Darko Milanič: Bili smo frajerji. A kako so nas napadli ...

Točno deset let pred veliko afriško zmago, 13. junija 2000, je Slovenija debitirala na velikem nogometnem tekmovanju. A najprej izlet še dlje v zgodovino. V leto 1994, ko smo v Ljudskem vrtu stresli prečko Italijanov, žoga se je odbila meter v gol, sodnik pa tega ni videl. Če bi videl, bi že na prvi uradni tekmi Slovenije padla Italija. A tudi tistih 1:1 je bilo dokaz, da zmoremo. "Ja, tista tekma je bila prva, ko smo igrali super," prikima Darko Milanič, strelec, ki to ni bil, ker so mu sodniki vzeli zadetek. Nič ne de, šest let pozneje smo le bili zraven na evropskem prvenstvu.
"Dve leti pred uvrstitvijo na Euro se je začelo dogajati nekaj pomembnega. Našli smo se, našli kot enotna skupina. In ko se zložijo vse kocke, ko je kemija prava, no, pa kakovost smo tudi imeli, je možno vse," se spominja kapetan zlate generacije. Pod komando Srečka Katanca so Slovenci iznašli slog vsi za enega, eden za vse, s katerim so šokirali po evropskih terenih. Slog, ki je dal take čudeže, kakršen je bil gol Mileta Ačimovića Ukrajincem s polovice bežigrajskega igrišča. "Imeli smo kemijo, pa tudi hierarhijo, kdo kdaj lahko kaj naredi. Super smo se počutili skupaj, štekali smo se," poudari Milanič.

Jasni spomini na mrk

Potem pa je prišel 13. junij 2000 v Charleroiju. Ne le ena najbolj norih tekem Slovenije, ena najbolj norih na velikih tekmovanjih sploh. Zlatko Zahovič, Miran Pavlin in spet Zahovič ... Da smo proti ZR Jugoslaviji vodili s 3:0! Ko je Sašo Udović dobil besedni dvoboj z živčnim Sinišo Mihajlovićem, smo šli še dlje - vodili smo s 3:0 in imeli igralca več! Tedaj se je začelo ... "Še danes imam pred očmi zelo jasno sliko mučnih trenutkov. Bili smo v blackoutu, ampak meni se je v spomin vtisnil bolj kot oni del, ko smo šli do 3:0," Milanič preigrava šest minut, ko so nas Jugoslovani ujeli. "Drug drugega smo bodrili, da je treba zdržati. A kako so nas napadli ... Živo vidim pred seboj, kako smo si želeli pomagati, gremo, gremo, ampak vzklik je šel v prazno, energija se je izgubljala od enega do drugega. Tako hitro je šlo, še obrnili se nismo, pa je bilo 3:3."
Nogometni svet je bil osupel. Vsakemu točka, a mnogim Slovencem se je zdela kot poraz. "Ne moreš verjeti, res ne. Tekmeci so bili 'nikakvi', dokler niso ostali z igralcem manj." Je bila številčna premoč past. v katero se je ujelo Milaničevo moštvo? "Ne, nam to ni rojilo po glavah. Mislim, da je njih premaknilo v slogu gremo, saj nimamo več kaj."

Ne obžalovanje, še več želja

Po takem šoku je kar spolzelo iz zgodovinskega spomina, da je bila prva zlata generacija na Euru 2000 do konca v igri za napredovanje. S Španijo je izgubila, z Norveško igrala 0:0. "Ko si športnik reče, prekleto, kako blizu sem bil, to ne sme biti obžalovanje. Še več ambicij ti da. Naslednjič jih bom, si rečeš. In smo jih. No, jaz druge priložnosti nisem imel, preostali fantje pa," pravi Milanič. Z novim kapetanom Alešem Čehom so dve leti pozneje šli še na svetovno prvenstvo. Milanič pa je kmalu po Euru, star komaj 32 let, končal kariero nogometaša. "Moral sem na operacijo ahilove tetive. Hudo poškodovana je bila. Da bom nehal, sem se odločil, ko mi je zdravnik rekel, naj ne razmišljam o nogometu, naj ahilovo tetivo raje spravim v red za normalno življenje."