Deset poslancev kot zadnja srebrnina SMC

Ocena o njeni realni moči, zdaj sicer ne več ministrov s polnim mandatom, ampak v odstopu, pač pa desetih poslancev, ki smo jo oblikovali po menjavi na vrhu SMC, se je izkazala za pravilno. SMC, v prejšnjem mandatu največja vladna stranka z rekordnim izkupičkom na volitvah, statistično gledano politično moč torej še ima in je jeziček na tehtnici, ali bo Slovenija dobila vlado Janeza Janše ali pa bo država volivce morala povabiti na volišča.
Počivalšek, ki se je na predsedniško mesto povzpel s položaja člana strankinega izvršnega odbora in ministra iz kvote SMC, je veljal za "podjetniško verzijo premiera Marjana Šarca", a hkrati za človeka, ki nikoli ni slovel po političnih veščinah ali politični taktnosti. Kot novopečeni lider parlamentarne stranke se teh veščin uči v živo, v aktualnem turbulentnem času politične krize, ko je njegova stranka v središču političnega dogajanja in kombinacij. V rokah imajo ključ do nove Janševe vlade. Počivalška politika v klasičnem smislu ni zanimala, ampak bolj kot biznis, uresničevanje interesov. Velja za pragmatičnega, tudi brezkompromisnega, z menedžerskimi izkušnjami, ki mu omogočajo, da ve, kako se giblje v igri visokih vložkov. Pogajanja mu niso tuja, prav tako ne dogovori v razne smeri. Četudi nima izjemne politične kilometrine, ne velja za človeka, ki je v politiko "priplaval po juhi". Ob prevzemu stranke je bila temeljna dilema, ali bo SMC dvignil iz uničujočih javnomnenjskih trendov. Njegov predhodnik Miro Cerar je z odstopom z mesta predsednika vlade ob razmeroma slabih izhodiščih stranko obdržal pri desetih poslanskih mestih, ki v aktualnem političnem trenutku predstavljajo strankino srebrnino.

Edina moč, a nezanemarljiva: deset poslancev

Javnomnenjski podatki v zadnjem času namreč kažejo, da Počivalšku stranke v nekaj mesecih ni uspelo dvigniti nad odstotke, ki bi prinesli relativno miren spanec. SMC je (še v času Cerarja) najbolj zgrmela marca lani - na poraznih 0,4 odstotka javnomnenjske podpore - in je do poletja le enkrat "prebila" en odstotek. Teh gibanj niti Počivalškov prevzem stranke ni uspel spremeniti. Ni bila šokterapija za hiter obrat. Mesec dni po njegovi izvolitvi je SMC sicer splavala malo nad odstotek, a nato znova potonila. Januarja letos ji je agencija Ninamedia, ki opravlja raziskave za Večer in Dnevnik, izmerila za nekoč tako pomembno politično silo le 0,3-odstotno podporo.

Z Janšo? Srečno, SMC

SMC je na precejšnje presenečenje vodstva stranke ta teden zapustila ministrica za delo Ksenija Klampfer, sicer podpredsednica stranke. Ne gre pozabiti, da je bila Klampferjeva nekaj časa v igri za Cerarjevo naslednico ob precej očitnem naporu iz Šarčevega tabora, podobno kot v primeru preferiranja Aleksandre Pivec za naskok na vrh stranke DeSUS, ki je tudi uspel. Klampferjeva je imela precejšnjo podporo v stranki, a se za kandidaturo na koncu ni odločila in je podprla Počivalška. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve je namreč na presenečenje vodstva SMC ravno v trenutku, ko se odvijajo ključne faze pogajanj za koalicijo s SDS, ocenila, da je za SMC nesprejemljivo, da se pogaja z Janšo. Počivalšek pa ji je vrnil, da je "loputanje z vrati hipno res lahko všečno, a obenem politično nezrelo". A njene besede niso ostale nepreslišane - očitala mu je, da je delovanje stranke pod njegovim vodenjem vse bolj usmerjeno od pogledov ljudi, ki so "tej stranki prinesli žlahtnost socialnoliberalnih vrednot, jih zagovarjali in verjeli vanje".
Po Klampferjevi je svoje dodal še idejni oče stranke Cerar z ugotovitvijo, da je od vstopa v politiko vseskozi zagovarjal ista načela in nasprotoval politiki, ki jo pooseblja Janša: "Ob tem seveda podpiram prizadevanja predsednika SMC, ki vodi dialog z vsemi strankami, vendar s ciljem oblikovanja takšne koalicije, ki jo bo vodila oseba, ki v praksi udejanja demokratične vrednote in višjo politično kulturo. V primeru, da bi se oblikovala vlada pod vodstvom Janše, v njej ne morem sodelovati," je zapisal Cerar, ki končuje ministrsko kariero, poslanskega mandata pa v primeru, da novih volitev ne bo, naj ne bi prevzel, kot je neuradno slišati. Ali pa so takšne vsaj želje tistih, ki bi se ga radi znebili. Ni ostalo neopaženo, da je Cerajevo kritično pismo v svojem odzivu Počivalšek odpravil z dvema vrsticama, s Klampferjevo se je ukvarjal bistveno dlje.

Na svidenje in ponovno snidenje

En izstop in grožnje z novimi so deloma tudi nadaljevanje razkroja te stranke, ki se je dokončno začel s spopadom strankarskih težkokategornikov Mira Cerarja in Milana Brgleza. Cerar je februarja 2017, ko je bil še premier, iz stranke vrgel levo usmerjenega Brgleza, da bi utrdil svoj položaj in oslabil vse močnejšo konkurenco. Da je bila SMC vse prej kot homogena stranka, dokazuje tudi to, da v prvih linijah praktično ni več ustanovnih obrazov in da je večina izstopila iz stranke. Iz zlatega obdobja stranke na skupinskih fotografijah so Brglez, Bojan Dobovšek, Vesna Györkös Žnidar, Erik Kopač, Simona Kustec in mnogi drugi. Tudi nekdanji Cerarjev protežiranec in "čudežni deček" SMC Jure Leben, ki zdaj z okoljsko aktivistko Uršo Zgojznik ustanavlja novo zeleno stranko. A procesi tečejo tudi v nasprotno smer. Z vsakim dnem, ko postaja bolj verjetno, da bo stranka šla v koalicijo s SDS, se na drugi strani v stranko vračajo nekateri njeni že odpisani kadri, ki so stranko dojemali tudi kot aparat za urejanje moči in vpliva ter kadrovanje. Počivalšku pri pogajanjih svetuje Aleksandar Kešeljević, nekdanji predsednik programske konference stranke, predvsem pa njen prvi kadrovik. Po volitvah so ga sprva iz stranke odmaknili, že tedaj pa je bil prvi zagovornik pogajanj z Janšo. V precejšnjo pomoč Počivalšku je tudi povratnica Anuša Gasi, ki je zadolžena za komuniciranje. Slišati pa je tudi, da se SMC pogovarja z nekdanjo evropsko komisarko Violeto Bulc, da odplača "svoj dolg" do stranke, ki ji je omogočila naskok na eno najbolj prestižnih mest za slovenskega politika, na komisarsko mesto. Počivalšek in njegov krog si želijo njen angažma v stranki oziroma celo v potencialni prihodnji vladi.

Zgodovina (levo)liberalne sredine

Zgodba SMC pa je tudi zgodba slovenske politične sredine, ki jo je skoraj desetletje in pol hegemonizirala ter obvladovala LDS. Po njenem razpadu in cepljenju v njene metamorfoze v obliki novih strank se je potopila v nestabilnost, ki je sedaj videti že prevladujoče in celo pogubno stanje. Na pogorišču LDS so od volitev 2011 - leta 2008 je pomemben del levoliberalne sredine uspel poleg LDS in Zares zasesti še Pahorjev SD - nastajale nove stranke, Pozitivna Slovenija, Državljanska lista, SMC in LMŠ, vse z "novimi obrazi", pod "novimi blagovnimi znamkami". Stranke so po uspehih na volitvah in prevzemu oblasti - to je za določen čas kljub Jankovićevemu diletantskemu zdrsu pri sestavljanju vlade z Alenko Bratušek prevzela tudi Pozitivna Slovenija - zapadle v notranje spopade, cepitve, frakcijske boje, namesto z vodenjem države so se začele ukvarjati s kadrovanjem, delitvijo "plena", same s seboj. Epilog je bil pri večini podoben: po hitrem vzponu huda notranja nasprotja, kriza in zaton. Celo propad. Vse to nepovratno krepi vtis, da so vlade, katerih silnice se vežejo predvsem na to razdrto sredino, nesposobne. Na tem požiralniku je sedaj SMC. Počivalšek jo rešuje z zavojem v desno. Ključno priložnost, da bi manjše stranke v zatonu vezal nase, je Marjan Šarec medtem zamudil. Vse to dogajanje v tako imenovani politični sredini je s pozicije, ko je bil kljub zmagi na volitvah daleč od oblasti, v prvi plan vrnilo Janšo. V resnici se ni vrnil sam, je pa dovolj dolgo čakal.