V razpravah o Mariboru kot mestu se kaže določena posebnost. Prvič, iz razlogov, ki sem jih navedel na drugem mestu, predvsem v reviji Dialogi, se v njem tradicionalno bolj pogovarjamo o mestu kot prebivalci Ljubljane, Celja, Kranja ali Kopra o svojem. Kar jemljem za pozitivno, obenem pa pomenljivo. Nadaljnja specifičnost zadeva prevlado vzorca razprav: doslej niso zmagovale takšne, pri katerih bi sledili socialnemu in ekonomskemu položaju mesta skozi številke, ankete in empirične raziskave. Recimo temu »stvarno«, bolj strokovno ali znanstveno obarvano analizo je nadomeščal diskurz o vplivu mestnega življenja na posameznika - na pogoje našega delovanja, vrednote, medčloveške odnose, kulturo, značaj, s katerim sicer ni nujno kaj narobe. A vedeti moramo, kaj je takšna analiza predpostavljala: da nas urbani prostor v marsikaterem oziru odločilno determinira, oblikuje in omejuje. Znameniti nemški sociolog Georg Simmel je že leta 1903 objavil esej z naslovom »Metropola in duhovno življenje« ter z njim tlakoval pot v umevanje mentalnih predpostavk mesta, nekakšne »urbane psihologije«.
V perspektivi doslej dominantnih razprav so se oblikovali trije različni pogledi na to, kako misliti Maribor. Naj si sposodim znano Freudovo šalo, da jih pojasnim. Pri tem bom spremenil nastopajoče like in vsebino, ohranjam le njeno »logiko«. Zgodba bi lahko bila takšna: Mariborčan ogorčeno obtoži drugega Mariborčana, da mu je posodil motorno žago za ruvanje korenin, a da mu jo je vrnil polomljeno. Drugi Mariborčan se zdaj brani na tri načine. Prvič: »Žage ti nisem vrnil polomljene, ampak celo. Tvoj očitek je zgrešen.« Drugič: »Žaga je bila že polomljena, ko si mi jo posodil. Zato ne morem sprejeti obtožbe.« Tretjič: »Sploh ni res, kar praviš, žage mi nisi nikoli posodil!«
Če je žaga Maribor in dejanje »mišljenje mesta«, potem dobimo naslednje situacije v odgovoru Mariborčana. Po prvi žaga ni bila polomljena, Maribor je cel. Kar pomeni, da posebne težave z njim ni. Ima vse, kar imajo drugi, zato predmet našega mišljenja ni necel, je cel. V njem ne bomo našli posebnosti. Njegova identiteta je cela, napaka je zato le v naši percepciji, v napačni predpostavki. Zlo je le v pogledu, ki vidi zlo, nemišljenje je v pogledu, ki vidi nemišljenje. Korenine so v redu, odgovornost je v nas.
Pojdimo k drugemu izgovoru, po katerem je žaga že bila polomljena. Stanje je takšno tako rekoč od vekomaj, Maribor je že prizadet, defekten nam je bil predan. Se pravi: bil je karmično deprivilegiran. Mit o odrinjenosti, mestu spodrezanih korenin (Simčič), usojenosti (Kramberger), letargičnem hedonizmu (Brvar) so variante in nianse teze o različnih zunanjih in notranjih determinantah, ki ga omejujejo. Korenine so že načete, breme ni čisto na nas ali sploh ne. Potrebujemo terapijo in način, kako izpeljati zdravljenje ali vsaj upoštevati omejitve.
Po tretjem izgovoru žaga sploh ni bila posojena! Se pravi: ni zares bistveno, da je Maribor predmet mišljenja. Ves čas se ga poskuša misliti, ničesar pa se ne naredi, kot je pred dvema letoma napisala urednica Večera in dodala: zakaj mislimo, da moramo nenehno misliti? Stvari se raje dela, ne misli, korenine niso bistvene. Obtožba odgovornosti se zato sploh ne more smiselno zastaviti.
Če je Maribor »vrnjen cel«, potem ni »polomljen« in ni res, da ni bil »sposojen«. Če je »vrnjen polomljen«, potem ni »cel« in ni res, da ni bil »sposojen«. In če ni bil »sposojen«, potem ni res, da je bil »vrnjen cel« in niti, da je bil »polomljen« ob izposoji. Komičnost izvira iz medsebojne nezdružljivosti omenjenih izgovorov. Konkretno bi to pomenilo, da imamo tabor, ki morda pretežno misli, da je Maribor mesto kot vsako drugo, je »cel«, nekaj moramo z njim narediti, izgovori so odveč. V drugem taboru so vsi, ki bi radi upoštevali specifične omejitve, vredne upoštevanja v razpravi. V tretjem menijo, da je taka debata pretežno nerelevantna, da mora mišljenje mesta nadomestiti praksa.
Freudova šala nam deloma pomaga razlikovati med tipi pogleda na mesto, vendar imajo vsi trije našteti svoj prav. Prvič, verjamem v smisel mišljenja, sploh v eri grozečega nemišljenja, in dihotomija med dejanji in interpretacijo v duhu redukcionistične teze o spreminjanju sveta se mi zdi lažna. Niti ne verjamem, da je Maribor »cel« in tudi ne, da ga ne prečijo številne ekonomske, socialne in mentalne omejitve. Zato je najbrž metodološko dragoceno vse »miselne figure« postaviti v večji okvir, ga opremiti s konkretnimi številkami in v seštevku iskati rešitve.
