Človekove pravice: Kdaj je skupnost živa, kdaj znamo sobivati?

Kljub temu da že drugo leto živimo v razmerah, ki so močno zaznamovale medsebojne stike, ko imamo omejene možnosti živih razprav, srečevanj ljudi v skupnosti, udeležbe ljudi na dogodkih v skupnosti, ki so bili značilni za Muzej norosti vsa leta delovanja, ohranjamo in odpiramo dialog z ljudmi, s skupnostjo. O dveh členih, ki sta povezana s potrebami ljudi v skupnosti, v lokalnem okolju in ki najbolj prikažeta naše delo, na novo odkrita odprta vprašanja in dlje časa neurejene težave, stiske ljudi. Vsem je skupna želja biti in še naprej ostati del skupnosti, ohraniti vpliv nad svojim življenjem, biti aktiven pri urejanju osnovnih življenjskih vprašanj, biti slišan in udeležen pri sprejemanju odločitev o pomembnih življenjskih vprašanjih. Da bi to dosegli, moramo ohranjati aktivni dialog s skupnostjo, s službami v skupnosti, predvsem pa biti odprti in ustvarjalni pri kreiranju novih storitev v skupnosti. Le tako bomo lahko šli v smer nujno potrebnih procesov deinstitucionalizacije in kreiranja pravih, po meri človeka delujočih služb v skupnosti.

Odprtje pisarne in delo v skupnosti sta nam omogočila, da smo spoznali stiske ljudi, odprta, nerešena vprašanja o temeljnih potrebah, pri katerih v začetku nismo pričakovali, da se nam bodo odprla v takšnem obsegu. Brezdomstvo, ki je prisotno v mestih in je v naših klasičnih predstavah slika ljudi, ki so na ulici, v parkih, na avtobusnih, železniških postajah in jih država rešuje najbolj običajno z zavetišči za brezdomce, zdaj tudi že s prehodnimi nastanitvenimi programi, ki so v Sloveniji formalno urejeni v obliki socialnovarstvenih programov. Posebno na podeželju pa smo zaznali prisotnost skritega brezdomstva, ko ljudje daljše obdobje živijo v zasilnih bivališčih, v neprimernih in ogrožajočih stanovanjskih razmerah, ki bistveno presežejo čas bivanja, tako za lastnike kot za ljudi, ki že dolgo časa nimajo urejenih primernih stanovanjskih razmer.

Slabe, ogrožajoče, neprimerne stanovanjske razmere so močno povezane tudi z zagotavljanjem hrane, s prisotnostjo bolezni, invalidnosti, z neurejenimi pravicami v starosti, položajem žensk, dostopom do pravic in informiranosti o pravicah. Povezane so tudi s človeškimi stiki in odnosi, ki nam omogočajo, da smo ljudje v določeni skupnosti, ko imamo urejeno pravico do bivališča. Urejeno bivališče ne pomeni samo imeti streho nad glavo, urejeno stanovanje pomeni tudi to, da imamo urejene formalne pogoje v civilizirani družbi, da smo državljani, občani. Pomeni, da nekje obstajamo, da imamo urejeno stalno prebivališče, da pripadamo določeni skupnosti, občini in imamo urejene tudi osnovne pravice, kot so zdravstveno zavarovanje, osebni dokument, bančni račun, da imamo denar, ki nam omogoča preživetje.

Človek je svoboden takrat, ko si lahko izbere bivališče, kraj bivanja, ko lahko ohrani, načrtuje svoje življenje v skupnosti, v okolju, kjer je vedno živel, kjer ima svojo mrežo ljudi, prijateljev, sorodnikov, ljudi v skupnosti, ki mu dajejo varnost, pripadnost. Kjer ima prostore v skupnosti, kamor rad zahaja, poti, po katerih se sprehaja, svoje skrite prostore v naravi. Številni ljudje morajo iti zaradi neurejenega bivališča v institucije, domove, zavode, čeprav si tega ne bi izbrali, če bi imeli urejene bivalne razmere. Odhod v institucijo je lahko rešitev problema za službo, ko kdo prosi za pomoč pri ureditvi bivališča in je odgovor, da stanovanj ni, ni pa rešitev problema za ljudi niti za skupnost. Skupnost je živa takrat, ko v njej znamo živeti skupaj ljudje različnih generacij, različnih navad, z različnimi potrebami, željami, z različnimi izkušnjami v življenju. Da znamo sobivati skupaj v različnih življenjskih situacijah, starostih, z različnimi potrebami.

Zaradi pomanjkanja stanovanj v skupnosti, pomanjkanja stanovanj, ki so prilagojena za ljudi z ovirami, oziroma zaradi dolgotrajnega čakanja na stanovanja smo zavezani, da izboljšamo stanovanjske rešitve, ustvarjamo nove sistemske rešitve, ki bodo dostopne. Ena izmed možnih rešitev je razvoj stanovanjskih zadrug, ki niso omejene zgolj na eno občino, ampak lahko delujejo v določeni regiji. Je tudi ustrezna rešitev v procesih deinstitucionalizacije, ki omogoča prehodnost od skupinskih k samostojnim oblikam bivanja in hkrati zagotavlja preventivo, da ljudem ni treba iti v institucijo, ko nimajo urejenega bivališča. Seveda pa potrebujemo tudi dostop do storitev pomoči in podpore, ki so odgovor na osebne potrebe in ne splošno delovanje služb, brez ozira na življenjsko situacijo ljudi.

Socialno delo je posebno v zadnjem desetletju vse manj prisotno in dejavno v skupnosti, v prostorih, ki so bližje ljudem, v njihovih življenjskih okoljih. Kot stroka in kot ljudje pa imamo pomembno profesionalno vlogo, da povežemo ljudi v skupnosti, da ustvarimo pogoje za enakovredno in aktivno udeležbo vseh ljudi v njej, da spodbudimo delovanje skupnosti, ki je odprta, živahna, solidarna, ki vključuje, omogoča, ustvarja pogoje za človeško dostojanstvo in svobodo, obenem pa tudi, da senzibiliziramo, smo dejavni in spodbujamo tudi druge stroke, da ustvarjamo nove odgovore v skupnosti, tako pravne, upravne kot zdravstvene, medicinske, in spodbudimo politiko za ustvarjanje podlag za delovanje služb v skupnosti.

Pri delu v skupnosti smo spoznali, da še vedno obstajajo viri v skupnosti in možnosti, da lahko razvijemo rešitve, ki so hitre, manj birokratske, manj omejujoče. Vire bi morali dejavno uporabiti in v središče postaviti človeka v njegovi življenjski situaciji. Še vedno imamo kakšno prazno stanovanje in bi lahko rešili vsaj en stanovanjski problem ali dva, lahko bi ljudi zavarovali pred zimo, poslabšanjem bolezni, jim zagotovili pogoje, da bi postali aktivni, da bi tudi sami s svojimi življenjskimi izkušnjami prispevali skupnosti.

S svojim delovanjem lahko pripomoremo, da ljudem povrnemo pogodbeno moč, da so enakovredni državljani v postopkih. Ugotovili smo, da tudi bivalne stanovanjske strukture za ljudi s težavami v duševnem zdravju ne zagotavljajo, da imajo enakovredne vloge pri sprejemanju odločitev, ki so povezane s pravico do stanovanja; da ljudje nimajo pogodbene moči, kot jo imajo drugi najemniki neprofitnih stanovanj; da so kdaj celo v slabšem položaju kot najemniki tržnih stanovanj. Da so tudi ljudje, ki živijo začasno v formalno urejenih bivalnih strukturah, lahko na novo ali ponovno brezdomci, če nimajo pogodbene moči.

V skupnosti imamo dolžnost, da čim bolj krepimo procese, metode in načine dela, ki postavljajo v ospredje enakovredno udeležbo ljudi, skupno odločanje, odprti dialog, skupno iskanje rešitev. Vse naštete metode dela uporabljajo v evropskih državah in so vpeljana praksa.

Omogočanje - da, onemogočanje - ne!

Pri delu v Regijskem centru za deinstitucionalizacijo preveč pogosto naletimo na ovire, da česa ni mogoče narediti. Ko se stvari naenkrat nepričakovano ustavijo, ko se prekine dialog, pogovor, iskanje rešitev, ki bi bile v dobro ljudem in bi jim izboljšale kvaliteto življenja, jim po dolgih letih povrnile dostojanstvo, da bi lahko imeli zagotovljene osnovne pogoje za življenje, da bi bili enakovredni državljani. Kot sodržavljani, soobčani smo dolžni in zavezani, da dejavno pristopimo k skupnim iskanjem rešitev, da ljudem omogočimo dostop do stanovanja, dostop do storitev v skupnosti, da ustvarimo sistemske rešitve, ki bodo omogočile dostop do osnovnih dobrin, ki bodo spodbudile kreiranje služb v skupnosti in nas vse zavezale k skupnemu delu, k ustvarjanju pogojev za skupno dobro. Na žalost je ravno v zadnjih letih v številnih okoljih šel trend v nasprotno smer.

Vključevanje - da, izključevanje - ne!

Dolžnost do skupnosti nas zavezuje, da prispevamo k razvoju neformalnih oblik pomoči. Posebno čas epidemije, izrednih razmer nam je potrdil, da je veliko potencialov v ljudeh, v skupnosti, ki pomembno prispevajo v prehodnih, kriznih obdobjih, ko se je treba hitro odzvati, hitro zbrati in najti rešitev. Sodelovanje z ljudmi, ki so ljudem pomagali z začasno nastanitvijo pri odhodu iz nasilnega odnosa, ki so ljudem pomagali pri grožnji izselitve, deložacije nam potrjuje in utrjuje nujo povezanosti s skupnostjo in z ljudmi v skupnosti. Potrjuje nam tudi nujo, da presežemo delitve na formalne in neformalne izvajalce, na delitve na resorje, sektorje. Pohvalen je razvoj zdravstvenih storitev v skupnosti, tudi za ljudi s težavami v duševnem zdravju, izumiti pa moramo prakse skupnega delovanja.

Eden izmed boljših primerov dobre prakse v zadnjem letu, ko smo se soočali tudi s številnimi omejitvami delovanja in zaprtja javnih in tudi nevladnih služb, je bilo povezovanje, skrb eden za drugega, opogumljanje, podpora ljudi z izkušnjo institucije, samoorganizacija medsebojne podpore in pomoči v času, ko formalne oblike samopomočnih skupin niso delovale. Dolžnost človeka do skupnosti je v ljudeh spodbudila številne vire in aktivnosti, ki jih imajo ljudje, ki so sicer izključeni iz družbe ali jim dajemo manj družbene moči. Dolžnost socialnega dela pa je, da te procese krepimo, koordiniramo, podpiramo. Pri številnih ljudeh je to bistveno prispevalo k zmanjšanju kriznih situacij. Hkrati pa je spodbuda za vse, da ljudi bolj dejavno vključimo v procese in dejavnosti v skupnosti, predvsem da ne delamo brez ljudi.

Eno leto izvajanja ideje Regijskega centra za deinstitucionalizacijo je pomenilo tudi kontinuirano delo, podporo in učenje z ekipo Civica Europe, bilo je skupno potovanje. Temeljno izhodišče delovanja je bilo v praksi vedno znova preizkušati ekipno delo različnih ljudi v skupnosti, vzpostaviti pogoje za čim bolj aktivno udeležbo, angažiranost ljudi in ustvariti pogoje za odprt dialog med člani skupnosti. Tovrstni načini delovanja bodo morali postati nuja tudi za institucije, javne in nevladne službe v skupnosti.

Simona Ratajc, univ. dipl. soc. del., koordinatorka RCDI - CE, Muzej norosti Trate