Darka Zvonar Predan
Kadar ne potuje po svetovnih odrih, živi v idiličnih Svečah v Rožu, kjer sta si s soprogom Zdravkom (Valentinom) Inzkom, avstrijskim diplomatom, trenutno visokim predstavnikom v BiH, iz starega skednja ob njegovi domačiji pri Pregleju ustvarila prelep dom. Mati dveh otrok, Simona, ki živi in dela na Dunaju, in Valentine, ki je svoj podedovani pevski talent usmerila v muzikal. Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko s častnim nazivom komorna pevka je vajena svetovnih odrov, vabil velikih dirigentov, nastopov z najboljšimi orkestri in najvišjih priznanj. "Čeprav velja za eno od vodilnih in najbolj iskanih mezzosopranistk na svetu, se ob njej ne moreš znebiti občutka, da ji je kar malo nerodno, ker je tako slavna," je o njej pred časom zapisal londonski Guardian. Res je neverjetno skromna, topla, iskrena. Takšna, da doma na avstrijskem Koroškem ne odreče niti prošnjam za nastop na kakšnem krajevnem odru ali pa se pri nedeljski maši v sveški farni cerkvi pomeša med domače cerkvene pevke. Minuli torek je z njo in s Slovenskim komornim orkestrom z Dunaja uživalo občinstvo v mariborski dvorani Union. Užitek je tudi pogovor z njo.
Odkar sem obiskala vašo rodno Argentino, se zavedam razdalj med obema svetovoma, zato kapo dol pred vašim trdnim slovenstvom.
(Nasmeh.) "Hvala. Res je že fizična razdalja med Argentino in Slovenijo ogromna in to seveda pogojuje tudi vse drugo. Gre za tako različna svetova, da se včasih počutiš prav shizofreno."
V Argentino
Bernardin oče Božidar Fink je med drugo svetovno vojno po vrnitvi iz taborišča Gonars, kamor so ga internirali Italijani, od jeseni 1943 delal kot častnik v pravništvu slovenskega domobranstva v Ljubljani. Maja 1945 se je z domobranci umaknil na Koroško. V Vetrinju ga je huda griža čudežno rešila pred smrtjo, saj bi moral na enega zadnjih domobranskih transportov za Jugoslavijo. Kasneje se je pretihotapil čez mejo v Italijo, kjer je že bila v begunskem taborišču njegova zaročenka. Tam sta se poročila, tam se je rodil Bernardin najstarejši brat Andrej in shodil na ladji za Argentino, kamor so se tri generacije Finkovih, ki so hotele ostati skupaj, odpravile, ker je bila pripravljena sprejeti cele družine.
Argentinski začetki
Kot vsi begunci so morali v Argentini tudi Bernardini starši začeti na novo: “Oče, briljanten pravnik z diplomo in vpisanim doktoratom, ki bi bil gotovo odličen sodnik, je bil najprej nočni portir v nekem depoju starega železa, potem so se vrstile druge zaposlitve, dokler ni dobil računovodske službe v veliki cementarni, kjer je svojega šefa, Italijana z juga, učil bilanc in formul, marsikatero je kot dober matematik kar sam iznašel. Šele malo pred upokojitvijo smo mu otroci dopovedali, naj vendar prosi za povišico plače, dobil je odgovor: Gospod Fink, na to smo že dolgo čakali.”
Kljub žalovanju za izgubljeno domovino smo rasli z občutkom svobode
Politika bi se morala zavedati, da je njen namen ta, da gre ljudem dobro, ne pa da gleda vsak samo na svojo barvo, svojo stranko
Jok in nova veja
Sloviti dirigent Rene Jacobs, mojster za staro glasbo, vas je nekoč takole pohvalil: “Nihče ne zna med petjem tako lepo jokati kot ti.” V življenju pa se mi ne zdi, da bi radi jokali?
“Hvala Bogu, nič več, ko sem bila mlada, pa sem dolgo imela občutek krivice, da sem spodrezana, da so nam nekaj vzeli, da nisem poznala stricev, tet. Potem sem delala na tem in sem odkrila, da je to zgodba mojih staršev, jaz pa sem na družinskem drevesu nova veja, ki mora pognati in biti zdrava. Ko sem to spoznala, sem si rekla, sem Argentinka, rojena tu, ne v Sloveniji, in zdaj grem svojo pot. Takrat mi je začelo tudi petje bolj uspevati.”
Rada povem povsod, da sem Slovenka, in Slovenija je povsod deležna pohval, kako lepa je. Želim si le, da bi se sami bolj zavedali tega dobrega in lepega, da bi bili bolj samozavestni in da bi bolj skupaj držali
Poroka
“Štirinajstega avgusta 1988 je bilo v Svečah največje poročno slavje, ki ga je doživela naša vas kdajkoli. Pri Adamu se je zbralo okoli 200 svatov, med njimi takratni dunajski podžupan Erhard Busek, igrali so mdr. člani Dunajskih filharmonikov in Mozarteum orkestra, pela sta nevestin brat Marko in MoPZ Kočna. Kot predsednik domačega društva in član cerkvenega zbora pa sem nevesti položil na srce, naj pridno vadi, da jo bomo lahko sprejeli med cerkvene pevce.”
Iz hudomušno obarvanega, toplega slavnostnega nagovora Janka Zerzerja na podelitvi Tischlerjeve nagrade 2010 Bernardi Fink
Koroški Slovenec ima predvsem svojo identiteto, čuti se Slovenca, toda ne kot brat tistega čez mejo, ampak bolj kot bratranec
