/ PETEK, 6. MAREC
Testenine, zelena leča, ješprenj, paket iz Rdečega križa, ki mi ga je dala, ker ve, da tudi jaz nimam, čeprav ne bom rekla. Včasih mi prinese pižamo, najlonke in bleščeče kulije, "Asja, ti enako baby," se smeje, ko mi kapne omaka na srajco, in jaz sem res enako baby, ker vrtim malega po zraku, dokler ne pade v kolač. Ona in soseda pijeta črni čaj in kadita, vmes kliče mama, danes ima elektriko in je uspela priti do interneta, alhamdulilah, vreščanje potihne, z otroki skupaj vadimo arabsko pisavo, nadira jih, kako lahko jaz lepše pišem od njih, ya haram. Ko sem odhajala, mi je potisnila vrečo s hrano v naročje in je rekla, tako, iznenada, kot pikado puščica direktno skozi kožo, "a veš, v Sirija jaz bi hitro umrla, tukaj v Slovenija počasi počasi umrla in boli vsak dan". In potem so šli, spakirali so stvari v avto, ponoči, in šli neznano kam. Gledam testenine in lečo in ješprenj in vrelo vodo, ki se peni in mi je bedno, ker ne znam skuhati hrane, ki mi jo je pustila, ker ne znam zmešati začimbe v toplino in varnost, samo sol in poper uporabljam in vse je zažgano ali razkuhano in se spomnim, kako smo v Kladuši na polju na odprtem ognju skupaj kuhali (brunch z avokadom, predlog prostovoljke, ki se ga nihče ni dotaknil, "what is this bambini food") in se ni nič zažgalo ali razkuhalo in zraven iz telefona zven la liberté in je bilo ful več svobode tam, na meji. Med vsem nasiljem in pushbacki več avtonomije kot v papirnem kolesju azilne politike. Razkuhano slano poprano kosilo sem pojedla in vmes razmišljala, kdaj bomo spet jedli skupaj.
/ SOBOTA, 7. MAREC
Sva najela airb&b. Da si oddahneva od ulice, ledene vode, ki jo je treba krasti iz napeljave supermarketa, spanja na ledenih jogijih, pod katerimi les glodajo termiti, vnetij mehurja, pasjih drekov in dlak, ki se lepijo po vsej posodi, in razmočenega lesa, ki ne gori, in wc-ja, ki ne dela, in kontrole in ljudi, ki lepijo nalepke proti rasizmu, morajo pa imeti sestanek, če lahko nekdo s pretečenimi papirji tam prespi, ker kaj če pride policija, še najbolj pa zato, ker lahko, ker imam prvič v življenju za šest mesecev redno službo in ker mož sicer še ni uspel dočakati statusa begunca, je pa prišlo dovoljenje za delo in službo in tako prvič vsaj malo nisva revna in potem sva popoldne kupila sir, ki ima notri brusnice, ki je drag in sem ga jedla samo enkrat, ko ga je prijateljica ukradla, in mi je bilo zdaj bedno ga kupit, pa je rekel "Asja the people who eat this are not better than us, we deserve this". In sva ga kupila in je bil dober in nama ni bilo žal, niti malo. Luksuz in stanovanje z elektriko, toplo vodo, wi-fijem in sončno svetlobo za vse.
/ NEDELJA, 8. MAREC
Ob štirih zjutraj je zazvonil telefon, klic prek messengerja prijatelja, ki zadnje tedne vztrajno poskuša prečkati mejo s Slovenijo. En klic, oba sva v trenutku budna, "what’s happening?", in potem prijatelju zmanjka interneta. Nekje med vzhičenjem, da mu je končno uspelo, in strahom, da se mu je kaj zgodilo, da bo spet pristal na vozičku z zlomljenimi nogami ("nijedne nema bolje od naše policije"). Noben od naju ne more zaspati nazaj, drživa se za roke in gledava videe iz Odrina na turško-grški meji, solzivec, prisilno slačenje in mlatenje, prestreljen vrat brata iz Sirije, grška obalna straža, ki skuša potopiti gumijaste čolne, goreč community center na Lezbosu, suspenz pravice do azila, aretacije in kriminalizacija solidarnosti. Popoldne sva šla v park, sonce je bilo, hranila sva račke in se s teto prek videa pogovarjala o tem, zakaj ne jem mesa (žival je moj prijatelj). Prijatelj se je javil sredi dneva iz sobe v azilnem zaporu, po nesreči je klical, potem pa je zmanjkalo interneta.
/ PONEDELJEK, 9. MAREC
Dnevni center za brezdomce, kjer delam, redno obiskuje sivolasa gospa, ki zna spraviti v zadrego kogarkoli, najbrž zato, ker pije surovo sončnično olje, da ji jezik teče kot namazan. Spomnim se, ko smo leta 2011 hodili protestirat na ministrstvo za socialne zadeve zaradi sprememb zakona o socialnem varstvu, in se je ona kar znašla tam sredi dogajanja in gladko prekinila govor sekretarja, ki se je izmikal s floskulami in praznimi obljubami, s sočnim "gospod Dominkuš, pejte u kurac". V trenutku sem jo vzljubila, ona pa mene, takrat sva obe imeli oranžne lase in sva šli potem skupaj v šoping, pomagala sem ji izbrati nogavice v Sanolaborju. Danes sem ji narezala jabolko, ker težko grize. V zahvalo mi je pokazala protezo in vprašala, ali naj si z rdečim lipglosom namaže hipotalamus, in nagajivo zlovešče gledala izpod črne kape s šiltom in naušniki. V sosednjem prostoru je nekdo razlagal, kako so mu prijatelji zarinili nož v hrbet, "pa ne, sej me ni res zabodu, no, to se tko reče, ne, nobene arterije mi ni predrlo, no, to sam pomen, da te nekdo, ki ga maš rad, izda, a veš, tko se reče ...", nekdo drug pa razpravlja o tem, zakaj vendar Grčija ne odpre meje in spusti ljudi čez, pa magari ponoči, saj ni treba, da kdo vidi. Mislim si, kar naj se vidi, naj se vidi, kako s kamni, šotori in neustavljivo željo po gibanju pošiljajo gospo belo trdnjavo Evropo v kurac.
/ TOREK, 10. MAREC
Poklicati moram pisarno za človekove pravice, da preverim, kaj se dogaja z moževim statusom. Moja nemoč je otipljiva, znesla bi se aman nad komerkoli – enkrat sem od besa in nemoči pljunila inšpektorju v azilnem zaporu pod noge, ker nisem več vedela, kaj bi, ko si je vzel moč in ponižal še s tem, da ni dovolil, da bi šla skupaj na počitnice (čeprav zakon dovoljuje izhode). Od takrat so minili meseci, pljunek je izhlapel, stvari so ostale iste in jaz sem razumela skozi prepir na vročem soncu in med vročimi lici, da je pljuniti inšpektorja beli privilegij. Privilegij, ki temelji na plenjenju bogastva ljudi in umetnih vojnah, da vzdržujete odnose moči, mi pošlje po whatsappu. Ker jaz mogoče riskiram položnico, mož pa tiho maščevanje zavlačevanja in razčlovečenja. Štirinajst mesecev čakanja, življenja v zaporu pod kamerami, nadzorom nad tem, kdaj lahko pereš perilo ali greš na računalnik, kdaj in kaj ješ (kuhat si itak ne smeš), nočnim postrojavanjem in preverjanjem prisotnosti, lajanjem, da govori že naš jezik, med tem ko te naključno legitimirajo na zelenici ob azilnem zaporu. Kličem pisarno in slišim izgovore in opravičila, gužva, oddajamo poročila, pri migracijah je veliko kršitev, jutri bomo res začeli delati na tem. Jutri. 416 jutri je že, 416 jutri, ko boli za ubit se, ker imam jaz dva pasoša in lahko odletim v Berlin k očetu, on pa ni videl svoje družine že tri leta, in ker ne morem drugega, kot da se počutim krivo in kličem ljudi, ki jim 417. jutri ne pomeni nič.
/ SREDA, 11. MAREC
Panika zaradi koronavirusa (dolgčas, sploh če imaš tesnobo in panične napade in se ti zdi, da umiraš vsakič, ko se ti kolcne). Krasno orodje za preusmerjanje pozornosti od zaostrovanja družbenih razmer v globljo militarizacijo (kaj, če bi kar Štajerska varda patruljirala z vojsko, dajte fantkom prave puške), normalizacijo nasilja in izrednega stanja (ne bomo smeli dopustiti, da nam ljudje kar brez dokumentov hodijo čez državo). Pred kratkim sem bila na kosilu pri prijateljici, ki se je vrnila iz Mašhada v Iranu, mesta, kjer je število okuženih z virusom relativno visoko – v času njenega obiska je bil ravno državni praznik, ki ga pospremijo s parado, in se je oblasti zdelo bolje ljudem prikriti pojav virusa, sicer bi tvegali, da bi bila prireditev na pol prazna, kar res ne bi dobro izgledalo, zato se je virus razširil. Jaz sem poslušala o družini njenega partnerja in o sestri, ki je ravno začela delati na dekliški šoli v sosednjem Afganistanu, kar so bile njene sanje. Prijateljico sem objela, jedla iz njene posode in si nisem razkužila rok, ko sem prišla domov. Ker me bolj kot korona skrbi, da so v Tuzli prisilno odpeljali 500 ljudi v provizorične azilne zapore, v Beogradu pa patruljirajo samoorganizirane milice, ki ljudem na poti delijo letake, s katerimi jim grozijo, da jih bodo izgnali pod praporjem zaščite "naših žensk". Meje se množijo, zlahka in hitro. To nas dela nesvobodne, to je nevarno, ne korona.
/ ČETRTEK, 12. MAREC
Vlada je razglasila epidemijo. "Če bi vsi prali zobe, ja, pa če bi se bolj krščansko obnašali, ne bi bilo virusa." "Ja, ja, ozaveščam že cel teden, da si ne delimo džojnta pa tut goloba ne spustim na en meter." "A bojo odšraufal klopce, da se ne bomo več zbiral v parku pa delil skafandre klošarjem?" "Ma to nam sam možgane razkužujejo!" Klošarske ulične modrosti in v zraku vonj po onemogočenem dostopu do zdravstvenih storitev za življenja, ki lahko zbolijo, ker so že itak kužni del družbe. Tanka je meja med skrbjo in nasiljem, med ohranjanjem in prepuščanjem smrti. Nič novega, vsaj nekje od februarja ’92 je razkuževanje temelj slovenske politike.
