(DNEVNIK) Gregor Turnšek: Sneg

Gregor Turnšek
14.01.2023 06:00

Leta 2015 se je po študiju arhitekture v Ljubljani in Pragi preselil v Helsinke. Še vedno ima rajši poletje kot zimo. Elektronsko glasbo posluša vsak dan. Rad potuje. Savinjčan. Nekoč odbojkar in redni pohodnik v gorah.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

/ PETEK, 6. JANUAR

Zbudim se na jasi sredi gozda. V majhni, pol zidani in pol leseni hiški mojih staršev, ki smo jo nekoč, pred razširitvijo, koristili kot vikend, še prej pa je tukaj stala kašča pod vinogradom babice in dedka. Praznični obisk v Sloveniji se zaključuje.

Vožnja na letališče v Benetke me vedno spomni na prispodobo profesorja s faksa o mentalnih razdaljah, ki jih ustvarjajo državne meje. Pravil je, da je razdalja od Ljubljane do Maribora enaka razdalji od Ljubljane do Benetk. Prva je resda krajša za kakšnih sto kilometrov, a časovno sta pogosto popolnoma enaki.

Pogovor nanese na spreminjanje slovenske krajine. Obžalujem, da prelepa (naravna) krajina vztrajno izginja zavoljo naših posegov. Spomnim se romantičnih stvaritev Marka Pernharta, ki sva jih pred dnevi občudovala v Narodni galeriji. Zlasti povedne so Panorame s Šmarne gore. Štiri slike, štirje pogledi, štiri smeri neba. Človekove naselbine strogo podrejene naravi, prevladuje zelena barva. Kako se bomo v prihodnje vrnili k Naravi?

Objemanje in poslavljanje na letališču. Nekaj solz. "Se kmalu vidimo!" Otrok zaspi med vzletom. "Odlično!" Končno najdeva čas zase. Preberem Hayashijev esej Prenova kot družba. Misel zaključuje s povzetkom, da je "stavba skupek prispevkov več ljudi, proces gradnje pa je družba v malem. Družba, ki ni samo sedanja, ampak sega onkraj časa." Ali danes gradimo družbo, ki bo presegla naš čas?

Uspešen pristanek v Helsinkih. Ker imamo preveč prtljage, da bi zmogli do doma z javnim transportom, smo primorani v prevoz s taksijem. Račun mi povzroči manjši glavobol. Vrnitve domov smo vsi veseli.

/ SOBOTA, 7. JANUAR

Sneženo jutro. Po krepkem zajtrku se s hčerko odpraviva igrat na sneg spodaj pod blok. Oblečeva številne plasti, zadnji je seveda debel kombinezon, označen s "tremi snežinkami". Mraz zaslutiva že na skupnem hodniku, ki ga zavoljo cen energentov letos bolj skopo ogrevamo. Na igrišču je z ozirom na temperaturo minus 20 peka sneženih pic ter potičk več kot uspešna.

Sredi dneva se lotim čiščenja kopalnice. Med opravljanjem gospodinjskih opravil se pogosto spomnim naše profesorice slovenščine, ki je rada delila življenjske modrosti. "Človek poleg abstraktnega miselnega dela potrebuje tudi fizično udejstvovanje." Posebej je poudarila moč vsakdanjih opravil, saj sta končni rezultat in zadoščenje prisotna kmalu po začetem delu. Klečeplazenje po mokrih tleh in ponavljajoče se drgnjenje fug med ploščicami imajo meditativen učinek. Močna zahodnjaška kopalniška luč razgalja umazanijo, misli pa s tem povežejo vsa nasprotja iz Tanizakijeve Hvalnice senci. Odplavam do vrtov v daljnem Kjotu. Kdaj jih bom znova obiskal?

Popoldan sprehod v mestu s prijatelji, saj prvi teden v novem letu poteka vsakoletni festival Lux Helsinki - izvrsten večdnevni dogodek z različnimi svetlobnimi umetniškimi instalacijami. V dobri uri si ogledamo pet različnih del. Kljub mrazu je obiskanost velika, hitrost hoje nadpovrečna, število fotografij pa sorazmerno s povprečno toleranco do nizkih temperatur.

Zvečer stopim na tehtnico. Ugotovim, da za razliko od zunanjih temperatur masa ni odvisna od geografske širine. Letna masna sinusoida je dosegla svoj vrh. Tolažim se, da za dober začetek leta potrebujem visoko gibalno količino. Kasneje med pospravljanjem božične smrečice modrujem, da je kljub decembrski bujnosti okrasja januar bolj iskreno baročen zavoljo dodatnih kilogramov okrog naših pasov.

Gregor Turnšek se je leta 2015 po študiju arhitekture v Ljubljani in Pragi preselil v Helsinke. Danes je arhitekt in partner pri JKMM Architects, enem vodilnih arhitekturnih birojev na Finskem. Še vedno ima rajši poletje kot zimo. Elektronsko glasbo posluša vsak dan. Rad potuje. Savinjčan. Nekoč odbojkar in redni pohodnik v gorah.
Ciril Horjak

/ NEDELJA, 8. JANUAR

Med popoldansko avtobusno vožnjo s hčerko pozorno ponoviva pomen vseh znakov, ki opozarjajo na pravila obnašanja. Izstopiva na glavni postaji Kamppi. Gre za dvonadstropno podzemno avtobusno postajo, pod katero je metro postaja, nad njo pa trgovski center, poslovni prostori in stanovanja. Hibridna programska zasnova naju nepričakovano povabi v športno trgovino, kjer sva navdušena nad bogato izbiro športnih copat.

Čez zasneženi trg prečiva do prepoznavne stavbe Tennispalatsi ("Palača tenisa"), kjer sta danes kino center in HAM (Helsinki Art Museum). Letna muzejska karta, ki omogoča nemoten vstop v 350 muzejev na Finskem, nama tokrat odpre vrata do raznolikih razstav. Posebej dolgo obstojiva pred dvema kinestetičnima instalacijama, kjer zobati mehanizem usmerja pot dveh uteži po peščeni podlagi. Prva ustvarja zapleten geometrijski vzorec, druga vedno znova drsi po isti poti in ustvarja popolno krožnico. Počasno gibanje in tihi mehanski zvoki naju začarajo. Bo leto 2023 zapleteno ali preprosto? Pred odhodom zavijeva skozi stalno razstavo o Tove Jansson in poiščeva nekaj prizorov priljubljenih Moominov.

Po zasneženih ulicah se sprehodiva mimo muzejev Amos Rex in Kiasma v smeri proti Oodiju, osrednji mestni knjižnici. Vse je v znamenju Luxa. Francoski Collectif Coin je zavzel osrednjo pozicijo med parlamentom in knjižnico: abstraktna mreža trikotnih luči, usklajeno gibanje, hipnotične oblike, utripanje in spreminjanje barv v ritmu elektronske glasbe. Za hip se počutim kot v kakšnem berlinskem klubu. Ob robu trga so pred Musiikkitalo (koncertno hišo) umeščene razbitine treh avtomobilov iz vojnega območja v Ukrajini. Češki umetnik Maxim Velčovský jih je opremil z zgodbami njihovih lastnikov in tako opozarja na grozljive razmere v ukrajinskih mestih.

V knjižnici pojeva malico, potem se sopotnici opravičim, da naju ura že priganja domov. Odideva mimo 3D-tiskalnikov in glasbenih studiev do vitrine s kitarami za izposojo, kjer si pozorno ogledava najino najljubšo.

/ PONEDELJEK, 9. JANUAR

Jutro zaznamuje neprimerna izbira prevoznega sredstva do vrtca. Z vozičkom (napaka!) se podava v snežni metež. Veselje ob ponovnem snidenju s prijatelji v vrtcu. Štiri minute čakanja na tramvaj se zdi preveč, zato rajši odidem peš naprej do pisarne. Pot ob zaledenelem morju, stopinje se ugrezajo v suh, mokast sneg. Korak naprej, pol nazaj. Metež briše meje mesta, ulice izginjajo v daljavi.

V še "trdi" temi vstopim v pisarno, kjer se ne morem izogniti pogovorom o praznikih in začetku novega leta. Sodelavka navdušeno razlaga o teku na smučeh. Ob deveti preletimo stanje vseh projektov in pregledamo nove priložnosti. Zdi se, da nas bodo tokovi kmalu ponesli do daljne Južne Koreje, uro kasneje prileti ugodna novica tudi iz Kitajske. Začnem delo za delno prenovo finskega paviljona v Dubaju, saj želi novi uporabnik nekaj prostorskih sprememb. Notranja dela so že v teku, zdaj moram preveriti še možnost dodatnih okenskih odprtin. V času kosila kupim nove superge, ki sva jih izbrala včeraj. Obeta se začetek športnega udejstvovanja. Popoldan se posvetim projektu na Laponskem, kjer načrtujemo počitniški vili z uporabo tradicionalnih principov masivne lesne gradnje. Zavoljo zaostrenih razmer med EU in Rusijo je dobava lesa iz ruskih gozdov problematična, kar predstavlja manjšo oviro za projekt. Prostorski načrt namreč določa uporabo specifičnega lesa odmrlih stoječih dreves (sušic), ki se je precej uvažal iz gozdov na vzhodu.

Popoldansko potiskanje in vlečenje otroka v vozičku po ulicah z desetimi centimetri sveže zapadlega snega je naravnost oslovsko početje. Hipoma se ustrašim, da bo odpadlo katero od koles. V tehnični trgovini kupiva nove sani. Večerna skodelica čaja Citrus Hibiscus Twist deluje pomirjujoče.

/ TOREK, 10. JANUAR

Današnja pot je mnogo lažja, saj namesto vozička uporabiva sani. Čez noč so se kupi snega na ulicah podvojili. Bobcati opravljajo svojo jutranjo nalogo, njihovo premikanje pa je videti kot v kakšni video igrici iz devetdesetih.

V službi razbit dan. Zadnja zaključevanja in delno arhiviranje prve faze projekta za razširitev umetnostnega muzeja v Lillehammerju na Norveškem. Pozitivni odzivi naročnika ob oddaji vloge za državno financiranje projekta nas razveselijo. Kosilo z novo sodelavko. Potem s tremi drugimi partnerji obnovimo osnovne parametre novega projekta na Švedskem. Sredi dneva prileti mejl o zanimivem natečaju na Dunaju, ki ga ocenim kot možnega, če bomo lahko sestavili zadostno ekipo. Delovni dan zaključim s pripravo za jutrišnji sestanek z naročnikom za projekt na Laponskem.

/ SREDA, 11. JANUAR

Bo letos leto norega vremena, kot ga opisuje Stefano Benni v eni svojih kratkih zgodb? To se sprašujem, ko stopiva v topel deževen dan. Sneg je čez noč izgubil svoj sijaj, pločniki so prekriti z ledom in polni globokih luž. Obrazi na avtobusu so utrujeni in zamišljeni. Dolgo in temačno zimsko obdobje terja svoj davek.

Jutro izkoristim za pisanje in urejanje dnevnika. V ta namen se prvič ustavim v kavarni, mimo katere sem hodil že vsaj stokrat.

Italijanski lastnik. Kavarna s toskanskim pridihom ponuja tudi kosila, za pultom

izbrani siri in salame. Točno opoldne teams srečanje z Londonom glede Laponske. Predstavimo izpopolnjene načrte, začrtamo nadaljnje korake in usklajujemo, kako naprej z notranjim oblikovanjem. Po odobritvi naročnika sledi prijava za gradbeno dovoljenje. Konec marca bodo predvidoma zabrneli gradbeni stroji.

Zvečer "zakurim" savno v stanovanju, kar je na Finskem obvezna oprema skoraj vsakega doma. Dvakrat opravim ritual: gretje telesa v savni in ohlajanje na balkonu.

/ ČETRTEK, 12. JANUAR

Dan se začne s pripravo vseh gradiv za popoldansko objavo novega projekta na naši spletni strani in v socialnih medijih. Preostanek dneva namenim študiju projektne naloge in programa (15.000 m2) za Švedsko. Oblikujem okvirno časovnico in projektno skupino. Z našimi IT-jevci in sodelavci v Stockholmu uskladim varen oddaljeni dostop do naših serverjev. Opoldan se v ozadju pridružim online seminarju v povezavi s popoldansko objavo. Med poslušanjem poskušam s prvimi shemami. Kot običajno se v tem koraku zavestno ne obremenjujem z oblikovanjem, ampak poskušam zgolj najti najboljšo razporeditev prostorov in optimalne poti različnih uporabnikov. Do končne zasnove nas čaka še precej korakov.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta