Ta 13. junij, dan slovenskega nogometa, je bil za Matjaža Keka mejnik že davno pred Afriko 2010. Z njim se je začela Kekova trenerska pot: 13. junija 1999 je igral svojo zadnjo tekmo, z Mariborom v Ljudskem vrtu je premagal Gorico, postal državni prvak in še istega poletja pomočnik Bojana Prašnikarja. Trofeje z Mariborom, kultni status na Reki, svetovno prvenstvo ... Ogromno se je nabralo v 21 letih trenerstva. "Preveč vsega, ja," se nasmehne Kek. "In precej starejši smo," prida 58-letni Mariborčan.
Ne peče več, ostal je ponos
A na tak dan, na 13. junij, starost pač ... paše. To je vendar dan za spomine, za obletnico prve zmage Slovenije na svetovnih prvenstvih. Leta 2010 je v Polokwaneju v Južni Afriki pod poveljstvom selektorja Keka padla Alžirija. "Nisem velik fen retrospektiv in spominov. Ampak takih trenutkov se rad spomniš. V času koronavirusa, ko je bilo več časa, sem si sploh prvič ogledal posnetek tekme proti Alžiriji. Kaj se pa smejiš, me je vprašala žena. Smejim se, ker se mi fajn zdi, da sem zmagal na svetovnem prvenstvu."
Ko je bilo konec afriške drame, ko so se nam Američani ob Angliji izmuznili v osmino finala, je Kek izdavil: peče, peče kot hudič, in še nekaj časa bo. Pa danes? Najbrž ne peče več, najbrž je prevladal ponos? "Način, na kakršnega smo ostali brez osmine finala, je bil boleč. A po drugi strani je bila ena mala Slovenija drugič na svetovnem prvenstvu, in to v zelo odmevni vlogi. Ja, ostal je ponos. Na velikih tekmah je pač kaznovana vsaka napaka in Slovenci smo to že nekajkrat doživeli. Ko pa smo bili pravi, uh, takrat smo bili neustavljivi. In za to živim, da se ne smemo vdati majhnosti, toliko bolj 'freh' moramo biti, takrat se nam zgodijo dobre stvari."
Toliko bolj ‘freh’ moramo biti, takrat se nam zgodijo dobre stvari
Odšli so prehitro
Ko se danes spominja, da so nas po vodstvu z 2:0 ZDA ujele, da so se fantje po porazu z Anglijo že objemali, ker so slišali, da je tisoč kilometrov stran 0:0, potem pa so ga Američani dali Alžircem, ne krivi naključij za morda neponovljivo priložnost - Slovenija bi lahko že po drugi tekmi postala prva udeleženka osmine finala! "Velika tekmovanja terjajo celega človeka. Nas je v Johannesburgu po 60 minutah začela tepsti nadmorska višina, ni enostavno igrati na 1400 metrih. Američani pa top pripravljeni z vsemi možnostmi, ki so jih imeli. Mi smo lahko dvakrat, trikrat tekli na pripravah v Brunicu, na 2200 metrih, vse ostalo je bilo 'tak tak'. Malo sreče bi potrebovali, kakršno smo imeli v dodatnih kvalifikacijah z Rusi, pa je ni bilo."
Potem pa se je druga zlata generacija počasi razšla. "Prehitro!" preseka Kek, "absolutno prehitro, škoda. Bila je sposobna še velikih stvari. Ampak saj se to ni dogajalo le v fuzbalu, tudi v drugih športih junake hitro zamenjamo za ... tri pikice naj ostanejo, da ne bom preveč rekel. Afrika 2010 pa je lepa zgodba, ki nam ostane. Nogometna zveza je naredila fantastičen posel z logistiko. Zadnji smo se uvrstili na SP, to je bilo hitro iskanje baze, velik cirkus, ampak cirkus mundiala, ne vem, kaj je lahko večje od tega, ko gre za nacionalni nogomet, za nacionalni ponos."
Tekme, ki ostanejo za vedno
Kdaj spet, je logično vprašanje za selektorja, ki je nazaj in nas je na eno veliko tekmovanje že spravil. "Če bi vprašali Srečka Katanca, bi bil verjetno enakih misli - ne zgodi se čez noč. Marsikaj je treba pripraviti in popraviti, marsikaj požreti in dokazati, da se da tudi s Slovenijo. Res pa je, da ko to enkrat dokažeš, je čisto človeško, da hočeš še. Nimam težav s tem, čeprav moraš danes, ko se nogomet strahovito razvija, paziti že, da ostaneš v srednjem kakovostnem rangu. Saj vendar niti jaz po zadnjih kvalifikacijah nisem bil zadovoljen. Ti fantje so sposobni več, sprovocirati je treba, da se njihova kakovost združi v celoto. Včasih za to potrebuješ rešitve, ki niso vsem pogodu. Ko sta igrala Radosavljević in Kirm, če ta dva izpostavim, niso vsi ploskali. Ampak ta dva sta Sloveniji pomagala na svetovno prvenstvo! Včasih se ene zadeve zdijo nerazumljive, pa v neki kompoziciji pomenijo strahovito dodano vrednost. Nogomet nista samo Messi in Ronaldo."
In ker je danes kar dvoje nogometnih obletnic - tudi Matjaž Kek je bil 13. junija 2000 v Charleroiju. Na tribuni se je živciral kot trener Maribora. "Uf, divje," se je nasmehnil ob spominu na tekmo Slovenija - ZR Jugoslavija na Euru. "Čeprav sem marsikaj doživel kot igralec in trener pa še kot strokovni komentator, so take tekme ... privilegij. To so tekme, ki ostanejo za vedno, ne obeležijo le enega datuma, enega dneva, ampak precej daljše obdobje. Enemu pomenijo poraz, drugemu zmago, meni pa vrhunec, nekaj gracioznega za Slovenijo. Tudi v Charleroiju se je pokazalo, da ti šport včasih da toliko, da zabiješ gol s polovice, drugič pa ti toliko vzame, da je še tri nula premalo. Ampak Slovenci smo iz takih tekem veliko potegnili, generacije so se zaradi njih znale postaviti. In to moramo spet iskati, enotnost Bežigrada in Ljudskega vrta, prve in druge zmagovite generacije, tudi tretjo imamo, ki je sposobna marsičesa, in nove še pridejo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
