/ PETEK, 10. FEBRUAR
Že navsezgodaj je bilo v Franciji jasno: "Šajba" in mraz! Še iz kataloga ne moreš naročiti takšnih razmer!
Jutranje pakiranje sedmih oseb iz miniaturne francoske predsobe smo skrajšali za skoraj 30 minut! Totalno fascinirana sem nad tem, kaj naredi dodaten par rok za hitrost odhoda "od doma."
In za živce roditeljev!
Danes smo odkrili, da je Meribel res res ogromno smučišče. Z razgledi, pri katerih sem tiho tudi jaz (pa tudi Neža, kar je poseben dosežek!) Punci smo dobesedni odvlekli s smučišča.
Naša mama Darja je danes prišla nazaj v hotel. Šle smo jo požulit, se stisnit pod perutko in "malo pobožat njene rane". Vsakič znova se me dotakne, kako prisotnost maleck razveseli njeno dušo.
Že v četrtek smo položili temelje za misli: "Darja bo v cilju." V petek je bila misija že v polnem teku: po več kanalih smo iskali "fauteuil roulant", s katerim bomo Darjo varno spravili v cilj. Ker če bo morala TO tekmo gledati s postelje v hotelski sobi, se ji bo resno poslabšalo!
Zaenkrat nam je uspevalo: 18.48 - Robi in Andrej sta izbrala prvo, naključno lekarno, kjer smo v zameno za 500 evrov kavcije (zbarantano s 600 evrov) in 34,14 evra najemnine dobili potrebno transportno sredstvo.
Zjutraj bo treba prilagoditi še nekaj večjih podrobnosti, ampak ne more nam ne uspeti.
Preveč čustev bo v igri.
Zvečer smo se odrasli potniki res trudili zmanjšati količino pripeljane hrane, ampak smo to borbo vztrajno izgubljali. Tokrat nam tudi Lukova prisotnost in specialno angažiranje nista pomagala (kdo je pa ob pakiranju hrane računal, da bomo toliko smučali?!).
/ SOBOTA, 11. FEBRUAR
Verjemite ali ne, čas odhoda iz apartmaja smo izboljšali še za dodatnih 25 minut!
Jutranja misija je bila začrtana po korakih: vseh sedem članov posadke navali k Darji v sobo.
Na hitro jo seznanimo z dejstvom, da gre v cilj s pomočjo "fauteuil roulant" (nanj smo zaradi nujnega vodoravnega položaja uporabničine poškodovane noge namestili Nežine smuči, blazino za udobnejše sedenje in dodali dve zastavi Ilkinega navijaškega društva).
Naredimo živi zid in se odpravimo v cilj.
Zaznali smo nekaj začetnega upora do prevoznega sredstva (ker ona pa tega reeees ne potrebuje), ampak ko se ji je "usedlo" dejstvo, da bo tekmo spremljala iz cilja, je dobila samo še solzne oči in privolila (mi pa čisto presenečeni, da ni bilo treba uporabiti vnaprej pripravljenih 5417 razlag zakaj in kako).
Z močno kolektivno zavestjo ("No woman left behind") smo krenili proti varnostnikom v cilju, kjer smo pričakovali prvo večjo zagato: ustrezno akreditacijo za omejen vstop v cilj je imela le Darja.
Začeli smo pričakovano: začuden pogled varnostnikov, razlaga po francosko (najbrž zakaj ne moremo naprej brez akreditacij), naša angleška razlaga, kdo naša potnica sploh je in zakaj mora v cilj, hitro govorjenje v "walkie talkie". Nato pa nas je prijazen in razumevajoč vodja varnostne službe pospremil do mesta, kjer smo varno namestili Darjo. Kasneje smo njegovo spremstvo pripisali temu, da se je želel prepričati, ali bomo res zapustili prostore z omejenim dostopom.
Sobota je bil tudi dan, ko je veliko ljudi nekoliko težje dihalo in bilo nedvomno prepričanih, da ima naša asica novo smukaško zlato medaljo. Jaz sem še vedno. Najprej sem lažje zadihala po Goggini ekstravagantni vožnji (ki se je na srečo končala brez posledic), nato mi je pri vedno toplejšem vremenu, ob slabih vmesnih časih vsake naslednje tekmovalke začela vreti kri v žilah: snežna površina postaja počasna. Poškilim k Andreju in vidim, da mu gre isto po glavi.
Številka 13. Hudiča, slabo mi je …. Naj bo že 15! Štarta. Vrhunsko izpeljana vožnja. Če ne bi upoštevali časa, bi bila ženska prva. 10000000000 %.
Milo in zaman sem prosila vse stvarstvo, naj ji nameni zasluženo. Ali vsaj kolajno! Pa ni šlo. Luka je "pobasal" malecki in šli so smučat. Boljše. Namreč po besedah, ki bi me ob navzočnosti otrok stale bogastva (kletvica pri nas stane pet evrov), smo prišli do zaključka: J*** **, smučanje je zunanji šport.
Na terasi hotela nam je Ilka kasneje profesionalno odprla penino z zlatimi lističi in nazdravili smo ... na nove priložnosti, o katerih ne dvomimo!
/ NEDELJA, 12. FEBRUAR
Prva jutranja misel (s svojim tipičnim glasom mi jo v bistvu zapoje Aki): "Nedelja, prokleta nedelja!"
Ja, dan za odhod proti Mariboru.
Eden (od dveh članov posadke iz močvirja) nas je zapustil že pretekli večer in "se žrtvoval" za prevoz naše šampionke v domovino. Ali je samo preventivno pobegnil? Darjo so tokrat domov peljali drugi – v ležečem položaju, z reševalnim vozilom.
Zajtrkuj, pospravi apartma, spakiraj, zadnje lulanje, po najbolj filmsko zavitem in ozkem stopnišču na svetu znosi vso prtljago (brez ponovnega obiska bližnje bolnice), odigraj hitro partijo puzlanja prevelike količine prtljage v kombi, v apartmaju preveri, če si spakiral tudi otroke, res še samo zadnje lulanje, sedi v avto, pelji! Start po planu: 9.03.
Čakaj, čakaj, tam je pekarna! Moramo kupiti francoske rogljičke za na pot.
Prva napaka: v pekarno smo vzeli malecki. Oči so se že meni svetile od vseh dobrot lične francoske pekarnice, "mali cimri" pa je skoraj razneslo: izgledali sta kot prvi obiskovalci tovarne čokolade Willia Wonke. 23 grdih pogledov in 47 Mojčinih solza kasneje smo nakup uspeli v avto odnesti v enem odraslem naročju. Start drugič: 9.14.
Druga napaka: konzumiranje listnatih pekovskih izdelkov v avtu. Vse jasno, kajne?! Polovica nabavljenega pekovskega peciva je romala med avtomobilske sedeže. "Cimer" že komaj čaka, da prične odstranjevati hrustljave drobtine.
Deseturna pot domov je trajala 19 ur preveč. Vsem nam je bilo sitno in vsi smo bili sitni. Prišli pa smo. Nekako.
/ PONEDELJEK, 13. FEBRUAR
Vračanje v realnost je bilo silovito in ekspresno hitro.
Zagon dveh predšolskih tečajev v smučarski šoli (dobra učiteljska ekipa je neprecenljiva!), otroka v šolo in v vrtec, birokracija smučarske šole, tedenski pregled načrtovanega dela, poskus razpakiravanja - totalno neuspešen, pouk v šoli (vse je lažje, kadar je vreme lepo), trening malih smučarjev popoldne, vmes v tandemu s "cimrom" poskus oprati čim več strojev perila (uspelo jih je pet) in organizirati etapno kuhanje polnovrednega kosila za razširjeno družino.
De ne bi bilo dolgčas, sem v dan dodala še 12-krat hitro razlago o tem, kako se Darja dobro drži in da se moramo malo bolj paziti, ker lahko zdaj deli "focne" s podaljšano roko (beri berglo).
Ampak mama Darja bo v redu. Korenina ne pozebe!
Večer sem dosegla izpraznjena - fizično in psihično ter s "soundtrackom" v glavi: "Back to life, back to reality."
/ TOREK, 14. FEBRUAR
Uro sem nastavila zgodaj. Dovolj zgodaj.
Vsaj mislila sem tako … Zvečer sem pozabila jutranji rutini prišteti menjavo perila iz pralnega stroja v sušilnega, pripravo zajtrka za vse "cimre", praznjenje pomivalca, slabo voljo starejše potomke ob hitrejšem zbujanju, še vedno nerazpakiran smučarski nahrbtnik (res sem upala, da vsebuje še vse potrebne stvari in da ne bom smučala brez rokavic), birokratske zadeve za smučarsko šolo in splošno jutranjo počasnost.
"Starejši cimer" se je, po mojem tretjem paničnem pogledu na uro, zelo izkazal: smučarska oblačila mi je ob oblačenju podajal hitreje kot mehaniki pri menjavi pnevmatik pri formuli ena.
Uspelo mi bo! V šoli bom natančno štiri minute pred zbirnim časom.
Takoj ko spraskam zamrznjeno steklo na avtu in če se ne bo pri železniški zabasal promet kot prebava po prazničnem prenažiranju.
Res se mi je mudilo na športni dan! Morala sem preživeti le še vožnjo z avtobusom na Areh.
Pogoji na Arehu: F A N T A S T I Č N I. Tudi učencem je bilo jasno, da je dan krasen in sneg vrhunski. Super smo se imeli.
Bil je dan, ko si v službi, na sedežnici, ob čudovitem sončku, na glas rečem: "Kak sem si pa jaz fauš!" Prisežem, da je snega več kot v Meribelu! In predvsem: Areh je veliko, veliko bliže.
/ SREDA, 15. FEBRUAR
Zjutraj me je spreletelo, da je čez 2,5 dneva pust, mask za punci pa še nismo končali. Mini panika, popoldanski skok v mesto, polnočna izmena, od vročega lepila zažgane prstne blazinice in prva maska je pripravljena. Še ena takšna izmena in zadovoljna bo tudi druga potomka. Mene le nekoliko skrbi, kdo bo daroval prstne blazinice.
S "cimrom" pri maskah ne bova imela težave: klasično bova (spet) zmagovalna kaktusa. Ali morda retro smučarja. Morda pa se mi ne bi bilo treba šemit in grem kar kot neprikrita jaz – čarovnica. Slišim "cimra", kako mi kima za hrbtom.
Iiiiiiiiiiiin, danes nam je uspelo razpakirati! Razen hrane, to bomo prej vso pojedli kot pospravili nazaj na ustrezna mesta v kuhinji.
/ ČETRTEK, 16. FEBRUAR
Količina umazanega perila se počasi zmanjšuje. Čeprav pridno pridelujemo nove umazane udeležence pralne akcije, je število opranih in skoraj posušenih strojev od nedelje zvečer do danes zjutraj doseglo fascinantno številko devet! Aleluja za zakasnitev vklopa, ki mi omogoča, da je moje prvo jutranje opravilo srečanje s sveže opranimi oblačili.
Smučat grem. Zase, za svojo divjaško, smučarsko dušo. Zanemarjam jo in že lep čas se mi postavlja po robu. Podlaga bo dobra, smuči so urejene. Vem, da me bodo pekle "nožice", ampak potrebujem to danes.
Štiri vožnje v dolino (več jih trenutno tako ali tako ne zmorem), kava na sončku. Vdihnem. Izdihnem.
Življenje je lepo. Vse bo dobro.
Dora Skorobrijin, mama, žena, sestra, hči, prijateljica, učiteljica. Ponosna Ilkina navijačica, srčna učiteljica športa in smučanja, vodja smučarske šole Ilke Štuhec. Karakterno izpopolnjena, s presežkom dnevne količine besed. Z izbranim okusom za občasno lenobo, rada ima knjige, ki jo spravljajo v smeh, in dolga poletja, da na rezervo nabere toplote za zimo. "Cimer" se iz sedežne dere: "Luštna - pa fajn za menit!"
