/ PETEK, 26. JULIJ
Po dokaj dolgi noči v Romuniji, kjer je bilo organizirano edino srečanje Mongol Rallyja, sva se zjutraj odpravila turški meji naproti. Izkušnje do sedaj so pokazale, da morava času, ki ga preračuna Google Maps, prišteti še kakšne tri do štiri ure. Petka pač ne zmore po predpisanih hitrostih. Do večera nama je vseeno uspelo prispeti do kampa v predmestju Istanbula.
/ SOBOTA, 27. JULIJ
Z belgijsko ekipo, ki sva jo včeraj srečala v kampu, smo se dogovorili, da bomo skupaj malce potovali po severni Turčiji. Proti večeru nam je uspelo najti nek prostor v naravi, kjer smo kampirali. Tik preden smo se odpravili spat, smo v daljavi zaslišali streljanje. Moram priznati, da me je malce streslo. Navajena sem paziti na divje živali, ne pa na ljudi z mitraljezom. Jutro smo vseeno dočakali brez obiskov - tako živalskih kot človeških.
/ NEDELJA, 28. JULIJ
Po jutranji kavici in opravilih (mimogrede, najin tuš je bolj pogojno uporaben) smo nadaljevali pot po gorah severne Turčije, ki so okoli Črnega morja. Cel čas se že vozimo po cestah z razgledi, ki jemljejo dih na vsakem ovinku, od morskih pečin vse do skoraj puščavskih hribovij. Sredi avtoceste nama Belgijca naenkrat sporočita, da se moramo ustaviti. Izkazalo se je, da nas je ustavila družinica, da nam zaželi srečo na poti, izrazi dobrodošlico v Turčiji in nas založi s hrano. Res založi. Dobili smo paradižnike, par hlebcev kruha in kilogram robid. Neverjetno! Za današnji obrok je bilo tako poskrbljeno. Okoli sončnega zahoda smo prispeli v mesto Safranbolu. Tam me je prvič zgrabil občutek, da sva na resni avanturi. Ne vem, kaj točno mi ga je vzbudilo, verjetno kombinacija vsega. Staro turško mesto, oblito v rumeno svetlobo sončnega zahoda, kjer se ob petju mujezina vozimo s starimi, prašnimi avtomobili in iščemo bencinsko črpalko. Res nerealen trenutek v mojem življenju, ki ga ne bom nikoli pozabila.