Predlansko ali pa celo leto pred tem sem zahajal v nek kafič, kjer so za kafiče primerni folklori precej pogosto menjali, kot se strokovno reče, kader. Skratka, kot je rekla mama Forrestu Gumpu, življenje je bonboniera, nikoli ne veš, kaj dobiš v njej. Če so me takrat vprašali, koliko sem spil - alkohola, seveda - sem odgovoril, da vse. Logično je potem takem, da sem imel čas, res čas, opazovati, kaj se tam dogaja. Bil sem že pravi mali Freud, ekspert za kafič psihologijo. Nehote sem obvladal psihološke profile gostov in kelnerc.
Toda ena je res izstopala. Mlada. Nekaj je zašuštrala šolo in potem ji pač ni preostalo drugega, kot da se prepira s stalnim omizjem, namazanim z vsemi mogočimi žavbami, da bi ne plačali kakšne runde. V tovrstni družbi in razpoloženju je nekoč prisedla k nam in moška družba je iz opolzkosti počasi prešla v fazo, ko je postala nenavadno poduhovljena in tekmovalno razpoložena, nabita z znanjem, ki se ga ne bi sramovala na kateremkoli TV-kvizu. Rojeni zmagovalci. Ne vem kdo, kdaj in zakaj je postavil mladi kelnerci vprašanje, katero je glavno mesto Srbije. Je rekla: "A misliš, da ne vem?" Tisti i pri misliš je izgovarjala kot avstrijski u s preglasom. To jo je delalo posebno. Poleg te posebnosti jo je krasila še ena - da je v naslednjih petih minutah, ko ni vedela, da je to Beograd, morala odgovoriti na zahtevna vprašanja o tem, katere so prestolnice evropskih mest, pri tem pa je postala absolutni prvak v igri "nimam pojma". Vem, da mi ne boste verjeli, a dekle pri približno dvajsetih je vedelo za eno samo: Ljubljano. Prisežem, da ne lažem! Ob njenem neznanju sem popolnoma obnemel in nekaj minut sem zrl v največji čudež na planetu, kadarkoli v živo uzrt, vključno z vsemi fantazmagorijami v sanjah vred. Toda, v resnici ni bila dosti drugačna kot smo mi vsi, pretežno vsi. Znala je dobro šteti denar. Želela si je "en orng avto". Po njenem mnenju si je zaslužila, glede na to, da jo občuduje večina folka v kafiču, trikrat večjo plačo, brez nje bi namreč kafič propadel. In rada je hodila na morje, kot mi vsi. Bila je takšna, kot smo mi vsi. Nekoč je izjavila, da si ne želi več na Jadran, da ji "gredo Čehi na kurac". Tako kot pač vsem. Vsi ti bebavi narodi okoli nas! To mnenje o Čehih nam je zaupala že po tem, ko smo že spoznali njeno znanje zemljepisa, zato sem jo zbodel: "Če ti gredo Čehi na kurac, potem te v Budimpešto nič ne vleče." Zmedena mi je odgovorila: "Itak, da ne." Itak, kaj tako butasto sprašujem.
Verjetno se ne bi nikoli spomnil na to prigodo, vsaj o Čehih ne, če bi pred dnevi ne sedel na nekem drugem letnem vrtu in pil svoj kapučino, v ozadju pa so se neutrudno vrtele reklame na eni od radijskih postaj. Tistih, ki jih že samodejno jemljem podobno kot zvok pralnega stroja. Tokrat sem izjemoma ujel celo besedilo ene od reklam za neko firmo, ki oddaja avtodome. Reklama je šibala nekako takole: ali ste siti enoličnih zajtrkov v hotelu, gužve na plaži, ne vem, kaj še, pokvarjene klime in podobno. Vmes pa je bil stavek, ki me je posekal - ali ste siti vsak dan istih čeških fac, frisov, nekaj takšnega, okoli vas?
Mislil sem, da sanjam, da nisem slišal, kar sem. Čisto zares sem slišal! Na radiu! V reklami! To niso bile besede, ki sem jih dnevno poslušal na gostilniškem vrtu, o Čehih na morju, Šiptarjih v soseski in šoli, o kužnih beguncih, o mafijskih čefurjih vseh vrst, o kamikazah romunskega ali bolgarskega rodu na avtocestah, o tem, da je nekdo pobegnil s kraja nesreče - in so vsi v en glas vprašali: "A je bil Slovenec?" (Očitno so vsi brali Trstenjakovo Slovensko poštenost.) To niso bile besede, ki so jih prisotni sproščeno izpeli v arijo slepega sovraštva. Slepega, ker sem vedel, da gre za posplošeno (za posploševanje) sovraštvo, da omizje okoli mene sovraži na enak način, kot se iz navade odpravi na WC in kot za njimi zavpije kelnerca, pa vodo za sabo potegni. To so bile besede, ki so bile izrečene na javnem mestu, na radiu, ki ima svojega urednika, svoje zakonske obveznosti in je javno dostopen medij, ki naj bi v skladu z zakonodajo skrbel tudi za vsebinsko ustreznost svojih reklam in vsega, kar poleg tega še sodi na radio.
Nacionalizem, šovinizem, etnocentrizem in kar je še podobnega, sorodnega, se pije že v zgodnjih letih človekovega odraščanja. Četudi je nekdo rojen v okoliščinah, ko mu, recimo doma, vzgoja kaže obvoznico mimo tovrstnega načina dojemanja sveta in življa v njem, se v širšem družbenem okolju zagotovo sreča s tovrstnimi predsodki, razmišljanji in bog ne daj celo z organiziranimi gibanji, ki človeka k temu usmerjajo ali nagovarjajo. Temu se pač ne da izogniti, kot prepadu v gorah, globini v morju. Za vse, kar je tujega lastnemu egu ali nečemu, s čimer se ta poistoveti, je v veliki meri vse tuje sovražno, in mlad, nezrel in neizkušen človek se seveda odziva s quid pro quo logiko. Kolikor strahu začuti, toliko naravnega sovraštva vrača. Po domače povedano: Janša se je Miloševića tako zelo bal, da ga je v kratkotrajni vojni premagal s svojim neizmernim pogumom, ki je odtehtal njegov strah. In Milošević je s svojo vojaško kompanijo predstavljal ne le nekakšno potencialno nevarnost, pač pa tisto, čisto pravo, na nek način eksistencialno. Junaški upor je bil logičen, nujen, potreben. Spominjam se, da nas je bilo tako strah, da smo nonstop pili. Vsaj pri nas je bilo tako, ker nismo imeli pretiranega sra*ja v Celju.
Nacionalizem, šovinizem, etnocentrizem in kar je še podobnega, sorodnega, se pije že v zgodnjih letih človekovega odraščanja. Temu se pač ne da izogniti, kot prepadu v gorah, globini v morju
