseh estetskih, ideoloških in ekonomskih razsežnostih. Z lastnim telesom kot izrazno obliko se je gnala onstran vseh meja in pri tem včasih tvegala celo življenje, da je ustvarila predstavo, ki je izzivala šok in ganjenost občinstva. Zapeljiva, neustrašna in nesramna Abramovićka velja seveda za umetniško ikono, kontroverzno figuro. Sama je skozi čas pridno skrbela za svojo avtomistifikacijo. A ko prenikneš na taki retrospektivi v njeno ustvarjalno vesolje, se ji lahko le globoko pokloniš.

Umetnica je prisotna

Najbolj si jo je javnost zapomnila po retrospektivi njenih del v muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku leta 2010. 736 ur in pol je izvajala performans Umetnica je prisotna (The Artist is Present). Vsak dan od marca do maja je v tišini sedela na stolu in na drugi strani mize zgolj z očesnim stikom komunicirala z obiskovalci performansa. Našteli so 750.000 ljudi. Na beograjski razstavi lahko vidimo tudi tako imenovane reperformanse, kjer lahko obiskovalci sedimo pri mizi in gledamo v performerja. Najeli so tuje in domače mlade umetnike za to vlogo in priče smo reprodukciji mnogih performansov.
Največ o njenem življenju in ustvarjanju nam je razkril film o njej - The Artist is Present. Režirala sta ga Matthew Akers in Jeff Dupre. Celovečerni dokumentarec Marina Abramović: Umetnica je prisotna iz leta 2013 nas popelje v njen svet in spremlja umetnico, ko se pripravlja na velik trenutek: retrospektivo svojega dela v newyorški MoMi. Za Marino je bil dogodek priložnost, da slednjič odgovori na vprašanje, ki ga je vedno znova zastavljala v času štirih desetletij: "Zakaj neki je to umetnost?"
Njen preprosti Manifest umetnikovega življenja lahko beremo na razstavi. Prva zapoved je, da umetnik ne sme lagati sebi in drugim, da ne sme krasti idej drugim umetnikom, ne delati kompromisov zaradi sebe in trga, ne sme iz sebe ustvariti idola ali ubiti človeškega bitja. Ob temeljnih napotkih so še umetnikov odnos do ljubezenskega življenja, depresije, samomora, navdiha ...

Balkanski erotski ep

Vznemirljiv in s posebnim opozorilom, da video performans v črni škatli lahko vznemiri mlajše od 16 let celo v spremstvu staršev, je Balkanski erotski ep, 2005. zasnovan v raziskovanju erotičnega v balkanski kulturi. Gledamo trop žensk vseh starosti na deževnem polju v nošah, kako privzdigujejo krila in svoje genitalije nastavljajo dežju. Na drugem videu mlad moški masturbira pod vedrim deževnim nebom, na tretji je kopulacija golih teles z zemljo - vse izhaja iz ljudskega verovanja, da je v erotičnosti nekaj nadčloveškega, kar ne prihaja iz nas, ampak od božjega. Genitalije imajo pomembno vlogo pri obredih plodnosti in obdelovanju zemlje v zavesti balkanskih kmetov. Večkanalna, petdelna video instalacija Računajte na nas iz leta 2004 predstavi dečka, ki poje ljubezensko pesem, deklico, ki poje o hrepenenju, petokrako zvezdo, sestavljeno iz otrok, na sredini pa performerko-okostnjaka. Na centralnem videu je otroški pevski zbor, ki poje nekdanjo himno Hej, Slovani, dirigira pa v okostnjaka oblečena performerka.