(DNEVNIK) Andreja Skarlovnik Ziherl: Meni pa je prav nizozemščina najlepša

Konferenčna tolmačka in prevajalka za angleščino, nemščino, nizozemščino in hrvaščino. Od malega jezična in jezikava in vedno z gorečo željo, da bi znala samo še en jezik več.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

/ PETEK 13. JANUAR

Zbudila sem se na smučišču. Obožujem te preskoke v slogu šova Rudija Carella iz osemdesetih, kjer so udeleženci stopili skozi vrata in bili v čisto drugem formatu. Včeraj pozno popoldne sem bila še na strokovnem simpoziju in srkala strokovne teme, potem pa so mi dostavili otroke na Brdo pri Kranju in, hop, smo v Avstriji v kombinezonu. Strokovni simpozij je bil posvečen petdeseti obletnici delovanja Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije in je potekal ob prisotnosti velikega števila aktivnih konferenčnih tolmačev ter strokovnjakov z različnih področij. Med pandemijo koronavirusa so se v našem poklicu zgodile tektonske spremembe, kakršnih ni bilo od nürnberških procesov, ko se je simultano tolmačenje sploh uveljavilo. Iz očitnih razlogov smo začeli tolmačiti na daljavo, razvili so se pripomočki za učinkovitejšo pripravo na delo, razmahnila se je ponudba usposabljanja. Ampak kot pri vseh tehnoloških preskokih se seveda tudi pri našem odpirajo etična vprašanja, povezana z novimi oblikami dela, ki ne prinašajo samo sladkih obetov. Dobra novica je, da so storitve konferenčnega tolmačenja opredeljene v novem ISO-standardu, ki smo ga dobili na začetku minulega leta in celovito pojasnjuje različne vidike sodelovanja s tolmači, zato je treba zdaj poskrbeti, da ga bo poznalo čim več uporabnikov tolmačenja in seveda sami tolmači.

Na slavnostni akademiji smo podelili naziv častne članice za posebne zasluge ge. Milojki Popovič, ki je pregnetla mnoge od nas, preden smo bili dovolj dobri za na trg, in se s priznanji zahvalili tudi drugim zaslužnim posameznicam. S kolegico Jano Veber, dolgoletno predsednico, po kateri sem se prevzela krmilo v prejšnjem mandatu, sva lahko le z velikim zadovoljstvom spremljali, kako spretno je taktirko prevzel nov upravni odbor, ki je pripravil zapomnljiv slavnostni dogodek in pri tem izdal še zbornik prispevkov, ki mi je med vožnjo po ovinkih proti smučišču drsal po armaturni plošči.

Ciril Horjak

/ SOBOTA, 14. JANUAR

Čeprav bo današnji dan namenjen zlasti šviganju po snegu, kolikor ga je, in prepihovanju možganov s svežim zrakom, se moj dan ne začne brez mobilnega telefona. Na njem imam nastavljene novice v vseh svojih delovnih jezikih, v upanju, da bom tako na tekočem in da med delom na konferenci ne bom obnemela, ko se bo kdo mimogrede obregnil ob kakšen kvazi škandal ali presenetljivo zmago nesojene športne zvezde. Pri tem me rešujejo podkasti, pa ne le pri novicah, ampak tudi spremljanju razvoja stroke in širjenju splošnega znanja. Vsak jezik, iz katerega tolmačim, zahteva svojo pozornost. Čim ga malo zanemarim, to pomeni več napora pri delu.

Jeziki se spreminjajo in zdi se mi, da to še zlasti velja za angleščino. Ne vem, kdaj sem bolj obupana: ko slišim, kako po njej lomasti kakšen tuj državnik, ali ko tolmačim maternega govorca z Irske ali Škotske. Je nadvse kompakten jezik, ki v slovenščini terja daljše strukture, in preden jih v vročici boja v celoti razpleteš, je govorec morda že pri naslednjem citatu velikega misleca ali pesnika. Ko pa me kdo vpraša, katere jezike govorim, se ničkolikokrat zgodi, da pri angleščini malodane zamahnejo z roko, medtem ko so pri omembi nizozemščine vsi polni občudovanja in skoraj brez izjeme želijo slišati potrditev, kako grozljiv je glas, ki spominja na grgranje. Meni pa je prav nizozemščina najlepša, z obilico prispodob in nadvse barvitim načinom izražanja, pa tudi narod mi je s svojo naprednostjo in nepretencioznostjo zelo pri srcu. Res drži, da jezikov ne moreš govoriti dobro, če nimaš afinitete tudi do naroda, ki ga govori. Zdaj, ko vem, kaj je novega, pa je čas za en Germknödel!

/ NEDELJA, 15. JANUAR

Nedelje naj bi bile menda namenjene počitku. Meni počitek ni znan pojem. Čeprav ga znam zlahka prevesti v druge jezike, ga sama sebi težko stolmačim in še težje ponazorim v praksi. Danes pakiram s smučišča, sledi vožnja domov, pospravljanje smučarske opreme in hkrati pakiranje novih kovčkov za Strasbourg. Nekam bo treba stisniti še pripravo otrok na šolo in skrb za psa. Običajno poskušam svoje delovne odsotnosti od doma razporediti tako, da sem teden dni doma in teden v tujini, toda zaradi večje negotovosti tudi v našem poklicu se to kdaj poruši.

Velika večina konferenčnih tolmačev, z izjemo tistih, ki so zaposleni v institucijah EU, dela v svobodnem poklicu in po potrebi mašira po svetu. Všeč mi je dinamika in to, da dan ni enak dnevu. Največje veselje je, ko pride povpraševanje za tolmačenje o viličarjih nekje sredi Nemčije ali o novostih v avtomobilski industriji v bližini Versaillesa. Obožujem svoj poklic, ker mi daje širino. En dan tolmačim kmetijstvo in štejem ušesne značke pri kravah na travniku, naslednji dan med zavarovalničarji ugotavljam, kaj so najpogostejši škodni dogodki, potem v multinacionalki preučujem izkaz uspeha, na televiziji tolmačim rezultate ameriških volitev ali pa stojim na kakšnem odru ob državni proslavi. Je pa to tudi eden najbolj stresnih poklicev, pa kar naprej je treba rezervirati lete in hotele, odgovarjati na povpraševanja in pripravljati ponudbe, ki seveda niso vedno potrjene. Obvladovanje časa in stresa je predpogoj za preživetje v svetu konferenčnih tolmačev. In debela koža družinskih članov tudi.

/ PONEDELJEK, 16. JANUAR

Praktično sredi noči sem se odtihotapila iz hiše in se odpeljala proti letališču. Enkrat na mesec potujem dobrih osem ur do Strasbourga na plenarno zasedanje Evropskega parlamenta. Zdaj že pregovornemu romanju celotne administracije poslancev in podpornega osebja med dvema sedežema ni prišla do živega ne pandemija ne okoljska kriza. Ker je zapadel prvi sneg, je bilo treba vstati še prej in avtocesta je omogočala skromnih 50 km/h. Običajno pot izkoristim za pripravo.

Vsakič so na dnevnem redu teme iz gospodarstva, kmetijstva in nujne zadeve na področju človekovih pravic. Tokrat bo poleg tragične vojne v Ukrajini, ki določa vsako razpravo, gotovo največ pozornosti namenjene izvolitvi novega podpredsednika ali podpredsednice parlamenta, ker se je prejšnja zapletla v nepotreben korupcijski škandal.

Zaradi snega smo seveda odleteli in pristali z debelo zamudo in sledilo je besno iskanje nadomestnih povezav. Ko sem vsa razmršena in zlepljena pritekla na vlak, sem ugotovila, da sem na avtobusu med letalom in terminalom pozabila nahrbtnik z denarnico, dokumenti in vsemi delovnimi sredstvi. V rokah sta mi ostala samo telefon in kovček. Krasen začetek tolmaške sezone po novoletnem odmoru.

/ TOREK, 17. JANUAR

Ker sem sinoči na plenarnem zasedanju tolmačila do desetih zvečer, imam danes dopoldne daljši odmor. Za kavo sem se dogovorila v sosednji stavbi, v kateri domuje Svet Evrope. Z njim trenutno sodelujem v ekipi tolmačk pri projektu, katerega cilj je izboljšati kazenskopravni sistem za mladoletnike v Sloveniji in usposabljanje zaporskega osebja. Delovanje Sveta Evrope je večinoma povezano z varstvom človekovih pravic, manjšin, izvajanjem mednarodnih konvencij in izvedbo volitev. Lani je tako delegacija te ustanove z osmimi ekipami opazovala lokalne volitve v Sloveniji, in v vsaki ekipi, ki so se razkropile po državi, je bila tudi tolmačka. Cilj je bil obiskati čim več volišč. Takšni angažmaji so mi najbolj pri srcu. Nikoli ne veš, kakšen bo odziv volilnega odbora, saj obisk mednarodnih opazovalcev dvigne adrenalin in se zato lahko pripetijo napake, ki jih sicer ne bi bilo. Kot tolmač moraš biti nevtralen in diskreten, a kljub vsemu v sebi trepetaš, ko opaziš, da sta za volilni karton hkrati stopila ostarela gospod in gospa, da bi si pomagala. Bo to šlo skozi? Na dan volitev smo bili na poti od pol sedmih zjutraj in ob pol enajstih zvečer sem se samo še zgrnila v posteljo, hvaležna za novo izkušnjo.

/ SREDA, 18. JANUAR

Danes je čas, da pokukam v program za naslednji teden, ko bom v Bruslju tolmačila za Svet EU, kjer predstavniki držav članic predstavljajo stališča do predlogov novih direktiv ali uredb. Preverim, katere teme me čakajo (intelektualna lastnina in varstvo potrošnikov) in s katerimi kolegi bom v kabini. Ker moramo biti tolmači pri svojem delu skoncentrirani kot kirurgi ali kontrolorji leta, je zelo pomembno, da je vzdušje v kabini prijetno in da se lahko zanesemo na pomoč drug drugega.

Menjavamo se približno na pol ure in glede na jezik, ki ga govori delegat. Ekipa treh tolmačev naj bi pokrila čim več uradnih jezikov, da lahko tolmači neposredno v materni jezik, za ostale se opremo na vmesnega tolmača. Torej: če delegat estonskega ministrstva predstavi stališče svoje države v estonščini, preklopimo na primer na kolege v angleški, nemški, francoski ali italijanski kabini, in iz te potem tolmačimo v slovenščino. Kakovost našega dela redno ocenjujejo, kar še za kanček dvigne pritisk.

Tokrat se po programu sodeč zdi, da imam srečo: dva dvodnevna sestanka, kar pomeni, da mi ne bo treba vsak večer pozno v noč pripravljati povsem druge terminologije, in tudi ekipa je krasna.

/ ČETRTEK, 19. JANUAR

Vračam se domov, spet sem vstala ob pol petih in še vedno sem brez nahrbtnika in denarnice. Prispela bom še ravno pravi čas, da v šoli prevzamem otroka. Na poti odgovarjam na pošto in pripravljam ponudbe. Velikokrat se izkaže, da je glavno merilo za izbor tolmača ponujena cena, ne pa reference, usposobljenost ali upoštevanje delovnih standardov in etičnih načel. Pa da ne bom zaključila dnevnika s tarnanjem: še dobro, da imamo združenje, ki povezuje poklicne tolmače, skrbi za uveljavljanje standardov in pogojev dela ter nenehno ozaveščanje javnosti in naročnikov.

Naj nam bo še dolgo v ponos.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta