/ PETEK, 27. JANUAR
Lani taki čas sem se vrnil iz Andaluzije, kjer sem spisal prvi del nadaljevanja Coelhovega Alkimista. Ja, ko fant iz zgodbe, prodane v več kot 150 milijonih izvodov, najde zaklad, se dileme zame komaj začnejo. Lahko je biti reven, zaljubljen in srečen. Bodi srečen bogat in sam. Težka bo. Ker zaradi koronskih ukrepov lani nisem mogel prečkati Gibraltarske ožine, se letos vračam. V Maroku bom dva tedna pisal drugi del drugega dela. Ker se tam pač dogaja. Najti moram strmo ulico prodajalca kristala, ono beznico, kjer se pojavi tatič, in se naposlušati vonjev in okusov bazarja. Umetnikove kaprice. Založba Pivec me čaka. Že eno leto. Je pa res, da sem vmes izdal Sarajevski in Zagrebški dnevnik. Trilogija Biblija greha se zaokroži aprila v Beogradu. Da sem pred potjo, v opravičilo, spesnil kriminalno ljubezensko zgodbo, je le češnjica na kupi ustvarjalne mrzlice. Pišem, torej sem. Včasih bi moral samo biti. Pisanje zna biti prekletstvo, ki lahko odganja ljudi. Ampak samo tiste, ki berejo. Zdaj, dobesedno, ali med vrsticami, to ni moj problem. Ali pa je.
Iz Maribora do Zagreba sem bil v dobrih treh urah. Z vlakom, 6,50 evra. Polet v Malago je trajal enako dolgo. 25 evrov. Prav tako dolgo je Costo del Sol premagoval avtobus do Tarife, najjužnejšega dela celinske Evrope. 15 evrov. S trajektom preko ožine Herkulovih stebrov mi je vzelo 35 evrov in dobro urico. Vmes je par kofetov in paninčkov zaokrožilo stotko. Precej dobra investicija, če se mene vpraša.
/ SOBOTA, 28. JANUAR
V sredo, ko sem priplul v Tanger, sem bil popolnoma vzhičen. Še vreme se je naredilo. Predčasna, večna pomlad. Menjalnica. Za 150 evrov - 1610 dirhamov. Ca. 1:10-ish. "Welcome to Afrika," je pozdravil taksist. Ja pa ja. Lažje se je izgubiti peš. Pod grajskim obzidjem je v naročju zelenja fitnes za invalide. Kjer je volja, tam je pot. Ker sem izklopil internet, mi google maps niso nič pomagali. Dolga obala je bila predolga, zato sem se obrnil in šel nazaj. Itak sem šel predaleč. Ko sem lačen, sem tečen ko drek. Ponovno sem prečkal dvosmerno šestpasovnico. Semaforjev ni, zato previdnost res ni odveč. Ne konjeniki na plaži, ne policaj na kolesu, še manj onadva mulca, en na zicu, en na štangi kolesa, ki je videlo boljše cajte, ti pri tem ne pomaga prav dosti. Ena taka maroška cestna ruleta. Presenetljivo uvidevni vozniki so prijetno presenetili. Precukrana limonada mi je vrnila voljo do tavanja. Ketchup, na pico ga dajejo samo barbari in mi berberi wanna be, je popravil okus vegetarijanske popndekl pice. Šefova omaka, ki mi jo je natakar odsvetoval, me je zvečer pri izhodu opomnila, da imajo včasih domačini prav. Madžarski pregovor pravi: "Jedeš peče ..." Ta, ja. Mimo židovskega pokopališča, kjer sem se pred eno uro, po stari navadi, obrnil, sem se skozi medino, med vonji, hrupom in dilerji prebil do hostla. Vmes sem v lokalni beznici ob kavi in wifiju ciganki podaril nekaj drobiža. V bistvu me je obilna, in to je v njenem primeru pomanjševalnica, ženska v črni galabeji, z rdečo kefijo na rahlo preveliki glavi, nagovorila, skoraj nadrla me je pravzaprav, in ker verjamem v znamenja, kot je Jakob, nisem pomislil več kot trikrat. Catch the cash.
/ NEDELJA, 29. JANUAR
Izgledam približno tako kot Indiana Jones, tik preden je odkril skrito mesto Ratanaba v brazilski džungli. Srečno vsem iz društva Dakila, ki gredo junija dol. Naj vas obišče tudi Bilu.
Rjave platnene hlače, telovnik z ravno prav žepi za to in ono in jakna z malo manjšim številom zadrg, pa nič manj praktična. Kao superge. Vse v odtenkih sivo-maslinaste, za vsak primer, če bo vojna. Vključno z rukzakom in kefijo. Nikar. Ne bodite preveč filmski. Tukaj so vsi v trenirkah, šlapah in belih zoknih. Tako da če ste s Pobrežja ali Tezna, se nič preoblačiti za na pot, pa se boste kameleonsko zlili z domačini. Jaz sem kot prvi mozolj najstnika. Ženske so pa vseh sort opravljene. Od malodane narodne noše do onih, ki bi jim Senidah sedla. Oker gosenice na nogah so tudi in. Morda si omislim kaftan, da bom še cultural apropriation pravila kršil. Ker vsa druga sem že. Spim v hostlu, kjer sta WC in tuš na precej manj kot enem kvadratnem metru, skupaj. Vse drugo je orientalsko barvito poslikano, v treh etažah, vključno z dvema terasama, ki grozita, da se mi ponoči zrušita na glavo. Zato sem izbral spodnji pograd. Bivak delim s pol sveta. Drugi pol srečujem na uličicah in bazarjih. Stanujem pač v srcu mesta, v medini.
Sinoči je neki žigolo z aplikacije za zmenke za masažo zahteval desetko. Ponujal je tudi viski in cigarete. Haram baby. V misli so mi hodili evropski seks turisti Jugovzhodne Azije, Nemke, ki odkrivajo dimenzije Konga in Slonokoščene obale, in Ukrajinke s farme dojenčkov, s Krete, kamor je šel znanec darovat genski material, da mu ena otročka donosi. Srečno, Kekec.
/ PONEDELJEK, 30. JANUAR
Stanujem čisto v centru Tangerja. Recimo na Vetrinjski, nad Gulažem. Do desetih se počasi odpirajo trgovinica za štacunco, štant za gajbico. Pekarne malo prej. Čez teden trgujejo večinoma domačini, ob vikendih plenijo in barantajo turisti. Kot smo včasih mi v Lipnico ali Nadžkanižo hodili. Po Jolly barvice, riž in čebulo. V ajmarjih. In ko smo ravno pri barvah in zelenjavi. Sadje in zelenjava sta kot v raju. Gajbica jagod ali borovnic je pol evra. Kila banan evro. Sprehod po tržnici je učna ura vonjev, okusov in zvokov. Toliko raznolikosti na kupu težko najdeš. V naslednjem življenju bom mačka v Maroku. Mesto je nekaj med sarajevsko Baščaršijo, terasami Santorinija in neskončnimi peščinami Portoroža na poljubno potenco.
/ TOREK, 31. JANUAR
Včeraj je rahlo deževalo. Marele v Maroku. Ko že misliš, da si videl vse. Večino dneva sem pisal. Sprehod po tržnici. Ker nisem imel pojma, koliko kaj košta, sem običajno ponudil polno dlan kovancev in se počutil, kot da bi odprtih rok tekel podivjanemu kurentu nasproti, kot mi je svetoval Tadej Toš. Občutek imam, da se Maročani z vsemi silami oklepajo tradicije, pa čeprav so do vratu v globalizaciji. Modrostni zobje upanja se umikajo podočnikom digitalizacije, ki nam vsem kaže jezik, skozi, za zdaj, še mlečne zobe. Od protestnice do ministrice je tudi tukaj lahko samo par klikov.
Telo se na ozkih uličicah počasi navaja na avtomatsko obračanje v levo in desno. Obraz se ob neizogibnem trku odzove z nasmehom. Čeprav se včasih počutiš kot bankomat. Ampak valut je več. Na takih potovanjih se cenijo strpnost, umirjenost in predvsem sprejemanje drugačnosti. Simbioza. Na levo se na travi galeb trudi razcefrati kanaljo. Desno se skupina moških ukvarja z manjšo brejo psičko, ki jo je pravkar zbil avto. Vmes pa se jaz mučim skozi slamico posrebati košček banane, ki so jo v obcestnem lokalu Paradiž preslabo zmiksali v juice.
/ SREDA, 1. FEBRUAR
V lokalni kavarnici se med naravnimi nesrečami, ukrajinsko zastavico, vojnami in poročili o lokalnih maloumjih, s TV-ja seveda zliva šport. Predvsem fuzbal. Neki Abdulah, ki ropota angleščino tako tekoče kot jaz arabščino, pravi, da zaradi odlične igre reprezentance Maroka na svetovnem prvenstvu v Katarju prihodnje poletje pričakuje rekordno nataliteto. Nekaj podobnega torej, kot je zaplodil Kek na Rijeki v sezoni 2016/2017. Prvi Matjažeki gredo jeseni že v šolo. Ja, cajt leti. Samo ne tu. Tukaj je vse na easy. Moškim se ali ne da, nočejo, jim ni treba ali ne znajo drugega kot posedati, klepetati in kofetkati. In trgovati seveda. Glasni so, nasmejani in pregovorno družabni. Kakšnen užitek se je napajati pri tako sproščenem vrelcu moške energije. Je rekel en: "Če bi Novak zmagal lani, bi to bila samo še ena zmaga. Zdaj je to lekcija. Za vse nas." Ja, metin čaj sem mu častil. Pa beseda Tito jim še zmeraj nariše nasmeh na obraz. In ženske? Za ono, ki pri sosednji mizi bere Milana Kundero, Nevednost, se nam ni bati. Druge pa verjetno doma sendviče delajo, kuhajo, deco čuvajo in po svoje šinfajo. Zelo malo je poštnih nabiralnikov, kot jih je imenoval Boris Johnson.
Kafe Hafa na vrhu klifa je mini Santorini, kjer se pije močen metin čaj, je petit dejeuner in se gleda čez v Španijo, v upanju, da se nikoli bolj ne približa. Med znanimi gosti smo med drugimi Sean Connery, Beatli, Stonesi in jaz. Kar smejte se. Kdo bi si mislil, da bom kdaj na Krfu sedel in bral Millerjevega Kolosa. V taisti taverni, kjer ga je on baje pisal. Pa sem. Nekoč se bo nekdo pohvalil, da je pil za isto mizo, za katero je Rene pisal nadaljevanje Alkimista.
Ja, tudi zato sem tukaj.
/ ČETRTEK, 2. FEBRUAR
Ne moreš v Magreb, ne da bi vrat nastavil lokalnemu brivcu. Cel roman na enem kvadratnem metru. Sedeš potem tako spedinan na vrt obcestne lukne in naročiš cafe noir, se zdiš samemu sebi nobel, domačini pa ne vedo, čemu se ti izmenjujejo nasmeh od ušesa do ušesa in solze sočutja, ganjenosti in usmiljenja. Gledam svet, ki se pretaka preko sfriziranega trga in trn te počasi veneče, pa še zmeraj opojno dehteče vrtnice, sidra srce, ki želi skočiti iz valujočih prsi, da bi jih opozorilo na rezilne škarje napredka. Nikar! Ostanite svet tisoč in ene noči in ne predajajte svoje moči najboljšemu ponudniku. Kaj vam bodo fake šlape Dolce & Gabbana, če pa je vsaka, še tako gnila banana bolj hranljiva. Ne odpirajte duše pohlepu Zahoda. Vsega imate dovolj. Še voda vas ljubi. V moji glavi je bil Maroko neka zgodba o pesku in revščini in pogojno rečeno, kuskusu, ne pa ta čustveni tobogan, ki me bo čez teden dni, po krožni turi Tanger, Rabat, Casablanca, Mekneš, Fes, v Benetkah izpljunil nazaj v naročje želje po še. "Tukaj sem, Usoda," je Alkimista zaključil Coelho. "Prihajam."
